Kapitalizem je nehuman

Pravijo, da si se do petindvajsetega leta igral kavboje in indijance?

Recimo, da sem bil nekoliko dlje emocionalno nezrel. Če si to razlagamo tako. Je pa to seveda čista zajebancija. Leta 1968 sem služil vojsko v Skopju. Ker sem dezertiral, so me iskali in ujeli. Sodili so mi, kot da sem vohun, in zagrozili s sedmimi leti strogega zapora.

Zaradi pacifističnega prepričanja?

Ne, zaradi neumnosti. Nisem se delal, da sem nor, nič nisem igral, ampak sem rekel, da ne bom služil vojske. Takrat je bilo to nevarnejše početje kot danes. To je bil ravno čas vdora sovjetske vojske v Češkoslovaško. Štiri mesece, toliko časa so trajale psihološke preiskave, sem bil v preiskovalnem zaporu. Nekateri so me hoteli obsoditi, da bi služil kot zgled drugim, da si ne bi upali izgovoriti česa podobnega. Drugi so mi rekli, da če mi napišejo, da sem sposoben služiti vojsko, ga bom resno "najebal" in bom zaznamovan za vse življenje, da je torej bolje, če napišejo, da sem nesposoben in emocionalno nezrela osebnost. Potem sem se zafrkaval, da se grem kavboje in indijance. Če so vsi drugi normalni, potem sem jaz nor, nisem normalen, nisem kot oni.

Ima bend Gore ussi Winnetou s tem kakšno zvezo?

Ime je besedna igra. Ko pri nas kdo reče "gore uši", to pomeni, daj, zbudi se ... Winnetou pa je moj junak iz otroškega čtiva. To je oseba, ki je čista fikcija, ki nima zveze z resničnostjo, v sebi premore samo dobro, nič zlega, nemogoč moralni, etični lik, čista utopija ... Torej gre nekako za "privzdigni ušesa, utopija". Utopija ni nekaj negativnega, ampak kvaliteta, ne glede na možnost realizacije - kot nekakšna namera, kot poezija življenja.

Kaj potem pomeni tvoja pogosto slišana fraza "gore uši, dole puši"?

To je dodatek, ki pove, da je ta fraza v bistvu utopija. Če zate dve plus dve ni štiri, potem si "dole puši", "gore uši" si samo, kadar misliš, da je dve plus dve štiri. Življenje pa niso številke. Življenja ne moreš prevesti v številke. Danes, v kapitalističnem ozračju, nekaj pomenijo samo številke, vse drugo je izgubilo bitko. Najperverznejše je, da je danes tudi levica samo servis kapitalizma. Kapitalizem je nenadoma postal absolutna stvar, ki se ne spreminja več. Tako imenovani boj proti kapitalizmu je prosjačenje za nekakšne majhne privilegije, vedno znotraj kapitalizma, o katerem nihče ne dvomi, ampak vsi le znotraj njega iščejo izboljšanje socialnega položaja, možnosti za življenje... Kapitalizem je potrebno uničiti, ne popravljati. Enako velja za cerkev.

Koga imaš v mislih, ko praviš levica?

Mislim na vso levico. V zadnjem času mi je simpatičen Chavez, ki je nacionaliziral nafto in plin. Lepo, prekrasno, v tem somraku norosti. Govorim o simpatičnosti ene poteze, ki je sedaj videti kot odkrivanje tople vode, v bistvu pa je nekaj čisto normalnega. Kapitalizem nima vizije humane družbe, nima vizije spremembe družbe. Ima samo vizijo grebenja za nekaj več denarja. V osnovi pa ostaja to, kar kapitalizem je: enemu daje vse, drugemu pa nič. Vsa njihova nakladancija o sociali - ki je nekje malo boljša, drugje malo slabša - je samo zato, da bi se obdržali. S socialo manipulirajo na tej tehtnici zato, da se ljudem popolnoma ne zmeša. Ko se ljudem zmeša, in tudi to ni nič, teče samo kri.

Potemtakem si komunist?

Da. V nekem smislu. Seveda navijam za takšne ideje. Pri čemer sem prepričan, da je to nekaj, kar sploh nima temeljev. Nisem aktivist, bolj si mislim, da samo ugotavljam identiteto slabega okrog sebe, kot da bi si mislil, da je mogoče jutri ustvariti kaj drugega. V bistvu sem zgolj cinik.

V prejšnjem sistemu so te kljub levičarstvu vseeno zapirali in preganjali?

Bil sem na udaru na vseh frontah. Čeprav nisem hotel nikomur škodovati. Imel sem jasna stališča in bil žrtev teh stališč. Vendar ne obsojam prejšnjega sistema. Tudi takratni sistem se je od konca šestdesetih let razvijal, bil vsak trenutek vse boljši, vse naprednejši. Recimo: najprej je bil problem potni list, nisi mogel čez mejo, kmalu tega problema ni bilo več in si lahko šel, kamorkoli si želel. Hočem reči, da je v vsakem trenutku, v vsakem časovnem koraku prinašal napredek in izboljšave. Žal se je ta napredek drastično prekinil in vse je šlo korak nazaj s prihodom tako imenovane demokracije. Demokracija je smešen pojem, ki prinaša v življenje kvaliteto številk.

Ko govoriš o kapitalizmu, govoriš predvsem o hrvaškem kapitalizmu?

Čeprav govorim o hrvaškem, to ne pomeni, da kakega drugega morda zagovarjam. Na splošno sem proti kapitalizmu in menim, da je to nekaj, kar sodi v zgodovino. V tisto zgodovino, ki bi jo morali pozabiti in vzpostaviti nov model življenja, humano življenje. Kapitalizem je nehuman. V kapitalizmu je normalno, da ima nekdo vse, drugi pa nič. To upravičujejo s sposobnostmi, ki jih ta nekdo ima. Tukaj pridemo do predpostavke, da tisti, ki ni sposoben ... Ga moramo, kaj? Vreči v jamo in naj služi kot suženj, ki naj se ukvarja z nečim, kar bo služilo drugemu za bogastvo. Enostavno nehumano.

Ve se tudi, da si velik nasprotnik cerkve.

Cerkev je nekaj, kar bi moralo propasti še pred kapitalizmom. Cerkev je nekaj, kar ljudi deli. Kakorkoli se trudijo prepričati, da vera ljudi zbližuje, med njimi dejansko postavlja meje. To, kar zelo ostro deli ene ljudi od drugih, ne more biti ljubezen. Cerkev je prva opora kapitalizmu, je njegov največji zaveznik. Cerkev pravi, da so vsi ljudje enaki - ampak po smrti. Ne bori se za idejo enakosti, za to, da smo pred bogom vsi enaki.

Imaš natančno izdelana stališča. Zakaj ne greš z njimi v parlament, zakaj ne greš v politiko?

Za to, da bi prišel v parlament, bi moral iti na oder in ljudem reči: volite mene. Moral bi jim kaj obljubiti. Kaj, za kar je povsem jasno, da ni mogoče uresničiti. Če bi komurkoli kaj obljubil, bi bila to prevara. Lahko bi obljubil le, da se bom tam zajebaval. Normalno, da ne morem obljubiti nikakršnega uspeha, ki bi bil konkretizacija mojih zamisli. Še manj kaj takega, kar bi vključevalo denar. Ne bi mogel poskrbeti za vse stvari, ki jih hočem urediti. Tega ni mogoče uresničiti. Zato nočem ničesar doseči. Niti ne opozarjam. Samo ugotavljam stvari, ki zame pomenijo nesrečo. To je moj začetek in konec. Nikomur nič ne ponujam. Nočem, da ljudje pred mano dvigujejo roke in pojejo pesmi. To sem samo jaz. Drugi se počutijo drugače. Ne morejo čutiti enako. Izražam sebe v celoti in do konca. Nočem biti niti v enem predalčku. V dvomih sem, ko najdem ljudi, ki mislijo enako kot jaz.

Potemtakem dvomiš o primernosti antiglobalističnih protestov?

Simpatični so mi. Žal pa tudi tukaj vidim samo odpor, ki živi znotraj kapitalističnega sistema in ne sanja o nekem novem, boljšem življenju. Samo potrjuje staro. Imajo konkretne teme, proti katerim se borijo. Imajo svojo politično platformo, za katero navijam, ampak ne mislim, da je verjetna. Všeč mi je bil grafit po enih izmed prvih tovrstnih demonstracij v Seattlu. Pisalo je: Nočemo svobodne trgovine, hočemo pošteno trgovino. Še vedno znotraj kapitalizma, čeprav je to želja, ki je lahko temelj nekakšne politične platforme. V svobodni trgovini mali ne morejo konkurirati multinacionalkam. To je realnost. Vendar je ta realnost premalo glede na perverzijo kapitalizma. Se pravi, nima poetske vizije humanejše družbe. In ker mislim, da je moje prepričanje utopična kategorija, moja aktivnost ne vključuje zbiranja kakršnekoli vrste, fenkluba ... Nikoli ne bi mogel nikomur ukazovati, kaj naj dela. Niti nočem, da kdo modruje meni.

Si se pa angažiral proti vojni?

Sem vedno proti vsemu. Sploh proti tej tragediji našega časa. Petdeset odstotkov družbenega kapitala gre za orožje. Tragikomično. Tragično zaradi načina poteka, komično pa zaradi tolmačenja tipov, kot je Bush, in organizacij, kot je Nato.

Zdaj boste šli tudi Hrvati v Nato!

Mene briga za vse. Zase nikjer ne najdem prostora. Ga ne vidim. Sem normalno proti temu, ampak ne mislim, da lahko kakorkoli delujem, da bi to preprečil.

Ne greš v parlament, ne zanima te politika, vseeno pa javno deluješ na koncertih in prek svoje glasbe.

Sem javni denunciant. Na začetku demokracije, v devetdesetih letih, so nas pregnali s puljskega radia zaradi naših stališč. Stališča so bila nekakšna humanost, pozivanje k zdravi pameti v norišnici plemenskih obračunov. Našo, jugoslovansko vojno bi lahko poimenoval verski obračun. To je bila verska vojna, ki je potekala na mejah različnih ver. Kristjani, muslimani in pravoslavci. To so samo plemenski spopadi, ki so doživeli vrhunec strasti v devetdesetih letih, ravno takrat, ko bi se moralo zgoditi nekaj drugega. Ne demokracija, ker je demokracija žal omogočila to klavnico, ki smo jo doživeli. Še do včeraj smo se imeli radi, skupaj smo plesali kolo in ni bilo težav, saj vera ni igrala nobene vloge. Potem ko je dobila več moči ...

Večkrat so ti prepovedali radijsko oddajo.

Oddajo Šjora Špija delam skupaj z ženo od konca osemdesetih let. Trikrat so nas pregnali z radia. Prvemu direktorju so vohuni iz Zagreba sporočili, da se dogaja nekaj, kar se ne bi smelo, in je dobil nalog, naj nas umakne s programa. Potem je prišel liberalni direktor in nas pripeljal nazaj. Ker nas ni hotel zamenjati, so zamenjali njega. Pripeljali so drugega direktorja, brez znanja, samo zato, da nas je nagnal. Ko se je zamenjala oblast in je HDZ zamenjala SDP, smo se spet vrnili v eter. Zdaj še vedno dihamo, saj so vseeno malo drugačni časi. Stalno pa samo čakamo, od kod bo priletelo, ker oddaja ni kompromisne narave, ampak govori o vsem od a do ž.

Kaj si delal pred oddajo?

Nikoli nisem nič delal!

Kako pa se preživljaš?

Žena dela ...

Kako potem lahko izdaš toliko plošč?

Ker mi je umrla mama in mi zapustila nekaj denarja.

Ko ne vodiš oddaje, igraš v bendu?

Zadnjih devetnajst mesecev smo izdali devetnajst plošč. To je zame povsem normalna stvar, saj nič ne delam. Ne vidim težav v tem, da v mesecu dni narediš ploščo. Problem je samo mistifikacija tako imenovanega prostora rokenrola. Nič lepega si ne mislim o rokenrolu, ki se trudi upravičiti svoje nedelo z izdajo ene plošče na leto ali z eno pesmijo na dve leti.

Kdaj si se nehal ukvarjati z rokenrolom?

Normalno sem se ukvarjal z rokenrolom v adolescenci. Rokenrol je samo oblika zabave. V njem ne vidim nič drugega. Seks, droge in nič drugega. To je rokenrol. Uporništvo je zraven zato, ker sodi k adolescenci. Ko si adolescent, te vse utesnjuje. To je vse normalno. Ampak to, kar počnejo umetnostni zgodovinarji in glasbeni teoretiki, ne stoji na trdnih temeljih. Kaj po vseh letih ostane od teh starih rokerjev? Mislijo, da jih to spreminja v nekaj drugega. V kaj jih spreminja? V pedofile? Skozi bend se najlažje vsilijo mlajšim dekletom, ki jim drugače ne bi bile dosegljive. Na odru jim pojejo pesmice, ki jih one hočejo slišati in konzumirati. Natančno vodeni izstrelki. Tudi oni so servis kapitalizma.

Vseeno je glasba, ki jo delaš, najbližje rokenrolu.

To je samo izraz naklonjenosti nekemu zvoku. Ta zvok me veseli in zabava. V njem najdem več rezona kot v čemerkoli drugemu. To, kar delam, je samo privid - videti je kot rokenrol, čeprav ni rokenrol. To ni nič. Je samo "goli kurac", je samo poplava zmasturbiranih frustracij. Ne morem niti reči, da mi je vseeno za publiko. Vesel sem zaradi nje. Od publike postaneš odvisen. To priznam. Ampak publiki ne bom nikoli priznal, da me briga zanjo. V bistvu pa me prav briga. To, kar delam, je egotrip. Ampak ne egotrip v želji prevladati nad drugimi. Vsak ima absolutno pravico, da počne, kar hoče, in jaz delam to, kar hočem.

Zakaj se potemtakem ne preusmeriš v kakšno povsem drugo umetniško smer?

Vzel sem obliko, ki mi najbolj ugaja, ki mi prinaša zadovoljstvo. To ni oblika, ki je ne maram. Imamo trombonista, ki nima pojma o glasbi in ni nikoli igral. To je naš prijatelj iz gostilne. In nam je vseeno, če na večer zadene dve noti, ki sta na mestu. Je celo konceptualni del, ki izraža neko stališče. Je nasprotje tistim, ki v kleteh v nedogled vadijo, da bi njihov izdelek imel obliko, ki bi bila všeč drugim. Ne delajo nič, kar ti ne bi ugajalo. Tako te zavedejo.

Do sedaj si posnel petintrideset plošč. Imaš še vedno povedati toliko novega?

Ploščo bi lahko izdal vsak teden, če bi imel denar za studio. To, kar delamo, so nam omogočili prijatelji, ki imajo studio. Vsak mesec nam ga odstopijo za dva dni in v tem času posnamemo material. Vse zaradi prijateljskih odnosov, ki jih imamo z njimi, drugače ne bi mogli nič narediti. Če bi s studiom neomejeno razpolagali, pa bi brez težav vsak teden naredili eno ploščo.

Ampak če ljudje še vedno niso dojeli, kaj jim hočeš povedati, nikoli ne bodo?

Nisem še vsega povedal. Ena beseda odpre prostor za sto besed. Več besed ne zmanjšuje prostora, ampak ga širi. Več ko veš, manj veš. Ko se nečemu približaš, je to še globlje, večje, daljše. Vse dlje in dlje. Mogoče tisti, ki napravijo eno ploščo na leto, po desetih nimajo več kaj povedati ...

V Sloveniji imaš največ koncertov po zaslugi Marka Breclja.

Z njim se dobro razumem. Spoznala sva se v koprskem MKC-ju sredi osemdesetih let, ko sem začel ta projekt. Prej sem igral vse živo na basu, komercialo. Igral sem vse od džeza do fanka. Moj glasbeniški curriculum vitae je zelo bogat. Ampak ne razlikujem med komercialo, če sem igral skladbe skupine Led Zeppelin ali Miša Kovača. V večje zadovoljstvo mi je bilo igrati skladbe Zeppelinov kot skladbe Miša Kovača, ampak ta trenutek je zame oboje isto - komerciala, servis publiki. Čeprav so člani skupine Led Zeppelin junaki mojega otroštva. Ampak ko si na terasi, teoretične razlike med obema ni. Če so prišli mladi in zahtevali Zeppeline, smo jih morali igrati, drugače ne bi več igrali tam. Če so hoteli Miša Kovača, smo morali igrati njega. To je enaka komerciala. Igrati smo morali nekoga nekomu. Zdaj na mojem koncertu obiskovalci slišijo samo tisto, kar hočem jaz.

Kateri so potem tvoji glasbeni vzorniki?

Lahko govorim samo o vzornikih iz prvega obdobja. Najprej Beatlesi, Stonesi, vsa ta bluesovska šola. Pozneje seveda Zappa. Zdaj pa se že dolgo ne morem identificirati z nikomer. Brecelj je izjemen glasbenik, izjemen pevec, zame je superman, njegova muzika je prav super. Ampak ni moj vzornik, zdi se mi ok. Malokaj bi lahko navedel kot vzor, nad katerim sem se navduševal. Trenutno poslušam izključno klasiko. Vso klasiko. Samo da nima zveze s tem, kar je šov in pop. Govorim samo o glasbi. O nekem izražanju zvoka in tistega, kar nosi s sabo. Govorim samo o ugodju, ki ga hočem danes poslušati, tistega drugega pa nočem.

Vsega, kar želiš povedati, pa ne poveš zgolj skozi glasbo, ampak imaš še druge načine izražanja.

Vse naše muziciranje spremlja vsebina. Vedno je kakšen dodatek. Takšen je bil dogodek, imenovan Papež v Istri pred petimi leti. Za papeža sem najel slovenskega igralca, ki je bil boljši od izvirnika, tako dobro ga je zadel. Poklical sem ga na naš tradicionalni vsakoletni festival Kanfanara za veliko noč. Igral je papeža in mahal z zeleno smrečico, s katero odišavljajo avtomobile. Prišlo je okoli tri tisoč ljudi. Nikoli jih nismo imeli toliko, niti na vseh koncertih v enem letu skupaj. Prišli so vsi, ki čutijo odpor do tega. Cerkev je znorela. Bila je velika frka, medijska drama. Ponorel je lokalni škof. Dogodek so hoteli prepovedati. Nazadnje je bilo polno policistov. Govorili so, da igralca ne bodo spustili na Hrvaško. Delovali so tako, da bi odnehali. Nazadnje pa ni bilo nič z grožnjami, ki so nam jih pošiljali prek medijev.

V intervjujih praviš, da je problem Istre meja.

Meja je postala problem leta devetdeset. Pred tem meja ni bila problem, ker je ni bilo. Torej, če hočeš pogledati življenje včeraj in danes, moraš priznati, da je bilo tisto včeraj boljše kot to danes. Ni bilo težav. Isti ljudje so živeli tukaj kot danes. Vedno so živeli kot sosedje, sedaj pa je prišla črta, ki je vse spremenila.

Praviš, da ni mej, ki bi bile pravične. Vseeno pa trdiš, da je treba organizirati življenje. In ko se prizna, da takšnih mej ni, bo lažje?

Tega življenja ne moreta organizirati niti Zagreb niti Ljubljana. To si morajo organizirati ljudje medsebojno, tisti, ki življenje konzumirajo. Življenje ne more biti gospodarska teorija. Ti ljudje se lahko organizirajo, konec koncev so tu živeli toliko časa in bili navezani drug na drugega. Zdaj pa hoče nekdo od zunaj upravljati njihova življenja.

Istra je razdeljena med tri države.

V zgodovini je bila vedno nerazdeljena. V Avstro-Ogrski je bila v enem kosu. Tako je tudi živela. Oblastniki so se seveda vedno menjali. Zmagovalec je vedno risal črte, ki so nazadnje postale meje. Vedno se je jemalo in dodajalo. Ne zagovarjam ideje velike Istre. To je enostavno najmanj boleče življenje. Vse drugo ni normalno. Ideja meje ni normalna. Nekje, kjer si včasih lahko svobodno hodil, danes ne moreš.

Se počutiš kot istrski nacionalist?

Ne. Ta moja opredelitev za Istrijana ne zadeva ničesar drugega kot zemljo, konzumiranje zemlje, ne ljudi. Z nikomer si nisem tako blizu, da bi podprl katerokoli pleme. Sem enostavno odvisnik od tega koščka zemlje. Na tem koščku zemlje se počutim dobro. Moje istrijanstvo pripada temu, ničemur drugemu. Pripadnost nečemu drugače vidim kot omejitev v komunikaciji med ljudmi.

Imaš Ligo za boj proti turizmu, ampak v društvu sta samo dva. Ti si predsednik, Marko Brecelj pa član.

On je še vedno na čakanju. Je pa edini priznan. Drugi niso niti na čakanju. V dilemi, ali elitni ali klošarski turizem, bi bilo krasno, če bi obstajal samo klošarski turizem. Ker bi ti turisti s sabo prinesli poetsko kakovost življenja, ki bi turizem spremenila v izmenjevanje kulturnih pogledov. Ne bi dobil raje, ki s sabo nosi inspiracijo v obliki denarja. Tukaj so vsi mahnjeni na to, da bi imeli elitne turiste. Zakaj? Ker bodo prinesli veliko denarja. Nazadnje je denar edino merilo v življenju. Edino absolutno merilo vsega, odnosov, inspiracije. Kulminacija njihovih misli oziroma primitivizma je prav v tem, da sanjajo, da jim bo elitni turizem prinesel več denarja.

Kaj člani Lige naredijo, ko vidijo ameriškega turista?

Nič. Liga je taka čudna stvar, ki kot hec nosi v sebi polno razuma. Slogan Liga za boj proti turizmu sem prvič izgovoril na drugi plošči. Ta štos je eden izmed mojih najuspelejših štosov. S sabo je prinesel nekaj, kar ni šala, neko razmišljanje, neko vsebino. Liga za boj proti turizmu se vse pogosteje uporablja, najbolj smešno pa je, da bi se vanjo najprej včlanili turistični delavci. V imenu očeta, sina, svetega duha, malvazije, Samanthe Fox in Lige za boj proti turizmu glasujem za samoupravljanje - žal pa smo to že imeli.