Pravoverci

Pred skoraj dvema mesecema se mi je zgodilo, da sem se zlagala, da sem verna. Bilo je na barčici, ki me je iz Pangaia peljala na otok Uiha v Kraljevini Tongi. Tonga je dežela, kjer se čas začne in kjer nedvomno trdno zacementirano stoji v sparini tropskega podnebja. Nihče ne ve, ali je v resnici na začetku ali na koncu. Nekje pač je. Na barki je bila družina, strahovito verna družina, in prvo vprašanje v polomljeni angleščini ni bilo, od kod sem, kako mi je ime, temveč ali hodim v cerkev. Vedoč, da sem na otočju, kjer so misijonarji hudičevo dobro opravili svoje delo, saj je na vsakih 50 prebivalcev države ena cerkev katere izmed ločin od mormonov do tonganske cerkve, sem za hip utihnila. In pomislila na tistih prvih šest misijonarjev, ki so v 18. stoletju prišli na Uiho: tri so pojedli, trije so se poženili z domorodkami. Skratka: ko sem zagledala mamo Iko, kako sedi v podpalubju in glasno prebira versko čtivo, sem se zlagala: "Seveda hodim v cerkev. Dvakrat na leto: za božič in veliko noč." In se jim je na obrazih narisal nasmeh, veselo so me objeli in mi v roke potisnili dehteč mango. Sima, najstarejša hčerka, učiteljica v biblijski šoli, me je ponosno potrepljala in rekla: "Gud girl, ju go tu heven!" Ko so me nekaj dni kasneje, v nedeljo zjutraj, zagledali v eni izmed vaških cerkva - ker v nedeljo lahko Tonganci le gredo v cerkev, jedo in spijo, celo plavanje je prepovedano -, so me vzhičeni posvojili. Ata Lutui je v vsej svoji ponosni tonganski tagmašni opravi - črni obleki in pletenem krilu - z mano pod roko in s kolesom ob boku stopal po vasi in me pospremil v svoj dom na kosilo, večerjo, nenormalno enormno pojedino. In mama Ika je veselo ponavljala: "Nov ju go čurč tri tajms, gud girl!" Ampak mene je nenehno tiščala peza prve laži.

Čeprav - tehnično se nisem zlagala. Vprašanje, ali hodim v cerkev, v preprostosti tonganske družbe res pomeni vprašanje, ali si veren oziroma ali si naše vere. A za nas je vprašanje, ali hodiš v cerkev, lahko tudi kulturološko vprašanje in na to moram - ker sem zaznamovana s krščansko civilizacijo - odgovoriti pritrdilno: ja, hodim v cerkev. Razlogi, zakaj grem kdaj pa kdaj v cerkev, pa niso religiozni, temveč kulturološko-antropološki. Zato sem bila tudi v nedeljo v cerkvi v Uihi, da sem z zanimanjem opazovala petje in ples, vso to lahkoto obreda. Ergo: moja vest je čista, nisem se jim zlagala, le vse resnice nisem povedala. Večji problem je nastopil, ko smo tam po tretji rundi hrane (prašiček in tun iz podzemne peči, obložena s kruhovci in jami), ležeči na rogoznicah, srkajoči mangov sok in pahljajoči se s pahljačami, ne vem, kako, s tistimi tremi njim znanimi angleškimi besedami in z dvema meni znanima tonganskima besedama, prišli do vprašanja nebes. Ali res obstajajo nebesa? Ojoj, kako naj sedaj tem naivno nepokvarjenim verujočim dušam razložim, da sem v bistvu ateist, pa niti nisem prepričana, da sem ateist, verjetno sem bolj agnostični ateist ali vraževerni ateist, kot bi rekel naš Blaž, kakorkoli, da definitivno pa nisem vernik, ker nebes pa res ni, pa Jezus tudi ni božji sin, pa brezmadežno spočetje je tudi nekaj, kar, ja no, mogoče verjamejo tercialke, pa da ... joj, pa da za boga ne morem trditi, da je ali da ga ni, ker ne vem, ker so dokazi za in proti labavi, ker mogoče nekaj je, pa ne vemo, kaj, definitivno pa to ni oko v trikotniku, nedefinirani Alah ali večroki Šiva? Raje sem se le prijazno nasmehnila. Na naslednje vprašanje, ali mislim, da bom šla v nebesa, pa diplomatsko odgovorila: "O tem ne sodim jaz." In smo se nasmejali ter začeli risati zemljevid sveta, ker jih je neznansko zanimalo, od kod sem.

Šele nekaj tednov kasneje, na pol poti v nebesa, v tišini noči na 10.000 metrih v letalu, ko sem bila vsa skrčena od celodnevnega sedenja, me je prešinilo: prvič v življenju sem zatajila svojo "vero"! Prvič v življenju nisem ponosno siknila, da ne verjamem v boga. To, s čimer sem tako salamensko rada dražila muslimanske znance in jih spravljala v zadrego: ker sem ženska, sem veljala le za pol človeka, ko sem izjavila, da ne verjamem v boga ..., sem v njihovih očeh po vseh njim znanih kulturnih normah postala le še četrtina človeka. In kar nenadoma nisem bila več dobra poročna partija, ker musliman se lahko poroči z ženskami vseh veroizpovedi, le z ateistko, nevernico, pa ne. Ampak vseeno, zakaj tem ljudem nisem razložila, da ne verjamem? Ok, zato, ker bi bilo to preveč zapleteno. O ateizmu se pišejo debele knjige, se krešejo filozofsko-teološke razprave, jaz pa naj bi to razložila preprostemu življu pacifiškega otoka, kjer je cerkev bolj kot stvar vere stvar življenja. Iz čiste komodnosti sem zatajila svojo "veroizpoved" (če se sklicujemo na terminologijo popisa). Kot da bi bilo kaj narobe, ker ne verjamem. Razen Kube in Severne Koreje res verjetno ni več države na svetu, kjer bi s ponosom rekel, da si ateist. Ateizem ni enakopraven veram. Je manjvreden, ker nosi tudi oznako odsotnosti morale, kot da bi lahko obstajali le religiozni moralni kompleksi. Ojoj, saj sedaj zvenim kot ti novi ateisti, Richard Dawkins in kompanija, ki trdijo, da so ateisti ogrožena vrsta, da je ateistično gibanje na ravni gejevskega gibanja v sedemdesetih letih preteklega stoletja, da je, skratka, sramotno povedati, da si ateist in da je potrebno izdatno osveščanje javnosti, da bo ateizem sprejela kot dano dejstvo, ter da so potrebni coming outi ateistov, da bo večina dojela, da to obstaja in da je nujno organizirati ateistično gibanje. Nazarensko mi je sicer všeč Dawkinsov citat iz uvoda v knjigo Bog kot zabloda, ki pa ga nenehno ponavlja tudi v intervjujih, recimo v tistem, ki ga je imel za lansko novembrsko številko še vedno malce kultne revije Wired, ki je imela naslovno temo Novi ateizem. Tako pravi Dawkins: "Predstavljajte si svet brez vere. Predstavljajte si, da ni več samomorilskih bombašev, nobenega enajstega devetega, ne sedmega sedmega, ne križarskih vojn, ne lovov na čarovnice, ne smodniške zarote, ne delitve Indije, ne izraelsko-palestinskih vojn, ne srbsko-hrvaško-muslimanskih pokolov, ne preganja Judov, 'Kristusovih morilcev', ne televizijskih pridigarjev v bleščečih oblekah in z briljantino v laseh, ki skubijo lahkoverneže." Ja, Dawkins, verjamem, verjamem, da bi bilo vse tako. In postala sem miss sveta.

A novi ateizem je gibanje, ki cveti v anglosaksonskih družbah, še posebej v ZDA, kjer je pa res malce kontroverzno izjasniti se, da ne verjameš. Pri nas, v postsocialistični družbi, kjer smo desetletja "maltretirali verujoče", so ateisti še vedno tudi uradno druga najštevilnejša "religija" v državi. Pa saj v tem je problem ateistov. Ateizem je sam po sebi ne-gibanje. Če nimaš objekta oboževanja, nimaš predmeta, ki ga moraš propagirati, nisi na trgu religij. V tem smislu je ateizem celo intimnejši od vere, pa za verovanje trdijo, da je precej intimno čustvo. Ravno zato ateisti ponavadi ne pišejo gorečih pisem bralcev, ne razlagajo svojih idej v večernih poročilih, ne zahtevajo svojih šol in navadno sploh na nikakršen način ne manifestirajo svojih nereligioznih čustev. Recimo, da je povprečen ateist nizkoprofilen, neopazen. Morebiti tudi zato, ker ateizem ne omejuje človeškega življenja na tak način, kot to počne vera, ki predpisuje verovanje v točno določen sistem. Ateist ne potrebuje nenehne potrditve. Je le on sam s svojim ateizmom. Zato ... ja, je včasih zabavno oviti cerkvene zvonove in se sklicevati na ateizem; je včasih koristno zarobantiti, če kdo reče, da ateisti očetove kosti zmečejo v zabojnike; je tudi popolnoma koristno, da se je ateizem spet vrnil v filozofske razprave, a, prosim vas, nikar ga ne spremenite v gibanje. Ker potem se bom morala nenehno opredeljevati kot ateistka. Tako pa moje "verovanje" prav nikogar ne briga.