23. 9. 2007 | Mladina 37 | Kultura
Don Kihot in Sančo Pansa
Povod za zgornji naslov ni zgolj fizična podobnost dvojca Simoniti-Prodnik s simpatičnima junakoma iz Cervantesovega romana, pač pa tudi nekatere posrečene karakterne lastnosti, ki krasijo oba para
Jan Cvitkovič, filmski režiser, ki je za svoj film Kruh in mleko na filmskem festivalu v Benetkah prejel nagrado za najboljši debitantski film
Poglejmo, kaj o naših protagonistih zapiše spletna enciklopedija, Wikipedija. Takole pravi: "Don Kihot se je zavzemal za pravico, bil je privrženec zveste ljubezni, zagovornik platonične ljubezni, zagledan je bil v preteklost, v viteške ideale, bil je optimističen in sprva celo humoren, proti koncu pa je postajal vedno bolj pasiven in vedno manj komičen. Njegove avanture so postale celo mučne, tako da je proti koncu romana njegov lik vse bolj tragičen. Don Kihot (Vitez žalostne podobe) je tragikomičen lik, a bolj tragičen kot komičen, kajti dobri nameni so se mu največkrat sprevrgli v zlo zanj in za druge. Sančo Pansa je bil majhen, debel, preprost in naiven kmetič brez vsakršne fantazije, saj je bila njegova prva skrb skrbeti za družino, zato je ukrepal in mislil stvarno. Sprva je don Kihotu verjel, pozneje pa je do njega postal vedno bolj kritičen, vedno bolj zvit in vedno pametnejši."
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
23. 9. 2007 | Mladina 37 | Kultura
Jan Cvitkovič, filmski režiser, ki je za svoj film Kruh in mleko na filmskem festivalu v Benetkah prejel nagrado za najboljši debitantski film
Poglejmo, kaj o naših protagonistih zapiše spletna enciklopedija, Wikipedija. Takole pravi: "Don Kihot se je zavzemal za pravico, bil je privrženec zveste ljubezni, zagovornik platonične ljubezni, zagledan je bil v preteklost, v viteške ideale, bil je optimističen in sprva celo humoren, proti koncu pa je postajal vedno bolj pasiven in vedno manj komičen. Njegove avanture so postale celo mučne, tako da je proti koncu romana njegov lik vse bolj tragičen. Don Kihot (Vitez žalostne podobe) je tragikomičen lik, a bolj tragičen kot komičen, kajti dobri nameni so se mu največkrat sprevrgli v zlo zanj in za druge. Sančo Pansa je bil majhen, debel, preprost in naiven kmetič brez vsakršne fantazije, saj je bila njegova prva skrb skrbeti za družino, zato je ukrepal in mislil stvarno. Sprva je don Kihotu verjel, pozneje pa je do njega postal vedno bolj kritičen, vedno bolj zvit in vedno pametnejši."
So kar zadeli, a ne? Za oba junaka je torej značilna tragikomičnost. Citiram: "Tragikomičnost pomeni, da se žalost sprevrača v smeh in obratno."
Glede na zgornjo definicijo je treba priznati, da sta tudi naša junaka, minister za kulturo Vasko Simoniti in njegov multifunkcionar Igor Prodnik, zelo tragikomična, saj iz dneva v dan skrbita, da se v slovenski kulturni javnosti žalost nenehno sprevrača v smeh in obratno. In to vedno bolj. Žalost v smeh in smeh v žalost. Iz dneva v dan bolj. Brez konca in kraja. Ko že mislimo, da je Igor Prodnik izčrpal arzenal tragikomičnih potez, nas nenadoma preseneti z novo. Še bolj originalno. In ko že mislimo, da je v državi zmanjkalo funkcij, ki bi jih naš Sančo Pansa lahko še zasedel, nas spet preseneti. In zasede še eno.
In kaj v tem času počne naš Don Kihot? Natančno to, kar piše v Wikipediji - postaja vedno bolj pasiven in vedno manj komičen.
No, in kako sta jo vrla prijateljčka zvozila skozi življenje?
Wikipedija pravi naslednje: "Obe pripovedni osebi, suhi, pesniško navdahnjeni don Kihot na konju in čokati, trezno misleči in preračunljivi Sančo Pansa na oslu, sta doživljali prigodo za prigodo in jo skoraj vedno skupili."
Ja, če so držale vse zgoraj navedene podobnosti, bo najbrž držala tudi slednja.
Vasko Simoniti in Igor Prodnik
© Borut Krajnc
