Grandov grandiozni novorek

Slabo poldrugo leto bo tega, kar je predsednik sveta RTV Stane Granda prisegel, da bo med svojim mandatom poskrbel za slovenščino na nacionalnih radiu in televiziji, ki da je bila pred njegovim vzponom na oblast tako slaba, da je mejila na nespodobnost. Diagnoza je bila pravilna - in zato je toliko osupljiveje, da je Granda le leto zatem s svojimi modnimi kodeksi sledil zgledu vseh najstnic, kar jih je kdaj živelo, ter večine današnjih odraslih ljudi, ki se jim zdi sila pomembno, da so ženski lasje ravno prav zlikani in črni, kiklica ravno prav kratka in razgaljeni trebušček nakrmljen s probiotičnim jogurtom, hkrati pa njihovega čuta za estetiko niti malo ne moti, če vsakokrat, ko damice odprejo našminkana usta, iz njih privre mukanje, gaganje in kokodakanje ter daleč naokrog zasmrdi po nepismenosti. Skratka, če sem bila pred Grando prepričana, da jezik nacionalke sploh ne more biti slabši, kot je bil, sem za časa njegove vladavine spoznala, da je tudi to mogoče. Vse priča o tem, da je Granda uravnotežil še zadnjega živečega lektorja pod svojo komando v trajno sproščenost - ali da je lektor preveč zaposlen s korekturami "sporočilnih napisov" na majicah velikaševih tlačanov.

(Oprostite, ampak to, žal, ni obrobna tema. Z vsako jezikovno nemarnostjo, ki nekaznovano zakroži po etru, je tudi mene kot Slovenke manj. Če moram nenehno poslušati, kako ta ali oni novinar z mojo materinščino ravna kot svinja z mehom, me to žali in boli; tem bolj zato, ker je mojim sonarodnjakom očitno vseeno. Je, denimo, kateri od kandidatov za predsednika države ob opevanju svojega programa vsaj z besedo omenil skrb za jezik ali, bog ne zadeni, kulturo?)

Med jezikovnimi ignoranti na nacionalki kajpada prednjačijo športni novinarji. Ampak v redu: kot je opazil že urednik prvega časopisa na bajeslovni Pratchettovi Plošči, ni nič hudega, če članke o športu pišejo nepismeni ljudje, ker tisti, ki jih ti članki zanimajo, tako ali tako ne znajo brati. (Le da to ni čisto res. Sama bi z veseljem prisluhnila prenosu kake rokometne tekme, če me ne bi ob tem zabolela ušesa, in vrsto literatov poznam, ki so bili zamlada dobri športniki ali pa so vsaj odlični poznavalci nogometa iz naslanjača.) Ampak v redu: športni novinarji niso prevelik zalogaj, saj njihovim oslarijam botruje le sveta preproščina. Če kateri med njimi oznani, da so "naši prsači nanizali eno uvrstitev v finale", je tega kriva zgolj cepljenost proti logiki. (Mimogrede, sklepam, da so "prsači" plavalci prsnega sloga, bi pa res rada vedela, kako se potemtakem reče tistim, ki plavajo metuljčka.) In če ta ali oni reporter z gromkim glasom desetarja JLA na spidu zatrobenta, da "je tekma v Ljudskem vrtu končala brez zadetka", kaže samo naveličano zamahniti z roko in si nazorno predstavljati, kako tudi njemu dekle razočarano reče: "Ljubči, si že končal?" Ob čemer najbrž ljubči tako kakor nogometaši, o katerih poroča z vedno istimi frazami, "porumeni" ali "pordeči", pač od teže prekrška odvisno.

Ne le med novinarji, tudi med občim slovenskim življem se bo nepoznavanje materinščine v prihodnje gotovo še poglabljalo, k temu pa bo pripomogla tudi odprava osnovnošolskega tekmovanja za Cankarjevo priznanje, ki mu je kulturno ministrstvo letos odmerilo tolikšno gmotno podporo, da z njo, tako kot imajo navado reči upokojenci o svoji penziji, niti dostojno umreti ne more. Morda je tako še najbolje! Kakšne knjige pa so brali priznanja in dodatnih točk za vpis v srednjo šolo željni osmošolci in devetošolci? I, prezahtevne in prebrihtne, take, v katerih očetnjava ni bila naslikana kot rajski vrt, svetilnik, ladja med bonaco ali Urškin griček, kjer se matere niso posvečale bogu všečni triadi Kinder - Küche - Kirche, kjer so bile učiteljice včasih tudi zabite in kjer si je glavni junak kdaj pa kdaj drznil razmišljati s svojo glavo! Fuj in fej, takih bukel odraščajoči mladini resnično ni treba jemati v roke! Naj raje posluša Turboangels, da bo laže volila Peterleta ...

(Je pa treba priznati, da je bilo Cankarjevo tekmovanje nadvse poučno - zlasti zame. Ko me ne bi zaradi njega kot pisateljico pred leti povabili na kak ducat osnovnih šol, me pot bržkone ne bi nikoli zanesla v, denimo, Prevalje, Veliko Polano ali Polule - tako pa sem iz vseh teh krajev odnesla sila lepe in prijetne spomine. Lepe in prijetne, ne ugodne, kot bi publicistično grobo zarobili Grandovi novinarji. In spoznala sem zgledno število slavistk in ravnateljev, ki nikakor niso bili zabiti - pa tudi peščico takih, ki so ustrezali opisom v tistih nevšečnih knjigah. Učenci so bili ponavadi zrcalna slika učiteljske inteligence, kdo bi vedel, zakaj ... In izvedela sem, kako so akviziterji založbe, ki je natisnila piratsko kopijo moje knjige, uvrščene med tekmovalno čtivo, grozili učiteljem s tožbo, če bodo namesto piratskih kupovali pravoverno izdane izvode romana ... Ja, poučno, ni kaj.)

Ampak vrnimo se k našim ovčicam - če se športni novinarji izražajo slabše od trnovskih solataric, lahko zgolj zavzdihnemo: "Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo." Huje je, ko zaslutiš, da se njihovi pametnejši kolegi morda vsaj približno zavedajo, kaj bi radi dosegli; še natančneje, ko se zazdi, da je njihovo pokvečeno izražanje odsev duha časa. Oglejmo si tipičen primer iz informativnega programa nacionalke, ki po načelu inercije in plonkanja prehaja od novinarja k novinarju, kmalu pa bo prehajal tudi iz roda v rod: "Vremenoslovci mirijo, da tokratne padavine ne bodo tako močne ..." Še bolj blagoglasen je tale zmazek: "Iz Moskve skrbijo novice, da ..." Mirijo koga ali kaj? Skrbijo koga ali kaj? (Za hip zanemarimo, da nič nikogar ne more skrbeti iz kateregakoli kraja, tako kot je slovnično nemogoče, da bi se zbudili v sončno jutro.) Hočem reči, mar novinar ne opazi, da nekateri glagoli kratko malo ne morejo sami bingljati v zraku? Kje je tu kak samostalnik v četrtem sklonu, nekdaj, v manj sproščenih časih, tudi tožilnik imenovanem? Kam so šli vsi predmeti? Še več, kam so iz nacionalkinega novoreka izginili vsi osebki?

Ker sem vestna bralka Da Vincijevih šifer in podobnega smetja, vam povem: to ni naključje, to je zarota. Mediji poročajo o brezoblični, nedefinirani človeški množici, ki si ne zasluži te časti, da bi postala jezikovno prepoznaven subjekt ali objekt, njihovi umotvori pa so namenjeni enako brezoblični, razosebljeni množici poslušalcev. Pomembni so le glagoli, povedki, označevalci dejanj in dogajanja, pomembni so akcija, učinki in posledice, pomembna je storilnost. Posameznik kot subjekt je odpravljen. Odveč je. Moteč. Grandova nacionalka nam daje vedeti, da smo del gnetljive gmote, kjer je individualnost nezaželena, kjer nas mora biti sram, če štrlimo iz povprečja, in kjer nam ne preostane drugega, kot da se uklanjamo nekakšnemu povampirjenemu duhu časa, nekakšnim abstraktnim silam in trendom, ki ostajajo razčlovečeni, pa če jim milijonkrat rečemo zgodovinski. Seveda sem skoraj prepričana, da novinarji vse našteto počenjajo nezavedno. A kaj, ko se ljudje tako pogosto zavemo tega ali onega šele takrat, ko je že zdavnaj prepozno.