Ne joči, Vasko

Nenadoma poči strel. Lovska puška. Lovec. Jasno, tipični slovenski lovec. V slovenskih Alpah je pravkar ustrelil gamsa. Kar ni majhna stvar. Zato od navdušenja krikne: "Ju-ju-ju-hu-hu!!!" Trik je v tem, da je ta tipični slovenski lovec de facto črnec. Tako se začne film Na sončni strani Alp, kontroverzni kratkometražnik, ki ga je posnel Janez Burger, avtor filmov V leru in Ruševine. Dodatni trik je v tem, da ni črnec le lovec, ki ga vidimo na začetku, ampak da so črnci vsi Slovenci, ki nastopijo v tem filmu, prikazanem na 10. Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Vsi ti Afričani - Ibrahim Nohoum, Kany Michel Obenga, Samuel Camara itd. - namreč živijo na tipičnih slovenskih kmetijah, obnašajo se po slovensko, oblečeni so po slovensko, govorijo po slovensko, juhi rečejo župa, po slovensko so sproščeni, po slovensko žagajo veje, ki s sosedovih dreves segajo na njihovo stran, sosedu po slovensko zavidajo nov avto, po slovensko hodijo na Triglav in po slovensko žgejo Avsenikov štikel Slovenija, od kod lepote tvoje. In to počnejo smrtno resno. Brez distance. Črncem v Sloveniji ne preostane drugega, kot da postanejo Slovenci. Smrtno resno. Brez distance. Ali bolje rečeno, tujcem v Sloveniji ne preostane drugega, kot da se asimilirajo. Film, ki traja le 15 minut, je popolna metafora Slovenije, ki se je prelevila v mašino za asimiliranje. Kar je seveda paradoksalno: dežela, ki se je skozi stoletja otepala asimilacije, skuša zdaj asimilirati druge. In metaforo lahko mirno raztegnete: Slovenija skuša zdaj, pod to oblastjo še toliko bolj, asimilirati tudi Slovence. Oh, ali pa jih skuša "sprostiti" in prevzgojiti - ista reč. Vsi morajo biti enaki. Vsi morajo misliti enako. Vsi morajo čutiti enako. Vsi se morajo oblačiti enako. Vsi morajo peti enako. Vsi se morajo prilagoditi. Črnci v filmu Na sončni strani Alp niso videti tako, kot da so Slovenci postali iz veselja, ampak tako, kot da so bili v to prisiljeni. Kajti v tem svojem "slovenstvu" pretiravajo: videti so kot Slovenci s tekočega traku. Kot večji Slovenci od Slovencev. Kot idealni Slovenci. Kot člani iste stranke. Stranke na oblasti.

Vprašate se lahko le: je ta slovenska sla po indoktrinaciji prišla z osamosvojitvijo in državnostjo ali pa je nekaj, kar je v Slovencih? Odgovor na to boste našli v dokumentarcu Otroci s Petrička, ki ga je posnel Miran Zupanič, avtor Barab in Operacije Cartier, in ki ga lahko uvrstite med "dokumentarce o povojnih pobojih". Toda od drugih tovrstnih dokumentarcev se bistveno razlikuje: ni histeričen niti ne moralizira, ne pridiga niti ne politizira, ampak je - glede na pregretost te topike - presenetljivo dostojen, tako rekoč kontemplativen, gnan z lebdečo črno-belo kamero Janeza Kališnika, enega izmed najboljših slovenskih snemalcev vseh časov. Na tisto "poletje 1945" pogleda skozi otroške oči - skozi oči otrok, ki so jih po vojni deportirali v Teharje. Njihove starše, bolj ali manj domobrance, so pobili, njih pa odpeljali na Petriček pri Celju, v dom za prevzgojo, neke sorte otroško taborišče, v katerem jih je v roke dobila "Črna vdova" - sadistična ženska, ki je imela črne oči, črne lase, črne hlače, črn pas, črne jahalne škornje in črn bič. Rekel bom le to: s Pehto jih ni bilo mogoče več strašiti. Grozljivka se jim zgodi že prej, v Teharjah, toda to zgodbo že poznamo.

In vendar se jim na poti v Teharje zgodi nekaj, kar bi moralo v trenutno kanonizirano naracijo o povojnih pobojih vnesti več kot le nemir. Ko jih namreč v Celju na železniški postaji "raztovorijo", jih s starši naženejo na trg, na katerem je zbrana množica Celjanov, Slovencev, civilistov, žensk - tam morajo poljubljati tla in vzklikati: "Jaz sem narodni izdajalec!" Vsakič, ko čeznje pošljejo konjenike, vojake na konjih, ki jih pomendrajo (nekatere do smrti), množica navdušeno aplavdira. In jih pljuva. Detajl, ki pa nehote pove vse: povojni poboji niso bili nič tajnega ali skrivnega, dogajali so se pred očmi Slovencev, civilistov. Z njihovo privolitvijo in sodelovanjem. Kako to, da ti, ki skrbijo za kanoniziranje naracije o povojnih pobojih, pravijo, da ni nihče nič vedel, če je pa o tem očitno obstajal konsenz, da ne rečem nacionalni konsenz? In dalje, kako to, da ti, ki skrbijo za kanoniziranje naracije o povojnih pobojih, pravijo, da je ta sla po ubijanju prišla iz Rusije, iz komunistične ideologije, če je pa očitno prišla iz Slovencev, iz slovenske ideologije? Komunistična ideologija je to, kar je že bilo v slovenski ideologiji, naredila le še bolj "kreativno". Če je kaj skrito v trenutno kanonizirani naraciji o povojnih pobojih, potem je skrit prav ta aspekt.

In kar je bistveno za našo zgodbo: ko otroke pripeljejo na Petriček, se začne prevzgoja. Ali bolje rečeno: asimilacija, indoktrinacija. Začeli so jim prati možgane, spreminjati identiteto. Na silo, se razume. Smrtno resno. Predelati so jih hoteli v "nove ljudi", v ljudi "novega časa". Kot pravi eden izmed njih: "Morali smo misliti tako, kot so rekli." Petriček je bil mašina za asimilacijo. In rezultat? Otroci so začeli misliti tako, kot so jim rekli. Hoteli so biti kot drugi - in tem drugim so hoteli biti bolj podobni, kot so bili ti drugi podobni sami sebi. Še več, z leti so postali mladinci, aktivisti in partijci - Slovenci s tekočega traku, večji Slovenci od Slovencev, idealni Slovenci. Enega izmed njih so naučili celo pesem, da jo je potem zrecitiral Titu. In Tito ne bi bil Tito, če ga ne bi vzel v roke in objel. Ergo: sla po indoktrinaciji je v Slovencih. Razlika je le v tem, da se ji včasih zmeša.

Let mrtve ptice

Od "Črne vdove" ni ostalo niti ime niti fotografija, od Tita pač. In v filmih, ki jih je zavrtel letošnji Festival slovenskega filma, je veliko Tita. V dokumentarcu Bil sem zraven, ki ga je posnel Jurij Gruden, sloviti fotoreporter Edi Šelhaus pripoveduje, kako so ga med II. svetovno vojno na osvobojenem ozemlju vprašali, ali ima kako fotko Tita, pa je rekel, da je nima, in kako so potem zbrali otroke, da so s svojimi telesi v snegu izpisali napis Tito - Šelhaus je to posnel in imeli so fotko Tita. V Petelinjem zajtrku, ki ga je - po romanu Ferija Lainščka - posnel Marko Naberšnik, režiser Studia City, ostareli, osamljeni, omamljeni mehanik Gajaš (Vlado Novak) pripoveduje, kako v Titovem času ni bil nihče brez službe, kako se je pelo in plesalo, kako so delavca pričakali z rdečo preprogo in mu aplavdirali. V filmu L... kot ljubezen, ki ga je posnela Janja Glogovac, avtorica dokumentarca Tito, skuša režiserka Gina (Lucija Šerbedžija) med snemanjem filma o ljubezni ujeti štimungo "bratstva in enotnosti", Titovega koncepta. Film Traktor, ljubezen in rock'n'roll, ki ga je posnel Branko Đurić, avtor Kajmaka in marmelade, pa se dogaja v šestdesetih - v Titovem času. Ko ni bil torej nihče brez službe, ko se je pelo in plesalo in ko so delavca pričakali z rdečo preprogo in mu aplavdirali.

Kako naj si razložimo to evociranje Tita? Na prvo žogo lahko v tem vidite male prispevke k remitizaciji Tita ali pa mala kontriranja aktualni reinterpretaciji slovenske zgodovine, toda glede na to, da je trenutna oblast alergična na slovenski film, da ga stiska v kot, ponižuje in ustavlja, morate v tem "titoiziranju" videti še nekaj drugega: namig, da smo Slovenci šele v Titovem času dobili resno kinematografijo. Še več: šele pod Titom so Slovenci dobili prve igrane, zvočne, celovečerne filme. Slovenski filmarji so ministru za kulturo Vasku Simonitiju, svojemu "grobarju", v Portorožu nastavili krsto, v kateri naj bi k večnemu počitku legel slovenski film. Z njim se bodejo že mesece, oh, tako rekoč že leta, pa ne pomaga - na drugi strani jih vedno znova pričaka Simonitijev zid, ki populistično izkorišča trenutno apatijo do slovenskega filma. "Talk to the hand," kot bi dahnil veliki Arni. To, da je njihovo razočaranje tako hudo in tako nepopisno, govori predvsem o tem, kako visoka so bila njihova pričakovanja - občutno previsoka. Samo pomislite: prav zaradi takih ljudi, kot so zdaj na oblasti, smo Slovenci prvi pravi film dobili šele leta 1948. Prav zaradi takih ljudi, kakršni so zdaj na oblasti, Slovenci do leta 1948 nismo imeli filma. Taki ljudje, kakršni so zdaj na oblasti, so pred II. svetovno vojno naredili vse, da Slovenci ne bi dobili svojega filma. Še več: ljudje, ki so zdaj na oblasti, skušajo že od trenutka, ko so prišli na oblast, Slovenijo mentalno zavrteti nazaj v "idilično" leto 1939 - v čas, ko še ni bilo slovenskega filma in ko je le nekaj entuziastičnim gverilcem uspelo posneti nekaj kratkih filmov. Za svoj denar. Ta oblast očitno noče slovenskega filma, to pa zato, ker je "kontaminiran" - ker je "komunistični" otrok. Ker se še ni očistil, sprostil, prevzgojil in asimiliral. Ker noče izgledati tako kot stranka na oblasti. Če je kaj skrito v mali vojni med Simonitijem in slovenskim filmom, potem je skrit prav ta aspekt.

Stranka na oblasti si je verjetno rekla: le zakaj bi spala s filmom, ki je spal s komunizmom? No, naj vam naštejem nekaj naslovov, s katerimi je spal slovenski film: Kekec, Vesna, Tistega lepega dne, Poletje v školjki, Ko zorijo jagode, To so gadi, Ne čakaj na maj, Samorastniki, Zgodba, ki je ni, Strah, Na klancu, Grajski biki, Prestop, Mrtva ladja, Ko pride Lev, Cvetje v jeseni, Ples v dežju, Maškarada in tako dalje. Šur, tipični komunistični filmi. Slovenski filmarji so pričakovali preveč, ko so mislili, da bo ta oblast poskrbela zanje, da jim bo omogočila eksistenco - da jim bo torej omogočila, da živijo od filma. Še toliko bolj, ker jim tega ni mogla omogočiti niti oblast v času socializma, ki je slovenski film hotela in potrebovala. Če so hoteli slovenski filmarji preživeti, so morali imeti še drugo službo. Nekateri so predavali na Akademiji (Matjaž Klopčič, Jože Gale), nekateri so delali v gledališču (Igor Pretnar, Jože Babič), nekateri so asistirali drugim režiserjem (Jane Kavčič), nekateri so skušali preživeti s kratkimi filmi (Jože Pogačnik, Jože Bevc). Boštjan Hladnik je bil prisiljen snemati porniče. František Čap, avtor Vesne, je na stara leta prosjačil, redil kokoši in potem jajca prodajal portoroškim hotelom. Zdravko Barišič, legenda slovenskega filma, ki je posnel serijo sijajnih, nagrajenih filmov (Oblast, Balkanska ruleta, My First Cut) in ki je v Portorožu predstavil svojo lucidno animirano vizijo "vojne proti terorju" (IQ 9.11), je hotel živeti od filma, a je za vsak primer redno službo raje obdržal. Penzije v Sloveniji niso kdo ve kaj, toda od penzije bo imel očitno več kot od Slovenskega filmskega sklada.

Ljubezen nam je vsem v pogubo

Slovenski filmarji so napovedovali bojkot Festivala slovenskega filma, toda ironija je v tem, da je Festival slovenskega filma vedno videti tako, kot da je bojkotiran. Ne da ga bojkotirajo filmarji - filmarji so tako rekoč edini, ki pridejo. S sabo pripeljejo še člane ekipe in kakega prijatelja. Dodajte prgišče novinarjev in organizatorjev festivala, pa dobite festivalsko publiko. Domačini, ki jih slovenski film ne zanima, se ne prikažejo. Fanov in glamurja ni. Zvezd tudi ne. Če pa že pridejo, se nočejo slikati. Festival slovenskega filma je videti za filmski festival preveč mrtvo. Eni pravijo, da bi bilo bolje, če bi bil v Ljubljani, drugi, da bi bilo bolje, če bi bil v Celju, kjer je - pod imenom "Teden slovenskega filma" - gostoval nekoč in kjer se je ljudi kar trlo. Jelka Stergel, direktorica Festivala slovenskega filma, nekdanja direktorica LIFF-a, bi najbrž v Ljubljani res lažje mobilizirala slovenske množice. Iskreno rečeno, še lažje bi jih mobilizirala v Cannesu. Če bi Festival slovenskega filma priredili v Cannesu, bi prišlo več Slovencev - in tudi več slovenskih novinarjev, ki bi zagotovo ostali vseh osem dni. Mhm, prišle bi tudi zvezde. In pustile bi se slikati.

Tako pa slovenske filme v Portorožu pretežno gledajo tisti, ki so jih ustvarili, in oni, ki bodo o njih pisali. Letos so gledali kopico kratkometražnih in srednjemetražnih filmov, bodisi igranih, animiranih, dokumentarnih ali študentskih (ne spreglejte Luknje, Tunela upanja in Mize, ki tudi laže), nekaj koprodukcij, pri katerih je sodelovala Slovenija (npr. Sem iz Titovega Velesa), faliranega Mokuša, ki so ga gledali že pred nekaj leti, nekaj doku-poklonov slovenskim filmarjem, recimo Marjanu Kozini in Petru Zobcu, in dober ducat evropskih filmov, s katerimi so skušali podpreti slovenske filme (bad joke). In seveda, gledali so lahko šest novih igranih celovečercev - okej, sedem, če prištejete še paris.love, ki je debitiral že spomladi na Kinu otok in ki je bil v Portorožu prikazan le informativno. Poglejte le nekatere naslove: Traktor, ljubezen in rock'n'roll, L... kot ljubezen, Instalacija ljubezni in Petelinji zajtrk, kar v žargonu pomeni "jutranji seks". V slovenskih filmih ni bilo še nikoli toliko ljubezni.

Toda ljubezen v slovenskih filmih hkrati ni bila še nikoli tako ogrožena. V Petelinjem zajtrku, ki ljubezenski trikotnik, tipičen za filme noir, preseli na hudo narečno, manično-depresivno podeželje (in Lošićev instrumental daje temu neonoiru prave podtone), imate ljubimca, vagabundskega Primoža Bezjaka, in bogato poročeno Pio Zemljič, ki izkusita, da ni prave ljubezni, če pri tem nihče ne umre. V Instalaciji ljubezni, ki jo je posnela Maja Weiss, sicer parodiji slovenskega kiča, slovenskega odzivanja na teleformate, slovenskega turbočustvovanja, slovenskega izgubljanja stika z realnostjo in razlogov, zakaj Sloveniji tako lepo pristojijo vrtni palčki, imate Mojco (Bernarda Oman), frustrirano in zdolgočaseno ženo tranzicijskega tajkuna, ki ugotovi, da je njena ljubezen zrežirana in sformatirana - kot telenovele. Bolj ko ljubi, bolj je artificielna - in bolj ko je artificielna, bolj je njena ljubezen videti kot karikatura ljubezni iz telenovel. V filmu paris.love, ki ga je posnel Boris Petkovič, imate Vincea, Amerikanca v Parizu, ki lahko le upa, da bo v filmu ujel tisto ljubezen, ki se mu v realnosti izmika. V filmu Tea, neogotski pravljici, ki se dogaja v nikoli spektakularnejšem slovenskem gozdu in ki jo je posnela Hanna Slak, imate Martina (Nikolaj Burger), gozdnega dečka, in Teo (Pina Bitenc), begunčico iz Bosne, ki ju na silo ločijo, ko se po uvodni skepsi ravno vnameta. V Estrelliti, v kateri je Metod Pevec še enkrat izpel svojo ljubezen do klasične ljubezni, imate junake, ki izkusijo, da je ljubezen le mučen remiks izsiljevanja, zakonskega posilstva, socialne tesnobe, tržnih manipulacij, dolga, ki ga ne moreš nikoli odplačati, in čustva, ki ga pomnijo le stare italijanske violine, kar ni ravno dobra popotnica za malega violinista (Marko Kovačević), begunčka iz Bosne, in malo pianistko (Ana Temeljotov), dobro situirano Slovenko, ki imata pri pakiranju svoje ljubezni toliko težav kot slovenski filmarji pri pakiranju svojih filmov. V filmu L... kot ljubezen skuša Gina v Pragi posneti film o ljubezni, toda denarja ni, zato se mora ekipa zateči k dilanju - oh, in medtem ko snema svoj film o ljubezni, jo Ljubljana nategne. Gina je popolna alegorija Janje Glogovac, ki je začela svoj film snemati leta 2004 in morala najti kopico produkcijskih hiš in skladov, da ga je lahko končala. Maja Weiss je za dokončanje Instalacije ljubezni potrebovala sicer manj produkcijskih hiš in skladov, pa je Mojčinemu brezčutnemu in arogantnemu možu kljub temu ime Vasko. In tip je bad guy.