Najkontroverznejši psihiater

Prvega srečanja z dr. Rugljem ne bom nikoli pozabil. Zdi se mi - oziroma kar prepričan sem, da me je v skoraj osemnajstletni novinarski karieri trema prav neprijetno pestila enkrat samkrat. Takrat namreč, ko so v uredništvu sklenili, da bi bilo fino, če bi za Mladino naredil veliki intervju z najkontroverznejšo osebnostjo slovenske psihiatrije.

Bilo je v začetku leta 1999, slabega pol leta pred sedemdesetim rojstnim dnevom znamenitega kovača novih ljudi, kot so dr. Ruglju radi rekli v medijih, in štiri leta potem, ko je končal drugo odmevno gladovno stavko ter odprl vrata svoje zasebne psihiatrične ordinacije v Črnučah. Tisto leto se je zima s količinami nametanega snega še posebej trudila, da bi udeležencem v prometu zagrenila življenje in gibanje po Ljubljani. Pozno popoldne sem ga poklical in mu razložil, da bi z njim radi malce poklepetali in ga medtem še čisto nemoteče pofotkali. "Jutri ob šestih vas pričakujem," je odvrnil s tistim prepoznavno rugljevskim tonom, ki daje že na daleč vedeti, da ne bo prenašal odvečnega filozofiranja. No, kljub temu sem si drznil izraziti svoj v tistem trenutku najgloblji strah: "Ee ... a zjutraj?" Jasno, da zjutraj, kdaj pa. "Hm, doktor Rugelj, to je ura, ob kateri novinarji ponavadi spat hodimo," sem se negotovo pohecal, moj sogovornik pa se ni pustil zmesti in je ostal - prosto po Prešernu - neizprosen mož jeklen: "No, če je tako, pa ob sedmih."

Naslednje jutro je bilo še bolj zamegleno in zasneženo in s foto Krajncem sva se kmalu po šesti dobila na uredištvu, popokala opremo in odrinila proti Črnučam. Čeprav je vse kazalo, da bova krepko zamudila, sva pred ordinacijo dr. Ruglja parkirala tri minute pred sedmo uro. Skozi ograjo sem videl luč v hiši in nezgrešljivo psihiatrovo silhueto pred odgrnjenim oknom, kako spremlja vsak najin korak in preverja, ali sva s fotografom resno pristopila k stvari ter predvsem to, ali se bova držala dogovorjene ure. To sem ga kasneje sicer pozabil vprašati, toda še dandanes bi šel stavit, da bi naju s foto Krajncem tistega zimskega jutra gladko odslovil, če bi prišla po sedmi uri. In vem, da bi vsa pojasnila izzvenela v prazno. Dr. Rugelj nikoli ni trpel izgovorov. "Časa je vedno dovolj. Pomembna je želja. In dovolj volje oziroma sposobnosti za njeno realizacijo," je žugal tako svojim učencem kot novinarkam in novinarjem. "Ne govorite mi, da ni časa ali možnosti. Vprašanje je zgolj lenoba."

Mislim, da tudi tega ne bom pozabil, kdaj sem prvič slišal za dr. Janeza Ruglja. Decembra 1985 sem listal po zagrebški Erotiki, takrat daleč najbolj tiražnem jugoslovanskem mesečniku, ki je v svojih najboljših časih dosegal - često pa tudi presegel - naklado 350.000 izvodov, in med slabo odtisnjenimi nagicami ter prisilno intelektualnimi eseji o družbeni vlogi seksualnosti naletel na intervju z nekim slovenskim doktorjem, ki je na polstranski črnobeli fotografiji, obdan s polnimi policami knjig, že na videz dajal vtis resnične avtoritete in človeka, ki ve, kaj govori.

Bolj kot intervjuvanec in naslov, ki se je glasil Impotentni i bolesno ljubomorni (za generacijo, rojeno po Titu: Impotentni in bolestno ljubosumni), me je pritegnil avtor intervjuja - Bora Đorđević. Za ortodoksnega fena Riblje čorbe bi bilo nedopustno, če ne bi prebral intervjuja, ki ga je domnevno stipkal njihov karizmatični frontmen, zapovrh še z nekim Slovencem. "Ko sta partnerja sama med štirimi stenami, imata pravico do izpolnitve vseh svojih želja. In kaj je perverzno? Rekel bi, da za svobodnega človeka, za človeške spolne partnerje, nič, kar se tiče spolnosti, ni perverzno," je v intervjuju razlagal dr. Rugelj in pripomnil, da so različne ideologije in oblasti želele vladati posameznikom tako, da so jim na osnovi njihovih neortodoksnih spolnih praks vsiljevale občutek krivde in manjvrednih bitij. Take manipulacije naj bi se ohranile tudi v samoupravnem sistemu. V nadaljevanju je izpostavil, da v Jugoslaviji vegetira več kot milijon alkoholikov, to dejstvo pa predpostavlja najmanj milijon v seksualnem smislu zakrnelih žensk, ki gnijejo v zakonih z nekvalitetnimi moškimi in to bolezen širijo na svoje potomstvo.

"Nek seksolog je alkoholika primerjal z orangutanom, ki igra na kitaro. Kako bo orangutan brenkal na kitaro in kakšne zvoke bo pri tem spuščala kitara? Tudi alkoholik se, ko v intimnih odnosih poskuša 'igrati' na žensko, obnaša kot tak orangutan, saj v ženski ni sposoben prebuditi čustev. Moški pod vplivom alkohola ostaja impotenten, za kar krivi ženo, ki ga razumljivo zavrača, zato se v njem rojeva bolestno, patološko ljubosumje." Ženske, ki grejo v posteljo z nekoristnim, grobim in umazanim pijancem in mu za nameček še rojevajo otroke, je označil kot glavno motnjo pri doseganju boljših rezultatov v zdravljenju alkoholizma. Označil jih je kot bitja brez dostojanstva, za slabše od prostitutk, ki nikoli ne bi legle s smrdljivim dedcem, razen če jim za to mastno plača, kar je na goratem Balkanu in ob tradicionalno mačističnih stoletnih ognjiščih močno odmevalo, češ kdo je ta nesramni Slovenec z doktorskim predznakom, ki žali naše marljive in požrtvovalne soproge.

Dr. Ruglju, terapevtu s skoraj štiridesetletno prakso, ki se je kot kurir partizanom na Dolenjskem pridružil pri štirinajstih letih in leta 1958 malodane prisilil jugoslovansko vojsko, da mu je omogočila vpis na medicinsko fakulteto, se je venomer dogajalo tisto, kar se pač dogaja ljudem, ki na svojem področju preveč štrlijo iz povprečja: o njegovem liku in delu so znali največ povedati tisti, ki niso prebrali nobene njegove knjige, zbornika ali razprave. Vsi so se čutili kompetentne komentirati teze o smrdljivih, zaležanih možeh in ženah, ki so slabše od kurb, nikomur pa niso šle do živega njegove ugotovitve, ki prav tako ostajajo trajno aktualne in pereče. "Mar je mogoče, da mirno gledamo, kako iz šol prihajajo generacije učencev, ki jim njihovi učitelji niso uspeli privzgojiti nobene ljubezni do knjig, znanja in umetnosti - z izjemo nekaterih redkih posameznikov, ki so jim pri tem pomagali starši. Kakšna je to šola, ki mladega človeka ne nauči, da bi strastno prebiral knjige in ob tem spoznal, da so prav v knjigah zapisane vse skrivnosti in modrosti življenja, ki jih nikoli ne bo spoznal, če ne bo bral? Kakšna je šola, ki učenca ne nauči spoštovati in čuvati narave? Tu so korenine tistega, česar primanjkuje družbi in medčloveškim odnosom ... ter spolnosti."

Tako je bilo leta 1985. V Jugoslaviji. Takrat je dr. Rugelj zaključil svojo sedmo knjigo z naslovom Sovražnik št. 1: kaj in kam z milijonom alkoholikov, v branje pa je med ostalimi ponudil še dela Zmagovita pot (1985), Uspešna pot: partnersko zdravljenje alkoholizma in bolnih odnosov v družini (1983) in Dolga pot: vrnitev alkoholika in njegove družine v ustvarjalno življenje (1977). Je danes v Sloveniji kaj drugače? Morda le to, da se pezdetki in faliranci hitreje in bolje prepoznavajo v diagnozah najbolj razvpitega slovenskega terapevta. In temu primerno tudi več pizdijo po medijih. Drugače pa so bili mediji in dr. Rugelj vedno na ti. Mediji so izkoriščali njega, on pa je izkoriščal medije. Pošteno. In ker so mediji njegove izjave kontinuirano trgali iz konteksta, jim je zadnja leta to delo olajšal. Svoje izjave je začel kar sam trgati iz konteksta in s tem prislužil tudi nekaj ovadb na pristojnih sodiščih, ki pa njegove integritete niso načele. Ostal je trden, mogočen in neusmiljen kot gora, ki jo je nemogoče preplezati, še posebej če se osvajanja njenega vrha v najtežji smeri lotevajo amaterski planinci v supergah. "Jaz sem že od zgodnjega otroštva svoj človek. Neodvisen. Nikoli ni bilo nikogar, ki bi me direktno vsestransko usmerjal. Sam sem se. Zato se tudi nikoli nisem pustil ne usmerjati v napačno smer ne omejevati in ne kaznovati. Razen očeta nisem imel nobenega živega vzornika. Enkrat sem očetu iz roke izpulil palico in rekel - nikoli več! Magari če zažgem hišo. Od takrat dalje sem jaz svoboden človek. Nihče več z mano ni upravljal. Pri meni je bila celo inšpekcija Svetovne zdravstvene organizacije in na moje delo ni imela omembe vrednih pripomb. Slovenska psihiatrična stroka jo je naščuvala name, da bi me diskvalificirala, toda doktorja znanosti je po strokovni plati nemogoče diskvalificirati," mi je povedal tistega zimskega jutra, ko je uradni intervju prerasel v ogled njegove osebne knjižnice z več kot 10.000 knjigami ter dolg, sproščen in prijateljski pogovor o zadovoljnih moških in zadovoljenih ženskah, o kvalitetnih medčloveških odnosih, nezaželenih spolnih praksah, prostituciji, pornografiji in cerkvenem sprenevedanju kot enem od poglavitnih razlogov za spolno zavrtost zahodne civilizacije. "Od spreobrnjenca Avrelija Avguština naprej, ki je s svojimi patološkimi načeli zastrupil katoliško ozračje, je odnos katoliške cerkve do spolnosti destruktiven," mi je razlagal dr. Rugelj. "Vsak človek je že v osnovi grešen. Vsi, ki smo normalni, smo od majhnega pa do smrti obsedeni, prežeti s spolnostjo. Vzemite zapoved ne želi si svojega bližnjega žene. Jasno je, da si sosedovo Micko, če je luštna, zaželi vsak. In to je zdaj greh! Temeljni problem vse te indoktrinacije z grehom je, da je greh že v namenu, ne pa v izvršitvi. To, kar uči cerkev, je v tem primeru strahoten pritisk na ljudi, ki živijo normalno in gojijo normalne želje. Potem je tu še moralno etični vidik. Kako lahko nekdo, ki živi v celibatu, sploh karkoli pridiga o teh zadevah? S kakšno pravico? O tej temi ima pravico razpravljati samo družinski človek. Vpričo žene. Celibaterji lahko ljudi učijo le to, kako se masturbira. Sedimenti tega katoliškega prekletstva so globoko zakoreninjeni tudi v ateistih. Ljudje iz katoliških družin so seksualno zavrti in nesposobni za zakon. Sprostiti se znajo samo na veselicah, če se ga malo nacedijo. Veselice so čudovita priložnost za primerjalno proučevanje seksualno erotične zavrtosti."

Dr. Janez Rugelj je tudi novo tisočletje pričakal s knjigo v roki. Leta 2000 je izšlo njegovo temeljno delo, Pot samouresničevanja, 1200-stranski priročnik za zdravo in ustvarjalno življenje, ki ga je neumorni psihiater kmalu po izidu razglasil za svoj testament. "Lao Ce je hodil vsako jutro na dolg sprehod," piše avtor v poglavju o zdravilnih učinkih meditativnega planinarjenja, ki se je, resnici na ljubo, zgoraj podpisanemu zmeraj zdelo kot edina Rugljeva rahlo za lase privlečena metoda samouresničevanja, s katero se nikoli ne bi mogel poistovetiti. Le kaj vidi tam zgoraj, sem se često spraševal med prebiranjem doktorjevih vznesenih hribolazniških zapisov, razen neskončnih količin dolgčasa in naravnost kičasto svežega zraka. "Vztrajno ga je spremljal eden od sosedov, vedno v popolni tišini," nadaljuje pisec. "Niti jutranji besedni pozdrav niti klepet o vremenu ni bil dovoljen. Po dolgih letih je neki sosedov gost, ki ni poznal Lao Cejevih načel, na vsak način želel iti z njima na jutranji sprehod. Gosta je kmalu začelo mučiti, ker ni prenesel tišine. Nekaj časa se je premagoval, ob sončnem vzhodu pa mu je ušlo: 'Kako krasno sonce. Glej ... !' Lao Ce je molčal, a ko so se vrnili domov, je sosedu zabičal: 'Ne jemlji več s seboj tistega človeka, ker je blebetač. Tudi jaz imam oči in lahko vidim sončni vzhod.' Lao Ce je živel v tišini. Dosledno se je ogibal razglabljanju o resnici (resnica ni več resnica, brž ko o njej nekaj rečeš) in tudi ni hotel pustiti nobenega pisnega izročila za poznejše rodove."

Dr. Janez Rugelj je predlani v svojem zadnjem intervjuju za Mladino kolegi Aleksiču zaupal, da postane zelo žalosten, ko se sreča s hudimi človeškimi problemi in ko vidi človeško bedo, ki si ne zna in noče pomagati. Verjetno si tudi zato ni mogel in ni smel privoščiti tišine. Povedal je tudi, da ga je strah edino bolezni, hiranja. Tega, da bi bil odvisen od drugih. Da ne bi imel možnosti, da bi se v takem primeru pravočasno ustrelil. Puško naj bi imel že dolgo pripravljeno.

15. februarja je odjeknila tišina. In življenje v njej bo zdaj še za spoznanje manj znosno.