"Hitre spremembe v prostoru so vedno problematične"

Zadnja leta je slovenska arhitektura deležna tolikšne pozornosti in je tudi v mednarodnem prostoru prejela toliko priznanj, da bi bilo nespoštljivo, če je ne bi cenili. Med mlajšimi kolegi naj omenim dela tandema Bevk-Perović, Maruše Zorec, Krušec arhitektov ... Bližja mi je arhitektura, v kateri je čutiti kontinuiteto ljubljanske šole. Če imata alfa romeo in fiat navkljub globalizaciji še vedno nekaj italijanskega značaja, VW in audi pa nemškega, je nekako samoumevno, da tudi pri arhitekturi, ki stoji v prostoru, cenimo pripadnost okolju. Ne gre za nacionalni izraz arhitekture. Verjamem pa, da se arhitektura mora odzivati na posebnosti prostora. Drugače na Gorenjskem kot na Krasu. Identiteta arhitekture, ki temelji na spoštljivem odnosu do prostora, je ena glavnih odlik ljubljanske šole za arhitekturo že od Plečnika. Arhitektura, ki je egocentrična, ki skuša pritegniti pozornost le z vsiljivo zunanjostjo, mi je tuja. Učinek spektakla je morda primeren za enkratne dogodke, arhitektura in mesto pa sta zavezana trajnosti.

Bi med egocentrično arhitekturo uvrstili tudi projekt novega Kolizeja nizozemskega biroja Neutelings Riedijk?

Zgodba s Kolizejem je koristna predvsem zato, ker je razkrila, da službe, ki so pri nas pristojne za urejanje prostora, ne delujejo. Kar se je dogajalo s tem projektom, ne bi bilo mogoče v urejeni pravni državi. Neutelings in Riedijk sta brez dvoma kakovostna arhitekta. V nekem intervjuju sta pojasnila, da natečajniki niso bili seznanjeni s spomeniškim varstvom Kolizeja, niti s kakršnokoli omejitvijo gradnje v višino. Očitno so bili namenoma zavedeni. Kljub temu verjamem, da je tudi zmagovalni projekt mogoče, vsaj v volumnih, uskladiti z merilom mesta. Prvi korak v tej smeri je storil podžupan Koželj z zahtevo, da višina objektov znotraj Fabianijevega ringa ne sme presegati 73 metrov.

Koželj je bil še pred tremi leti oster kritik brezbrižnosti kapitala do spomeniško zavarovanega Kolizeja. Odkar je podžupan, je do kapitala bistveno prizanesljivejši. Kako gledate na ta obrat?

Koželj je moj dolgoletni prijatelj in nikakor mu ne zavidam, da se je znašel v primežu med pričakovanji stroke na eni in politike na drugi strani. Brez dvoma je strokovno usposobljen za mestnega urbanista. Svojemu delu je absolutno predan in hkrati skrajno pošten, to pa je med ljudmi, ki se ukvarjajo s prostorom, nadvse pomembno. A kot vse kaže, hoče vsem nam, pa tudi sebi dokazati, da je mogoče v mestu hkrati odpreti prek 20 gradbišč. Zato bo nujno trpela kakovost zgrajenega. Že pred časom sem dejal, da bo na položaju podžupana uspešen le, če mu bo uspelo ubraniti stroko pred kratkoročnimi političnimi interesi. Bojim se, da za to ni realnih možnosti.

Pod Jankovićem se Ljubljana spreminja v veliko gradbišče. Kaj so potencialne pasti tako velikopotezno zastavljene akcije?

Hitre spremembe v mestu so vedno problematične, saj ostanejo zgrajena dela v prostoru desetletja in dlje. Zagotovo ni dobro, da je Ljubljana v razvoju zastala, da se 20 let ni zgradilo tako rekoč nič. A prav tako nevarno je, da poskušamo sedaj vse to nadomestiti v mandatu ali dveh. Najbolj boleč primer takšnega hitenja je gradnja Potniškega centra Ljubljana s kompleksom Emonike. Že osem desetletij se govori o prednostih poglobitve železniških tirov in še nikdar ni bila strokovna in politična klima tako naklonjena tej odločitvi, kot je danes. Vsak razumen človek ve, da bi se morali najprej dokončno odločiti glede nivoja železniške proge in se šele potem lotiti izdelave načrtov za novo železniško postajo in druge objekte Potniškega centra. Sedanja priprava projektov te logike ne upošteva. Pred dnevi se je končal arhitekturni natečaj za novo železniško postajo. Povabljenih je bilo sedem birojev, a odzvali so se le štirje, kar je dovolj zgovorno. Problem tega natečaja je, da je bil razpisan v nasprotju z veljavnim zazidalnim načrtom, saj je postajno dvorano dvignil nad tire, zazidalni načrt pa predvideva, da bo postaja pod ravnijo terena. Z gradnjo postaje nad tiri naj bi pustili odprto možnost za poglobitev železnice. Po znanih podatkih bi bila poglobljena trasa 15 metrov pod nivojem mesta. To pomeni, da se bo moral potnik, obtežen s prtljago, povzpeti s cestnega nivoja osem metrov navzgor do postajne dvorane, kjer bo kupil vozovnico, nato pa se bo spustil 23 metrov niže, do peronov. Česa tako absurdnega ne boste našli nikjer na svetu. Zato se bojim, da bo postala nova postaja le dodatni argument proti poglobitvi proge.

Bi koristi poglobitve lahko presegle ogromne finančne stroške?

V to trdno verjamem. Ob sedanji trasi železnice bi se sprostilo ogromno zazidljivih površin. Že tržna vrednost teh zemljišč bi odtehtala velik del stroškov poglobitve. Poleg tega bi bilo za poglobitev mogoče pridobiti sredstva evropskih skladov. Za mesto bi poglobitev pomenila konec fizične ločenosti mestnega središča in neovirano širitev prek tirov v smeri Bežigrada. Kolodvorska, Miklošičeva, Resljeva, Maistrova in druge ulice bi se nemoteno nadaljevale proti severu, s tem bi se izboljšale prometne povezave, sprostile bi se poti v Tivoli, Cankarjeva bi se spet iztekla v Jakopičevo sprehajališče ... Za mesto bi bila to pridobitev, ki je ni mogoče meriti le v denarju.

Bili ste član žirije pri urbanističnem natečaju za Potniški center Ljubljana. Poleg vas je bil član tudi Meinhard von Gerkan, ugleden nemški arhitekt, ki je po Evropi projektiral največ železniških postaj. Zakaj ste izbrali rešitev, ki poglobitve tirov ne omogoča?

To ni povsem res. Predvsem je treba povedati, da je bil urbanistični natečaj leta 2002 razpisan za širše območje Potniškega centra, to je ves prostor med Vilharjevo in Masarykovo cesto oziroma Trgom OF ter Dunajsko in Šmartinsko cesto. V tedanjih natečajnih pogojih je bilo določeno, da ostaja železnica na nivoju mesta. Natečaj je neke vrste pogodba, ki obvezuje razpisovalca in s tem žirijo enako kot udeležence. Ocenjevalna komisija je izbrala projekt biroja Real Inženiring, ki je predvidel gradnjo postajne dvorane v obliki podhoda pod tiri. Predvsem zato, ker je dostop do takšne postaje bistveno lažji, saj je treba premagati pol manj višinske razlike v primerjavi s postajo nad tiri, ki mora biti više zaradi železniških naprav. A tudi izbrana urbanistična rešitev s podzemno postajo omogoča poglobitev tirov na omenjeno raven minus 15 metrov.

Je o Emoniki mogoče govoriti kot o arhitekturnem presežku?

Nikakor ne! Prav nasprotno. Tako slabe arhitekturne rešitve v Ljubljani še nismo videli. Vsaj ne na območju mestnega središča. Svetla izjema je projekt nove železniške postaje Arhitekturnega biroja Ravnikar Potokar, ki je bil izbran na pravkar izpeljanem natečaju. A žal je železniška postaja le deset odstotkov celotnega kompleksa Emonike. Preostalih 90 odstotkov je najbolj banalna, tretjerazredna arhitektura primestnih nakupovalnih središč, nekakšen Disneyland, ki skuša pritegniti pozornost le z vpadljivostjo. Glavni očitek projektu Emonike je, da se z ničimer ne ozira na širši prostor mesta, pa čeprav so v neposredni bližini Plečnikova palača Vzajemne zavarovalnice, Akademski kolegij, Šubičeva palača Grafike, kompleks Gospodarskega razstavišča... Kakor da vsega tega ni in je Emonika padla z neba v prazen prostor. Zavedati se je treba, da je Emonika, imenovana tudi "ljubljanski projekt stoletja", daleč največji projekt v mestu, bistveno večji od Trga republike s Cankarjevim domom. Uporabna površina kompleksa Emonike je le za tretjino manjša od celotnega BTC-ja. Naravnost absurdno je, da je TriGranit, ki je investitor Emonike, pridobil pozidavo tako pomembnega mestnega prostora, v zameno pa je dolžan zgraditi postajno dvorano, ki bi postala ob poglobitvi tirov celo neuporabna in bi bilo treba zgraditi novo.

Zakaj za Emoniko ni bilo arhitekturnega natečaja?

V urbanističnem natečaju za širše območje Potniškega centra Ljubljana, pa tudi v predlogu zazidalnega načrta, je bilo predvideno, da bodo načrti za vse objekte pridobljeni z arhitekturnimi natečaji. Toda prejšnja mestna oblast je zazidalni načrt popravila tako, da za območje Emonike obveza natečaja ne velja. Kakšen interes stoji za tem? Posledica tega je popolnoma kolonialen odnos investitorja. Ta se kaže v pogojih omenjenega arhitekturnega natečaja za železniško postajo, ki so bili naravnost ponižujoči, pa tudi v arhitekturi Emonike, ki je nič ne veže na Ljubljano. Tak projekt bi lahko postavili kamorkoli ali, bolje, nikamor.

Glavna projektanta Emonike sta HOK International Limited iz Londona in Murphy & Jahn in Chicaga. Mar to nista ugleda biroja?

Biro Murphy & Jahn slovi po zgrajenih tisočih kvadratnih metrov. To je značilno ameriški način, ki arhitekturo razume predvsem kot izraz kapitala, ne pa kulture. Toda Helmut Jahn je avtor zasnove le enega od nebotičnikov, to pa je manjši del kompleksa. Preostalo so zasnovali v družbi HOK, ki se ne ponaša z vidnejšimi arhitekturnimi dosežki. V Londonu sem že pred leti poslušal, da je tržna vrednost stavbe, ki jo zgradijo po načrtih slovitega arhitekta Normana Fosterja, tudi tretjino večja od tržne vrednosti drugih novogradenj. To, da arhitektura Emonike ni delo uglednega avtorja, pove več o investitorju in njegovem odnosu do arhitekture kot o projektantih.

Ljubljana s takšno disneylandovsko arhitekturo izgublja svojo avtentičnost in prepoznavnost.

Absolutno. In to na enem najpomembnejših mestnih prostorov. Hitri vlaki so najobetavnejše transportno sredstvo prihodnosti. Zato bo vse več ljudi doživelo železniško postajo kot prvi stik z mestom. Nakupovalno-zabaviščni kompleks Emonike bo potemtakem nekakšen simbolni portal Ljubljane, ki bo korenito spremenil podobo mesta. S tem se ne bi smeli sprijazniti.

Koliko ekonomska globalizacija ogroža avtentičnost in prepoznavnost posameznih mest?

Učinek globalizacije je, da lahko vsi vse dni v letu jemo enako sadje in zelenjavo, gledamo iste televizijske programe, beremo iste knjige, skratka da se razlike izgubljajo. To je očitno tudi v mestih, ki si postajajo, vsaj v razvitem delu sveta, vse bolj podobna. Izginja predvsem tisto, kar je majhno in pristno. Vendar prihodnost globaliziranega sveta ni v poenotenju, temveč v kulturni raznolikosti. Prostori z obrobja, ki jim je uspelo ohraniti kulturno prepoznavnost in avtentičnost, so danes zanimivejši od svetovnih središč. Ko je Plečnik načrtoval Ljubljano, ga ni prav nič zanimalo, kaj so v tistem času gradili drugod. Iskal je arhitekturo, ki bi bila primerna za ta prostor, za naše ljudi in za našo tradicijo. Posebnost Slovenije je, da je umeščena na rob dveh svetov - Evrope in Balkana. Žal tega ne znamo ceniti. Ves čas si prizadevamo zanikati to, kar v resnici smo. Identitete ni mogoče kupiti. Spreminja se počasi. Utemeljena je v naši zgodovini, v naši tradiciji.

Slovenske železnice oziroma država kot njihova lastnica se je pred dnevi umaknila iz projekta Emonika, ki se tako vse bolj spreminja v TriGranitov komercialni projekt.

Da gre za komercialen projekt, je bilo jasno že od začetka. Večji del kompleksa bo namenjen trgovsko-zabaviščnemu programu, kar je glede na velikost BTC-ja že samo po sebi dovolj sporno. Z umikom Slovenskih železnic je celoten projekt prešel v roke tujcem, kar pomeni, da med lastniki ni nikogar, ki bi ščitil javni interes. Ne morem sprejeti razlag, da mesto pri tem projektu ni partner. Toliko bolj, ker je sedanji župan Janković zadnjo urbanistično pogodbo s TriGranitom podpisal avgusta lani. Zanimivo je, da te pogodbe javnost ne pozna. Nihče torej ne ve, k čemu se je mesto zavezalo. In župan je imel priložnost, da bi v pogodbo vrnil zahtevo po arhitekturnem natečaju tudi za kompleks Emonike.

Pod Jankovićem se je ukoreninila logika, da v mestu lahko gradi samo tisti, ki v mestno blagajno prispeva donacijo. Vam je takšna izsiljevalska logika blizu?

Mislim, da je za mesto nevarna. Brez kapitala res ni mogoče zgraditi nič. A glavni cilj kapitala je čim višji donos. Kapital je do prostora ravnodušen. Mednarodne korporacije selijo svoje dejavnosti širom po svetu, v lovu za čim večjim zaslužkom. Njihov ekonomski interes je v obratnem sorazmerju s pripadnostjo prostoru. Danes na vsakem koraku vidimo, da ekonomska globalizacija ni občutljiva za socialne in kulturne razlike v prostoru. Skratka, TriGranit ni prišel v Ljubljano, da bi pomagal mestu, temveč zato, da bi ustvaril profit. Dolžnost mestne oblasti pa je, da regulira interese in namere kapitala. Žal primer Emonike kaže, da ni tako.

Kaj bolj ogroža prostor - tuji kapital ali slabo premišljene domače ambicije?

Oboje. Zaradi našega značilnega pomanjkanja samozavesti ne znamo ceniti tistega, kar imamo, izjemnih prostorskih kvalitet Slovenije in kakovosti življenja, ki je pri nas še vedno višja kot v večini razvitih dežel, s katerimi se tako radi primerjamo. Morda bi res morali vsi Slovenci za nekaj časa v Ameriko, da bi spoznali tudi temne plati "obljubljene dežele". Nedavno je bila v Ljubljani gostujoča profesorica iz Amerike, ki je prodala vilo na Floridi, da bi se po upokojitvi preselila k nam. A vse kaže, da bomo imeli Florido tu, še preden se bo gospe uspelo preseliti. Čeprav je urbana kultura doma v Evropi, se zgledujemo po ameriškem načinu življenja. Ponašamo se z največjim nakupovalnim središčem v Evropi, ki je menda že prehitelo dunajsko. Toda Dunaj ima milijon prebivalcev, Ljubljana pa manj kot 300 tisoč. Za ljudi, ki nimajo avtomobila, postaja to mesto neprijazno, saj v mestnem središču ne morejo kupiti najnujnejših stvari, na primer navadne žarnice ali varovalke. Pred leti je v New York Timesu izšel zelo pohvalen članek o Ljubljani. Pisec je svoje vtise strnil v ugotovitev, da je v večini starejših evropskih mest v središču glavni trg s spomenikom zaslužnemu vojskovodji, v središču Ljubljane pa je spomenik pesniku. Skratka, Ljubljana kot mesto kulture bi lahko bila naša posebnost. A to opazijo drugi. Mi ne. Letošnjo proslavo ob Prešernovem dnevu smo morali preseliti v Maribor, z obrazložitvijo, da je Cankarjev dom zaseden zaradi predsedovanja EU. Namesto da bi se Evropi predstavili kot narod, ki časti kulturo in svojega največjega poeta z državnim praznikom, so nas skrili v napol prazno mariborsko dvorano! Da ne omenjam naravnost bizarnih idej o gradnji najvišje piramide na svetu, umetnega otoka ali največje igralnice v Evropi, ki so, milo rečeno, najbolj žalosten izraz naše provincialnosti.

Vaša teza o kakovosti bivanja v Sloveniji pade na točki izjemno visokih cen nepremičnin. Za kvadratni meter stanovanja v Ljubljani je treba odšteti več kot na primer za kvadratni meter v središču Berlina ...

Visoke cene kvadratnega metra so posledica tega, da se zadnja desetletja v Sloveniji stanovanja skoraj niso gradila. Danes so zaslužki v stanovanjski gradnji ogromni. Zato ni čudno, da se Šumi spreminja iz multipleksa v stanovanjski blok. Podrecca si tega prav gotovo ni želel. Gre za račun investitorja, ki kaže, da bodo stanovanja na tej lokaciji prinesla bistveno večji donos kot kinodvorane. Skratka, naivno je pričakovati, da bo kapital reševal socialna protislovja. Je pa žalostno, da so stanovanjske stiske ljudi postale vir bogatenja. Neoliberalne ideje o prostem trgu, ki bo uravnaval logiko naših življenj, vodijo v ekonomski in socialni kanibalizem, k vse večjim koristim manjšine in škodi za večino. To postaja vse očitneje tudi pri nas. To je svet brez socialne občutljivosti in solidarnosti. Danes celo ameriški avtorji, na primer Wallerstein, Rifkin in Sennett, ugotavljajo, da takšen svet dolgoročno nima prihodnosti. Že vsaj od začetka 70. let poslušamo opozorila, da naš svet ni brezmejen, in vse večje ekološke katastrofe kažejo, da pesimistična predvidevanja niso bila pretirana. A gospodarstveniki in politiki nas še vedno prepričujejo, da je ekonomska rast edina možnost preživetja. Mislim, da bi morali resnico iskati drugje.

Kakšen je naš odnos do grajene kulturne dediščine? Se Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije preveč uklanja pritiskom investitorjev?

Investitorji so spoznali, da je najdonosneje kupiti spomeniško zavarovan objekt, z lobiranjem doseči razveljavitev odloka o spomeniškem varstvu, stavbo porušiti in na istem mestu zgraditi neprimerno večji objekt. Primer takšne računice je Kolizej. Ni pa edini. Enaka je zgodba z gradnjo stanovanjske stavbe na grajskem hribu, kjer je investitor na mestu majhne kmetije z dvema stanovanjema zgradil blok z 12 luksuznimi stanovanji. Podobno se dogaja v Krakovem. Najbolj žalostno je, da imajo omenjeni posegi soglasje pristojnega Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Razen Kolizeja, tam pa lahko le ugibamo, kako dolgo bo veljala spomeniška zaščita.

Zavod za varstvo kulturne dediščine se odloča precej arbitrarno. Investitorju, ki želi obnoviti Plečnikov stadion, je postavil takšne pogoje, da obnova v smislu zamenjave tribun ali ureditve parkirišč sploh ni mogoča. Je varstvo, ki objektu preprečuje funkcionalnost, sploh še smiselno?

Na eni strani so historični objekti varovani nerazumno strogo, na drugi pa je tudi najkakovostnejša sodobna arhitektura brez kakršnegakoli varstva. Prvo je neživljenjsko in vodi do nenehnih kršitev, drugo nam dela nepopravljivo kulturno škodo. Mesto je živ organizem. Pa tudi arhitektura, ki ne služi življenju, postane spomenik. Varstvo, ki ne dovoli, da v objektu poteka življenje, je samo sebi namen. Morali bi dopustiti strokovno nadzorovano modernizacijo.

Na katero stran se postavljate v razpravah o tem, ali Mesarski most graditi po Plečnikovem ali po sodobnem načrtu?

Tu sem absolutno na strani mestne uprave, ki zagovarja gradnjo Mesarskega mostu po novem, sodobnem načrtu. Naj pojasnim s primerom. Lani so v manjšem mestu Firminy blizu Lyona dokončali cerkev po Le Corbusierovih načrtih, čeprav je arhitekt umrl že leta 1965. Sedaj potekajo polemične razprave med poznavalci Le Corbusierovega dela, ali sme mestna oblast ta objekt uvrstiti na seznam arhitektove zapuščine. Zaradi sodobnih gradbenih standardov, novih gradbenih tehnologij in načina gradnje so bile potrebne tolikšne spremembe, da je težko govoriti o avtentičnosti avtorjeve zamisli. Podobno je s projektom Mesarskega mostu. Gradnja danes bi bila lahko le interpretacija Plečnika, to pa je vedno problematično.

Po isti logiki bi bilo nespametno, da bi novi NUK gradili po četrt stoletja starih Mušičevih načrtih ...

Gre za bistveno razliko, saj je avtor še živ. Se pa vedno poraja dvom ob gradnji po tako starih projektih. Čeprav ni pravila. Lani sem bil član žirije arhitekturnega natečaja za Severna mestna vrata. Ko smo pregledali natečajne elaborate, smo morali ugotoviti, da je Miheličeva stolpnica, stara skoraj 30 let, sodobnejša od sedaj prispelih projektov. Mihelič je značilen predstavnik naše moderne arhitekture, ki je gradila drzne konstrukcijske zasnove z uporabo najmodernejših materialov in novih tehnologij, zato je povsem sodoben še danes. Projekt za NUK 2 je bil narejen v duhu postmoderne, ki je bila bolj zazrta v preteklost kot v prihodnost.

Se strinjate s skupino arhitektov, ki zahteva razveljavitev natečaja za novo sodno stavbo v Ljubljani? Bi bil popravni izpit pri tem smiseln in potreben?

Lahko le ponovim, da je natečaj pogodba, ki zavezuje razpisovalca in udeležence. Zato je treba vse dvome odpraviti v fazi priprave natečaja in ne po objavi rezultatov. Obstaja pa možnost nagrade zunaj konkurence za predloge, ki sežejo prek pričakovanih okvirov.

Se vam zdi lokacija nove sodne stavbe sporna?

Predvsem mislim, da smo zamudili idealno priložnost v času preoblikovanja sindikatov. Takrat bi jih lahko, seveda z njihovim soglasjem, preselili na drugo lokacijo, palačo ob Dalmatinovi pa namenili sodstvu in tako uresničili Fabianijevo zamisel o Sodnijskem parku, ki ima neprecenljivo zgodovinsko vrednost in simbolen pomen. Pravzaprav gre za enega od prvih prostorov, ki so izraz teženj po slovenski nacionalni suverenosti. A zamujenih priložnosti je v Ljubljani cel kup. Na primer selitev akademij v Mladiko ali kasneje v Tobačno tovarno. Vsak ugleden arhitekt, ki obišče Ljubljano, se čudi, da selimo nove fakultetne objekte na mestni rob. To počasi, a zanesljivo ubija mesto. V Ljubljani je več kot 60 tisoč študentov, to je dobra petina mestnega prebivalstva, mestu pa zagotavljajo vitalnost, ki jo precej ogroža že BTC. Nihče ne ve, kdaj bo to krhko ravnovesje porušeno. Ko bo, poti nazaj ne bo več.

Pred kratkim je bil razpisan natečaj za urbanistično rešitev Šmartinske ceste. Predvidene so zelo visoke gradnje in velika gostota pozidave ...

Z začudenjem opazujem navdušenje nad gradnjo stolpnic v Ljubljani. To spominja na povojno evforijo, ko je hotelo vsako manjše mesto postaviti stolpnico. Razumem, da mesto potrebuje železniško postajo, fakultete, opero, stadion ... A zakaj potrebujemo stolpnice? Stolpnica je izum Amerike, je izraz moči in kapitala. Tudi arogance. Edini namen stolpnice je oplemenitenje kapitala, se pravi čim večji zaslužek na čim manjši parceli. Mesto in meščani nimajo od tega nič. Ljubljana ima še dovolj prostora, zato ne vidim potrebe po pretirani gradnji v višino, toliko bolj, ker mesto ne raste, število prebivalcev se celo zmanjšuje. Z gradnjo stolpnic Ljubljana ne bo nič bolj svetovljanska, le izgubila bo del značilne prostorske silhuete.

Vlada je pred kratkim sprejela zakon o arhitekturni in inženirski dejavnosti, s katerim se bosta Zbornica za arhitekturo in prostor ter Inženirska zbornica tako rekoč ukinili, članstvo v zbornicah pa bo prostovoljno ...

Moram povedati, da nisem član zbornice. Eden glavnih razlogov za ustanovitev zbornice je bil nered pri cenah projektantskih storitev. Skratka, zbornica naj bi ustvarila take razmere, da bi arhitekti tekmovali s kakovostjo storitev, ne pa s cenami. Žal je danes anarhija večja, kot je bila kadarkoli. S turbokapitalizmom smo dobili še provizije, postale so vsakdanji pojav v gradbeništvu. Arhitekt Rem Koolhaas je pred leti objavil diagram cen arhitekturnih storitev. Po tej razpredelnici je Slovenija povsem na repu, tik pred Kitajsko. Ker je delo arhitekta pri nas izrazito podcenjeno, si mnogi pomagajo s provizijami izvajalcev in dobaviteljev. Tako imamo danes v Sloveniji dve vrsti arhitektov - tiste, ki ponujajo svoje projektantske storitve v skladu z veljavnimi ceniki in so zato cenovno težko konkurenčni celo pri javnih naročilih, in druge, ki ponujajo nižje cene, a hkrati služijo s provizijami. Seveda pomenijo provizije konec pravne države, pa tudi erozijo ugleda stroke. In predvsem slovo od civiliziranega dela Evrope.

Kaj pa rešitev, po kateri bo organizacija natečajev prenesena na ministrstvo za okolje in prostor?

To bi bilo katastrofalno. Stroka bi bila tako povsem odrinjena. Interesi politike in gospodarstva, ali raje kapitala, so danes tako prepleteni, da marsikdaj ne vemo, kdo pravzaprav odloča o naši usodi.

V Ljubljani se že skoraj ob vsakem projektu - od prizidka k Drami do garažne hiše pod tržnico - pojavi civilna pobuda, ki nasprotuje posegu. Se pretirava?

Civilna pobuda je za prihodnost mesta nadvse pomembna, saj je, kot kaže, edini branik pred agresivnostjo kapitala. V tem smislu bi jo moral urbanizem videti kot zaveznika v boju za varstvo javnega interesa. Opozorila civilne pobude so pogosto upravičena. Tako je s prizidkom k Drami. A tudi v zvezi z načrtovano prenovo tržnice mestna uprava še ni predložila primerjalne študije, ki bi dokazovala, da je gradnja garažne hiše pod tržnico smiselnejša od gradnje pod grajskim gričem. Gradnja garaž v grajskem hribu bi bila neprimerno manj moteča za okolico. Morda bi bila res dražja, a koliko, tega javnost ne ve. Poleg tega ne smemo pozabiti, da vsega ni mogoče meriti z denarjem in s kubičnimi metri betona. Tržnica ni le prostor trgovanja, ampak eden najpomembnejših socialnih prostorov mesta. Tudi delno zapiranje tržnice zaradi gradnje garaž bo bistveno vplivalo na življenje v mestu.