Film

28 dni

28 Days, 2000

Betty Thomas

Neverjetno, Sandra Bullock se zapije: res, niti za hip ji ne boste verjeli.

Zakaj imajo pijanke v filmih vedno skuštrane lase? Zato, da izgledajo kot pijanke. Tako gledalec pijanki neha gledati pod prste - tako preusmerijo gledalčevo pozornost drugam. Hočem reči, ker ima pijanka skuštrane lase, gledalec ne išče drugih znakov pijanosti. Pomeni, da pijanki neha gledati v oči. Kar je običajno itak težko: lase ji skuštrajo prav zato, da gledalec ne bi videl njene oči. Oči so namreč izdajalske - po očeh vidiš, ali je dotična pijana ali pa le blefira. Oči odločajo o tem, kdo je pijan in kdo pijanost le hlini, hja, magari na zelo neprepričljiv način. Veliki plani so za pijance in pijanke v filmih naravna katastrofa. Izdajo jih, kompromitirajo. Sandra Bullock je v filmu 28 dni taka pijanka. Ko naj bi bila pijana, je skuštrana, tako da njenih oči ne vidimo. In ko jih ujamemo, izgledajo kot oči frigidne ženske, ki mora hliniti orgazem. Niti za hip ne verjamemo, da je pijana. In niti za hip ne dvomimo, da bi to vlogo bolje odigrala njena filmska sestra, Elizabeth Perkins, ki je kakopak pravo nasprotje, utelešenje treznosti - toda ironično, prav Elizabeth Perkins je ves čas videti kot pijanka, ki se dela, da je trezna, heh, da ni nič spila.

Okej, Sandra Bullock je Gwen Cummings, kobajagi pisateljica, party girl, predvsem pa pijanka in snifačica, zelo odvisna bejba potemtakem, toda očitno bolj odvisna od alkohola kot od kokaina. Snifanja ne vidimo. Le alko. Pa še to le toliko, da razumemo, v čem je štos. Nič več. Za vsak primer - da ne bi kdo rekel, da propagirajo alkoholizem. Ni kaj, film ima zelo jasno misijo: propagira odvajanje, treznost, huh, neodvisnost. Ko Sandra zminira poročno zabavo svoje sestre in potem še z ukradeno limuzino trešči v neko hišo, jo sodnik za 28 dni pošlje v podeželski rehabilitacijski center, ki naj bi jo streznil. Center je podoben new age razglednici, sicer poln, toda poln dobrodušnih, simpatičnih frikov, vključno s patetičnim, preobčutljivim gejem, ki mu mora biti nujno ime Gerhardt. Center je le karikatura. Pacienti so le karikature. In film fuša - tako kot Sandra Bullock. Konflikti, krize in izpovedi ne peljejo nikamor... še huje, seanse, travme in samomori so brez repa in glave... še huje, ni boja z demoni, ni boja s sistemom, ni boja z odvisnostjo. Najhuje, kar se ji zgodi v centru, je to, da ji zaplenijo mobilni telefon. Ni umazanije, ni podočnjakov, ni degradacij, ni realizma. Ne, tako kot čuden snemalni kot še ni realizem, tudi zvezdnica v vlogi pijanke še ni sporočilo. Ne veš, ali je film parodija soap opere, ki jo gledajo pacienti, ali pa je soap opera parodija filma? Skratka, odvisnost in odvajanje kot si ju predstavljata Sandra Bullock in publika Opre Winfrey.

PROTI +

Deuce Bigalow - Moški žigolo

Deuce Bigalow: Male Gigolo, 1999

Mike Mitchell

Bebavost iz druge do četrte roke: Rob Schneider misli, da je Adam Sandler, ki imitira Jima Carreyja.

Ne, film Deuce Bigalow - Moški žigolo ni tako slab, da boste svoj denar zahtevali nazaj. Je pa tako slab, da vanj svojega denarja bržkone sploh ne boste vložili. V skrajnem primeru boste z biljeterko barantali: okej, grem v kino, ampak le za polovično ceno! Deuce Bigalow pač ni le napol film, ampak film iz druge roke. No, ali pa iz tretje, četrte, pete, oh, vseeno. Toda tak je od začetka do konca, od prvega stavka do zadnjega, od prvega kadra do zadnjega, od špice do špice. Kar mu lahko štejete celo v plus. Pomeni, da ni brez karakterja. Huh, derivat s principi torej. Že naslov, Deuce Bigalow: Male Gigolo, je eno samo šlepanje na naslov Ace Ventura: Pet Detective. In nikar ne mislite, da tokratni junak, Deuce Bigalow (Rob Schneider), ni specialist za male živali. Pač - tip, ne ravno model inteligence (ja, ribe zgledajo bolj inteligentno), je profesionalni losangeleški čistilec ribjih akvarijev. Toda ko v hiši nekega drugega profija - nevarnega, sadističnega žigola, sicer fanatičnega zbiralca orožja - razbije ekstremno drag akvarij, mu ne preostane drugega, kot da poklic na hitro zamenja - in se prelevi v žigola... ee, v "man whore". To se mu zdi pač najbolj očitna bližnjica do kapitala, potrebnega za akvizicijo novega eksotičnega akvarija.

A po drugi strani, film je ena sama bližnjica. Bližnjica do Adama Sandlerja, do bratov Farrelly in do Jima Carreyja. Deuce Bigalow je videti kot Jim Carrey iz četrte roke, kot polovica bratov Farrelly iz tretje roke in kot Adam Sandler iz druge roke. Od diareje do rabljenega kondoma, od penisa do uriniranja in od anusa do ekskrementa je vedno le korak. In ker Deuce, naš mali pet shop boy, ni ravno perla, ima pravico in dolžnost tešiti izključno ženske, ki jih bije bodisi abnormalna teža, Tourette, gigantizem, invalidnost ali pa kronična narkolepsija.

Mhm, film bi utonil v žlici vode, in to skupaj s komikom Robom Schneiderjem, ki ima toliko prezence kot proteza - ali pa švicarski turist. Rob je v filmih vedno druga ali tretja banana - in običajno je tam zato, da razbremeni smrtno resne deklamacije glavnega junaka, recimo kakega Sylvestra Stallonea v Sodniku Dreddu. Ker pa so že same smrtno resne deklamacije glavnega junaka običajno zelo smešne in naravnost komične, Rob nima kaj razbremenjevati. Videti je le kot navadno teslo, ki gre bolj na živce vam kot pa glavnemu junaku. V principu nima kaj razbremenjevati. Občutek imate, da razbremenjuje le sebe. Kdo pa je on? Če ga ne bi bilo, se ne bi nič spremenilo. Vidite, Rob Schneider je tragična, zelo patetična figura. Ne more reči, da je. In zdaj si predstavljate, da eno uro in pol gledate človeka, ki ga ni... ki tam, kjer je, pravzaprav manjka... ki tam, kjer ga ni, ne manjka... in ki se potem kljub temu uro in pol razbremenjuje.

PROTI