Stari sablji

Jack Lemmon na koncu legendarne komedije Nekateri so za vroče besno odvrže lasuljo, opusti ženski glas in svojemu vztrajnemu snubcu, magnatu Osgoodu, zatrobenta: "Ampak ne razumeš - jaz sem moški!" Snubec sicer stoično odvrne, da ni nihče popoln, toda to situacijo je najbolje izkoristil Walter Matthau: v komedijah z Lemmonom je le brezobzirno izkoristil to, da je Lemmon ženska. Skupaj sta bila par, dobrih trideset let. Čuden, a neločljiv, odd couple, eden izmed najbolj smešnih v zgodovini filma, v novodobni pa sploh. To, kar sta bila Stan & Olio za nemi film, sta bila Lemmon & Matthau za zvočni film. V času nemega filma je bil moški ta, ki ga je bilo več v hlačah - kakopak okrogli, debelušni, šunkasti Olio. Zdaj, v času zvočnega filma, pa je moški postal ta, ki zna iz moškega narediti žensko.

Zaplet filmov para Lemmon/Matthau je zato vedno zazvenel takole: okej, Jack, ker žensk ne potrebujeva, se morava dogovoriti le, kdo od naju bo ženska - ti boš ženska. Klicaj! Kjerkoli, kadarkoli, kakorkoli. V Wilderjevem Kolačku usode (1966), njunem prvem skupnem filmu, je Matthau - pohlepni, jasno, zakrknjeni samski advokat - nezadržno manipuliral s povsem nepomembno, v resnici zelo majhno poškodbo, ki jo je njegov nemočni svak, Lemmon, sicer TV snemalec, dobil med neko športno tekmo. Jack, ki mu je žena ušla, se je moral pretvarjati, da je od vratu navzdol paraliziran, Walter, ki mu je to vrglo stranskega Oskarja, pa je ekipo, TV družbo in štadion tožil za čisti milijon USD. V Čudnem paru (1968), zelo teatrski ekranizaciji broadwayske drame Neila Simona, sta bila prijatelja, ki po propadlih zakonih pristaneta v skupnem gospodinjstvu - Matthau komandira, Lemmon gospodinji. V Wilderjevi Naslovni strani (1974), drugem rimejku slovite in nezastarljive Naslovne strani iz l. 1931, je bil Matthau objestni časopisni urednik, veliki manipulator, ki svojemu prvemu peresu, Lemmonu, ne pusti, da bi jo z izvoljenko pod pazduho mahnil v širni svet. Samo še štorijo o tem napiši, potem pa lahko greš, vedno reče Walter. In Jacku potem ne preostane nič drugega, kot da glumi Šeherezado. Na koncu Jacka - in njegovo izvoljenko tudi - vlak sicer odpelje v širni svet, toda tik pred odhodom mu Matthau v spomin pokloni žepno uro. Ko vlak odpiska, Matthau, ki zmeraj pobere vse najboljše vrstice, stopi pred blagajniško okence in uradniku reče: "Na vlaku je neki Hildy Johnson. Sporočite, da naj ga primejo! Pes mi je sunil uro." Je rekel Hildy? Točno, Walter je komandiral, Jack, pardon, Hildy, pa hodil v štacuno, pardon, poročal. V zadnjem Wilderjevem filmu, Buddy Buddy (1983), sicer precej obupani reviziji Čudnega para, je bil Matthau poklicni morilec, ki se sredi akcije spoprijatelji z Lemmonom, tako potrtim, ker ga je zapustila žena, da hoče narediti samomor. Jasno, ko sreča Matthaua, ženske ne potrebuje več. Le koga bi lahko še presenetilo, da sta v Starih sabljah (1993) kot sestradana buldoga planila na prvo žensko, ki jo zagledata? Jasno, oba na isto. Matthau je pač vedno potreboval nešteto krink in nešteto sarkastičnih replik, da je zgledal kot moški.

Oliver Stone ju je leta 1991 sicer postavil v svoj all-star film JFK, vendar ni pustil, da bi se srečala. Ni pač hotel neskončnih prepirov med dvema starima tečnobama, tako da nimata niti enega samega skupnega prizora, še huje, ločena sta kot nebo in zemlja - Walter je ves čas v letalu, Jack, edini, ki mu ni nič jasno, pa na tleh. Z eno besedo, Matthau komandira, Lemmon pa je... oh, spet le nevrotična žrtev okoliščin. In prvi stavek, ki ga Matthau v letalu navrže Kevinu Costnerju, se glasi: "Glede na to, kako zgleda današnja mladina, nikoli ne veš, kdo je moški in kdo ženska."

Walter Matthau, sin ruskega ortodoksnega duhovnika, sicer rojen kot Walter Matuschanskayasky (pod tem imenom je nastopil le v Potresu, 1974), je vedno zgledal kot izpuščena košarkarska žoga, okej, kot napol izpuščena košarkarska žoga z izrazom rahlo stopljenega gumijastega buldoga, toda vedno je igral Bogarta. Radi so ga tlačili v vloge romantičnih ljubimcev, a naj si so mu za partnerico podtaknili Barbro Streisand, Ingrid Bergman, Carol Burnett, Julie Andrews, Jill Clayburgh ali pa Anne Jackson, je bil scenarij vedno isti: okej, punči, ker žensk ne potrebujeva, se morava dogovoriti le, kdo od naju bo ženska - ti boš ženska. Klicaj. In ženske je vedno zapeljeval z istimi štosi, z istim cinizmom in z isto ravnodušnostjo kot moške. Morda je prav zato svoje najboljše vloge odigral v filmih, v katerih je preganjal moške, ja, v trilerjih a la Charley Varrick (1973), The Laughing Policeman (1973) in Pirati v metroju (1974).

Ko je Walter Matthau leta 1955 z odrov končno skočil v Hollywood in debitiral v vesternu Mož iz Kentuckyja (ja, igral je barabo), je Vittorio Gassman, ki se je tudi ob rojstvu pisal Gassman, iz Hollywooda ravno odšel. Njegova romanca s Hollywoodom je trajala le nekaj let - toliko kot njegov zakon s Shelley Winters. Nak, tam ni mogel trajati, pa ne le zato, ker ga je studio MGM tlačil le v minorne filme, eh, in še to le v že davno patentirane vloge pobeglih kaznjencev, ilegalnih imigrantov in zaljubljenih violinistov. Gassman - visok, slok, čeden, macho - je bil le navidez idealen za Hollywood. V resnici si je namreč želel le eno: da bi se čim prej vrnil domov, v Italijo - na oder. Ni čudno. Na odre je stopil že leta 1943 in tako rekoč čez noč obveljal za enega izmed italijanskih gledaliških prvakov, za šekspirjanca. Od pet do glave. Hej, kasneje je ustanovil celo svoje gledališče, Teatro Popolare Italiano, v katerem se je počutil bolje kot v filmih, pa čeprav je igral v več kot stotih.

Na velikih platnih je debitiral leta 1946, z bujno, najlonsko Silvano Mangano zablestel v zelo erotičnem Grenkem rižu (1949) in nič manj popularni Anni (1951), po vrnitvi iz Hollywooda nastopil v seriji ameriško-evropskih koprodukcij, zelo opazno kot Anatole v Vojni in miru (1956), zlagoma tudi sam začel režirati (Kean, 1957), potem pa tako rekoč prelomno zablestel kot lumpenproletarski boksar, ki z obupno tolpo Običajno neznanih lopovov (1958) izvede rop. Ulov je absurdno majhen - skleda špagetov. V resnih vlogah je običajno pretiraval, toda kot komik je našel svojo nišo in postal prvak italijanske satirične komedije, nezgrešljivo v Veliki vojni (1960), Nevarnih ovinkih (1962) in Pošastih (1963). Še največ poznejše mednarodne slave mu je vrgel Vonj po ženski (1974), v katerem je igral arogantnega slepega oficirja, ki si najde mladega, naivnega, neizkušenega vodiča (Grand Prix v Cannesu).

Walter Matthau in Vittorio Gassman se nista nikoli srečala. No, vsaj ne v filmih. A bila bi dober par, še toliko bolj, ker je bil komik Matthau najboljši v resnih vlogah, šekspirjanec Gassman pa v komičnih vlogah. Le kdo je moški, bi se težko zmenila.