BREZ OBRAZA

Misija nemogoče 2

Mission: Impossible 2, 2000

John Woo

Zakaj je druga Misija adrenalinsko razočaranje leta, kaj je šlo narobe in zakaj mestoma izgleda tako, kot da jo je režiral Tom Cruise, ki misli, da je John Wayne.

Nikoli nisem razumel onih hladnokrvnih internacionalnih teroristov, ki v filmu Umri pokončno ugrabijo stolpnico japonske korporacije Nakatomi. Ugrabitev in običajne zahteve teroristov so kakopak tu le pretveza - v resnici se hočejo dokopati do nekakih obveznic. Ne do denarja, recimo do malih bankovcev... ne do kakega tajnega čipa... ne do zlata... ne do nakita ruske cesarice - ne, tipi hočejo obveznice. Kar je čudno, malone groteskno - okej, amatersko. Absurdno, ne. Kaj bo ropar z obveznicami? Ne bo jih mogel vnovčiti, zlahka ga bodo izsledili, to ni racionalno, sploh pa - bo mar potem najel kompletno korporacijo, da mu bo vodila posle, papirje in knjige? A po drugi strani, njihov karizmatični šef, igral ga je genialni Alan Rickman, ni niti za hip puščal dvoma, da ne ve, kaj hoče. Če pač hoče obveznice, hoče obveznice - frajer že točno ve, zakaj jih hoče! Okej, zaradi mene. Navsezadnje, kdo sem jaz, da se bom prepiral z diabolikom, ki govori, hodi, ukazuje in misli kot Alan Rickman.

No, z veseljem pa sem se voljan prepirati z režiserjem, scenaristom, zvezdnikom in direktorjem castinga Misije nemogoče 2, nadaljevanja Misije nemogoče, ki je iz Toma Cruisea naredila tako efekten čikgumi, da bi ga zlahka uporabljali namesto kondoma. Nategnil bi se od strehe do tal in na ud bi se dobesedno prilepil - hja, kot Tom na oni vlak, s katerim je Brian De Palma, najboljši imitator Alfreda Hitchcocka, kar jih je, končal svojo Misijo. V drugi Misiji, ki kljub temu, da jo je režiral John Woo, ni brez zveze s Hitchcockovo Razvpito, ima namreč megalomanski zlikovec še bolj absurden in še bolj iracionalen roparski plan kot Alan Rickman. Toda problem je v tem, da ta zlikovec, po imenu Sean Ambrose, igra ga škotski zvezdnik Dougray Scott, ni videti kot človek, ki ve, kaj hoče. Še huje, ne le da ni karizmatičen, daleč od tega, ampak tudi prezence nima. Niti za ptiče. Bled je kot ameba na sodni dan. In le malce bolj izrazit. Iskreno rečeno, izgleda kot kak japi, ki je impresioniran nad tem, da ima v naročju laptop in satelitski link. Ko ga gledaš, se počutiš kot Indijanec, ki na slanem jezeru v Utahu gleda belca. Dougray Scott je podoben jajcu... ee, kot bledoličnik bledoličniku. Čakaš le še na to, da ga bo kdo vrgel v zrak - in da bo potem na tla padla palačinka. Vsekakor, njegov imidž ne odtehta absurdnosti njegovega roparskega plana. Prej narobe, potegne ga za lase. Pocuka! Zlikovec, nekoč tajni agent, sodelavec in očitno tudi rival Ethana Hunta (Cruise), si namreč zamisli takle plan: prvič, farmacevtskemu geniju, Radetu Šerbedžiji, bom ukradel njegovo najnovejše odkritje, strogo zaupni, kužni, nadnaravno smrtonosni virus Chimera, drugič, temu istemu geniju bom obenem sunil še strogo zaupni, unikatni protistrup, tretjič, virus bom potem spustil na ulice Sydneya, tako da bodo morali ljudje množično kupovati protistrup, če ne bodo crknili, in četrtič, še preden bom to storil, si bom v farmacevtski korporaciji, bodoči monopolni proizvajalki protistrupa, priskrbel 51% delnic, ja, večinski, kontrolni delež. Tra-ra! Najprej bo torej Avstralce zastrupil, potem pa jim bo prodajal protistrup, s čimer bo bajno obogatel. Absurd Down Under! Šur, bolj absurdno bi bilo le, če bi Avstralce zastrupil in jih pustil umreti, potem pa bi jim pokradel ves denar! Kar bi bilo vsaj smiselno - ne bi potreboval vmesne faze, hočem reči, ne bi mu bilo treba prevzemati firme, ki bo kapitalizirala njegovo veliko zaroto. A po drugi strani, kaj mu bo denar, kaj mu bo keš, kaj mu bo bogastvo, če bi pa bili vsi ljudje mrtvi? In tako je scenarist, Robert Towne, kreator Kitajske četrti in script doctor prve Misije, sklenil, da vsi mrtvi preživijo.

Ne, ni čisto jasno, kaj hoče biti Misija nemogoče 2 - predolimpijski reklamni spot za Avstralijo... obsodba monopolnega kapitalizma (ali boste protistrup kupili pri nas, ali pa boste crknili!)... kritika globalizacije (oddaljeno Avstralijo ogroža to, kar v drugih ameriških filmih ogroža Ameriko)... recept za "novo ekonomijo"... kriminalizacija biznisa (kriminalec noče denarja, ampak delnice!)... reklama za nova sončna očala, ki so tako gladka, napeta in seksi, da eksplodirajo... ali le konkurenca filmom o Jamesu Bondu? Ni kaj, tajni agent Tom Cruise na začetku od svojega delodajalca, konspirativne organizacije "Impossible Missions Force", dobi high-tech sončna očala, ki se po uporabi samouničijo, med uporabo pa nudijo lep razgled na zakulisje nove misije. Podobna high-tech sončna očala je od svojega delodajalca na zadnji misiji dobil James Bond, le da so mu omogočala razgled na žensko spodnje perilo. In tako kot je James Bond ne dolgo nazaj dobil novega šefa (šefico pravzaprav), je Hunt/Cruise v drugi Misiji dobil novega šefa, Anthonyja Hopkinsa, ki ga resda pokaže le za hip, toda tudi njegova misija je jasna, enopotezna: tam je zgolj zato, da bi nam Cruise pokazal, kakšen frajer mora biti igralec (sir, oskarjevec), če mu hoče ukazovati in ga pošiljati na transvestitske misije, na katerih bo menjal obraze in po potrebi mutiral celo v Radeta Šerbedžijo, soigralca iz njegove zadnje travestije - Eyes Wide Shut. Jasno, da Toma sir in oskarjevec ne bi zasenčil, se pojavi le za hip ali dva.

Kot se spomnite, je tajni vladni agent James Bond v Zlatem očesu pred najavno špico izvedel rekordni, nevarni, misijski bandži - no, tajni kvazi vladni agent Cruise v drugi Misiji pred najavno špico prosto pleza po rekordno visoki previsni steni v Utahu - in to brez kakršnekoli zaščite. Za štos. Za šport. Sporočilo je na dlani: hej, ljudje, predstavljajte si, kaj bo šele počel, ko bo šlo zares, huh, ko bo na nevarni misiji! Svet bo shaken, ne le stirred! Dodajte še romanco z eksotično bejbo Nyah (uf!), temnopolto Thandie Newton, tatico, ki jo je prej dol dajal megalomanski Scott, seviljski tango dveh avtomobilov (namesto onega famoznega tanga iz bondiade Nikoli ne reci nikoli več), razkošne internacionalne lokacije, številna prevozna sredstva, prebeglega tajnega agenta (Zlato oko, again), množico high-tech gadgetov in kaskaderske orgije, pa dobite film, ki skuša klonirati Bonda... Jamesa Bonda. Hja, nikoli ne reci nikoli več.

Kar je vsekakor bolj ironično, bolj groteskno in bolj absurdno od Scottovega megalomanskega plana. Misijo nemogoče 2 je namreč posnel John Woo, očitno vse bolj asimilirani hongkonški maestro, eden izmed najbolj izrazitih, najbolj prepoznavnih in najbolj nezgrešljivih sodobnih filmskih avtorjev, režiser hiper kinetičnih akcijskih klasik A Better Tomorrow, Killer, Hard-Boiled in Brez obraza, baročni poet, ki ga ne najameš le za to, da ti bo pri življenju držal franšizo. Toda Cruise, kot Ethan Hunt brez smisla za humor, je očitno za svojo misijo hotel prav avtorja, umetnika (nekaj časa je bil v igri Oliver Stone!), kot da bi hotel opozoriti, da je tudi sam zdaj v umetniški fazi. Navsezadnje, le zakaj mislite, da je dve leti svojega življenja podaril kapricam Stanleyja Kubricka (Eyes Wide Shut) in sprejel stransko vlogo v Magnoliji, triurnem art filmu novega wunderkinda Paula Thomasa Andersona? In vendar so Wooja, kot kaže, najeli zato, da posname približek Bonda.

Drži, bližje Bondu ne moreš priti, ne da bi te sami kreatorji Bonda tožili zaradi kršitve avtorskih pravic in vdora na privatno posest. Misija nemogoče 2 je videti tako, kot da bi Jamesa Bonda posnel kak auteur. Kar je seveda čisti pleonazem. Že sam Bond namreč izgleda kot ready-made delo auteurja, kot kreacija, ki ne potrebuje še dodatne interpretacije, še dodatne slogovne figure, še dodatne nadgradnje, še dodatne manire. Samozadostnost Bonda - lika in filma - je srhljiva, toda nič manj kot banalnost tistih, ki mislijo, da je bondovsko formulo mogoče nadgraditi s slogom, s posebno maniro. Če kdo, potem prav Bond ni brez sloga! In Misija nemogoče 2 je videti natanko tako, kot da so Wooju rekli: tu imaš bondovsko formulo, pa jo nadgradi s svojim energičnim baročnim slogom. Rečeno, storjeno. Če odštejemo dejstvo, da tu nihče nima le enega obraza, kar je in ni Woojev trademark (Brez obraza), so tu na voljo vsi njegovi trademarki: baletna koreografija akcijskih prizorov... napol ritualni testosteronski dueti... slow-motion... fluidna kamera z bajnim zamahom... helikopterski posnetki... dionizijske gestikulacije... tehno-kozmični trans... ohlapna, valujoča črna oblačila... golobi, ki vzletijo sredi akcije... skupina otrok, ki se igrajo sredi misije... mano-a-mano duel... motociklistični cik-cak... avto derbiji... in dvoprstna ali pa celo štiriprstna revolveraška poziranja. Kar pa niti ni več nič posebnega, zlasti če pomislite, da so Wooju vse te cool slogovne figure in fraze že zdavnaj pokradli manj inteligentni režiserji, pa tudi pocarji, tako da se včasih res že zdi, kot da imitira svoje imitatorje. Vsakdo bi lahko posnel Jamesa Bonda v slogu Johna Wooja. V zadnjem času smo pač videli preveč filmov, posnetih v slogu Johna Wooja, da bi od Wooja kupili Bonda v slogu Wooja.

Ko skušaš Jamesa Bonda nadgraditi s slogom, tvegaš, da boš izgubil prav Bonda - intrigantnost in prezenco samega lika. Česar so se očitno zavedali. Ko so izbirali soigralce in formulirali like, so zato panično pazili, da ne bi v film spustili koga, ki bi lahko zasenčil Toma Cruisea: soigralka, Thandie Newton (debitirala je v filmu Flirting z Nicole Kidman!), ni smela biti lepša od njega... negativec, Dougray Scott, ni smel biti od njega bolj karizmatičen in bolj hipnotičen... Anthonyja Hopkinsa le pokažejo... računalniški genij Luther, igra ga Ving Rhames, pa je tam itak le zato, da navija za svojega junaka, da ga hvali, da tolmači pravila igre, da nam kot vnaprej posneti smeh v TV serijah sugerira reakcije, da skrbi za logiko in da nam pove, kaj Tom počne in v kakšni blazni godlji je, ko recimo - oh, John, mar spet! - visi na zajli. Tom Cruise ni več glavni, ampak je edini. Sam. Solo. Heroj. Superman. Team je le še abstrakcija. Adijo, timsko delo, ki je krasilo prvo Misijo. Adijo, inteligenca, ki naj bi krasila tajne agente. V prvi Misiji je bila akcija le podaljšek inteligence, v drugi Misiji pa je akcija nadomestek za inteligenco. Dober dan, telo! Ko na začetku Cruisea pokaže na tisti steni, ki stoji sredi divjine, nekje v Utahu, je to treba razumeti kot karakterizacijo, kot ultimativno definicijo njegovega lika - osamljenega junaka, ki raste iz skale, iz divjine. Hja, nedaleč stran je John Ford nekoč z Johnom Wayneom snemal svoje monumentalne vesterne. Tom Cruise hoče očitno postati jebeni John Wayne 21. stoletja!

ZADRŽAN

povezava