PSIHO

Eye of the Beholder, 2000

Stephan Elliott

Lepota je v očeh psihopata: morbidni, halucinantni cik-cak.

Ironično, Ashley Judd je bila v medlem trilerju Zbogom dekleta žrtev serijskega morilca, zdaj, v povsem letargičnem trilerju Skozi oko zasledovalca, pa je sama serijska morilka. Ne, brez skrbi, ni tiste sorte serijska morilka, ki svoje žrtve - ja, moške - vsa motna in potna nervozno čaka v mraku in jih potem razžaga ali pa ob čaši chiantija požre. Tega ji pač ni treba početi. Ashley - okej, Joanna Eris - je bolj Sharon Stone kot dr. Hannibal Lecter. Ni se ji treba niti mazati niti poniževati, kaj šele prerivati. Ashley je namreč tako cool in seksi, da ji moških ni težko zapeljati. Sami gredo za njo. K njej. Ali pa jo odpeljejo k sebi. Hej, ob koncu dneva je itak vseeno, kje sta, ko ostaneta sama. Za moškega je tedaj že zdavnaj prepozno. Čaka ga krogla, nož ali pa kaj takega, fatalnega. Kajti Ashley je femme fatale. Film o tem ne pušča nobenega dvoma. Pravzaprav je tako tako fatalna, da bi lahko ubijala brez dotika, brez kontakta, platonsko, na daljavo, s pogledom. Ja, bejba je vse - za vse moške.

In na svoji odisejadi zamenja dovolj moških, dovolj kompletov spodnjega perila, dovolj lasulj in dovolj lokacij (uf, od Utaha do Kolorada, od San Francisca do Chicaga, od New Yorka do Aljaske), da potegne na Rafelsonovo Črno vdovo (1986), fatalno Thereso Russell, ki je za sabo pustila dovolj moških, dovolj kompletov spodnjega perila, dovolj lasulj in dovolj lokacij, da je pritegnila pozornost zvezne preiskovalke Debre Winger. Oh, in ne le, da pritegne njeno pozornost - serijska morilka jo zapelje in celo obsede, onstran razuma, tako rekoč hipnotično, še huje, prisili jo, da se z njo identificira. Je kaj hujšega? Je kaj bolj perverznega in ciničnega od tega, da film gledalca prisili, da se prek Debre Winger identificira s črno vdovo - serijsko morilko? Zelo podoben trik je Alfred Hitchcock izvedel v Psihu, ko je gledalcu najprej nastavil brhko Janet Leigh, naredil vse, da se je gledalec z njo identificiral, potem pa jo poslal pod tuš in pod nož serijskega morilca, tako da je gledalcu pustil le motelirja Normana Batesa, s katerim se je gledalec identificiral - šur, za dobrega starega Normana se kmalu zatem izkaže, da je psycho, serijski morilec. Kar pomeni, da je Hitch gledalca prisilil, da se je - magari nehote - identificiral s serijskim morilcem. Kot da bi hotel reči: nihilizem ni v nožu, ki zamahne, in truplu, ki omahne, ampak v pogledu, ki to gleda! Hoteli ste gledati - tu imate, glejte! Voyeurji ste - fino, toda za kazen se boste identificirali s serijskim morilcem! Vsekakor, sodobna popkultura je obsedena s kultom serijskega morilca. Hja, fascinirana. In Hitchcock je s Psihom to chic obsedenost anticipiral. Črni vdovi nanjo ni bilo težko pokazati, saj je stala sredi raznoraznih psihopatskih avtomatov a la Fredi in Jason, v kino pa je itak prišla isto leto kot Manhunter, v katerem je debitiral karizmatični, diabolični, cinični, nihilistični, toda v skrajni liniji cool, chic in seksi dr. Hannibal Lecter. No, z njim se bo lahko gledalec že čez nekaj let identificiral kar sam, skoraj neposredno, brez trika in brez posrednika - potreboval bo le še medel, neizrazit medij, namreč negotovo zvezno preiskovalko, Jodie Foster. Toda leta 1986 je bilo, kot kaže, za pop nihilizem še prezgodaj - oba trilerja, tako Črna vdova kot Manhunter, drugi neprimerno boljši kot prvi, sta srhljivo pogorela.

Nekaj let kasneje, v času Jagenjčkov, Prvinskega nagona in Vročice (oh, in Henryja, serijskega morilca), je bilo za gledalca že prepozno, tako da se zdaj trilerju Skozi oko zasledovalca ni treba nič več pretvarjati, hočem reči, posrednik med nami in serijskim morilcem - medij a la Janet Leigh, Debra Winger in Jodie Foster - je nepotreben in nekako odveč, česar se zaveda tudi sam film. Tajni britanski preiskovalec po imenu "Eye" (Oko), enigmatično baziran v ZDA, igra ga Ewan McGregor, je namreč le še pasivna, statična, benigna figura, pahnjena v pozicijo voyeurja, resigniranega Peeping Toma, ki s svojo high-tech foto-video mašinerijo zasleduje serijsko morilko, Joanno Eris. Bolj zvesto in predano kot manično. Bejba ga vleče, fascinira, obseda - ja, "Eye", high-tech voyeur, se z njo identificira. Takoj. Brez komplikacij. Brez pomislekov. Brez distance. In brez napetosti. Onstran razuma. Onstran dobrega in zla. Onstran morale. "Oko" ji zgolj sledi - ne zato, da bi ji umore preprečilo, ampak zato, da bi umore gledalo. In hej, če je treba, ji celo priskoči na pomoč. "Jaz sem očka, ki je izgubil hčerkico, ti pa si hčerkica, ki je izgubila očka. To je vse. Konec zgodbe."

Film se izogiba realnosti, logiki in koherentnosti, kot da bi nam hotel reči - vsi skupaj že itak živimo v fantaziji! Identifikacija s serijskim morilcem ni več stvar procesa, ampak je avtomatična, instantna, ko gledanje postane obsedenost. Pomeni: za identifikacijo z "zlom" zadostuje že medij sam - film... ee, high-tech foto-video... eye... oko... naše oko. Okej, film Skozi oko zasledovalca, posnet po istoimenskem romanu Marca Behma (1980), ki je že doživel napol kultno francosko ekranizacijo (Smrtonosna pot, 1983), je zdaj astrološki film noir, zdaj nadrealistični road movie, zdaj turistična halucinacija, zdaj himna Prisluškovanju, Dvoriščnemu oknu, Povečavi in De Palmini Obsedenosti (odtod Genevieve Bujold, v vlogi Joannine bivše terapevtke), zdaj hiper stilizirana verzija Dosjejev X, toda Stephan Elliott, režiser Priscille, kraljice puščave, se ves čas obnaša tako, kot da snema metafizično mojstrovino, ker pač misli, da so metafilmi - filmi o moči filma, filmi o premoči filma, filmi o primatu medija nad človekom - bona fide klasike. Cinično rečeno, do mojstrovine mu nič ne manjka - problem je v tem, da je za mojstrovino v tem filmu vsega preveč. In da so mnoge reči preprosto odveč. Recimo "Eye".

ZADRŽAN +

Bruc iz province

Outside Providence, 1999

Michael Corrente

Rolanje sedemdesetih in spominov bratov Farrelly - brez brcanja manjšin.

V Brucu iz province je na ogled le eno bruhanje... le en mladec zna špaget potegniti skozi nos v usta... le en pes ima tri tace... le en mladec sedi v invalidskem vozičku, ker je fuzbal igral na strehi... in le en zvezdnik - Alec Baldwin - čuti potrebo po tem, da kot samohranilec sredi sedemdesetih cel dan bulji v TV, liže sladoled in svojega sina (Shawn Hatosy) ljubkovalno kliče "Dildo", kar je nekaj takega kot penis. Šur, scenarij za Bruca iz province sta z majhno pomočjo režiserja napisala brata Peter & Bobby Farrelly, avtorja Norih na Mary ter Butca in butca, ki sta ga tudi producirala. Še več, tale nostalgična dramedija o odraščanju v Rhode Islandu je nastala po romanu Petra Farrellyja, kar nas seveda sili k vprašanju - zakaj hudiča nista Farrelly Bros sama posnela te očitno zelo avtobiografske štorije? Razloga sta dva. Prvič, ta zgodba je za njun okus in za njuno divjo, anarhično vulgarno, politično nekorektno poetiko preveč nežna. In drugič, v tej zgodbi se premalo zgodi. Bruc namreč bolj kot dogodke rola muziko sedemdesetih (Who, Wings, Eagles, Doobie Brothers, Badfinger, Free, Lynyrd Skynyrd) in napol pavlovske, napol freudovske spomine na čas, ko so se dolgi lasje, brade, kontrakulturno čtivo a la Fear and Loathing in Las Vegas (By Hunter S. Thompson) in seksualna revolucija zavlekli že tudi v predmestje in na provinco, ko so tudi v provinci pobje pogruntali, da z marihuano ni nič narobe, in ko se je mladina v policijo zaletela le še pomotoma, nehote, zaradi omamljenosti, neprevidnosti ali nespretnosti. Kontrakultura je bila stvar preteklosti, revolt je bil pozabljen, manjšin ni bilo več, večina je zmagala in spet prižgala TV. In ko "Dildo", mali proletarec, odkoraka na elitno novoangleško akademijo, lahko ugotovi le, da mestni pobje iz bogataških, tako rekoč aristokratskih družin padajo na iste štose kot podeželski pobje, da so potemtakem vsi ljudje spet isti in da med njimi ni stresnih razlik niti konfliktov, ker pač ni več o čem polemizirati. Vsi se trudijo le, da bi bili cool. To je vse. Vse se itak zgodi samo od sebe. Celo bejba - Amy Smart - prileti kot frizbi. Nič, Bruc je le film, v katerem brata Farrelly ujameta frizbi, ki sta ga vrgla leta 1974.

ZADRŽAN

Tiger in medvedek Pu

The Tigger Movie, 2000

Jun Falkenstein

Outsider išče družino: Disneyeva risanka, ki ni ravno Supercalifragilisticexpialidocious.

Disneyeve risanke prepoznaš na prvi pogled. Iskreno rečeno, zlahka jih prepoznaš, pa četudi si slep. Ideološko so tako specifične, da vedno veš, kje je glava in kje rep. In če je v Disneyevi risanki na voljo tiger, ki manično poskakuje na svojem repu, je takoj jasno, da bi bil rad drugačen, a enakopraven. Tiger - okej, Tigger (gg!, ne rr!) - namreč tokrat šele ob poskakovanju ugotovi, da je drugačen od ostalih živali. Drugačen je od osla, drugačen je od kenguruja in seveda - drugačen je od medvedka Puja. Toda to, da je drugačen, ga notranje ne poteši. Še en outsider a la Disney torej - še ena sirota, ki išče svojo družino. Sirote se pri Disneyu ponavadi počutijo kot etnične manjšine - no, Tigger je edini predstavnik svoje manjšine. Tigrov v tem gozdu ni na spregled. Še huje, niti na drevesih jih ne najde, pa čeprav mu gozdni prijatelji namignejo, da ima vsako bitje svoje družinsko drevo. In ker Tigger ni nič slišal ali pa videl, da bi mu kdo fental očeta ali mater, kot se je to v drugih Disneyevih kriznih situacijah pripetilo onemu levu in še prej onemu bambiju, ima vse razloge za iskanje družine in družinskih vrednot. Druge živali mu skušajo delo malce olajšati, zato mu pišejo fiktivna "starševska" pisma, po potrebi pa se tudi maskirajo v tigre, toda Tiger ne bi bil Tigger, če mu ne bi slej ko prej kapnilo, da je družina tam, kjer jo najdeš. Kar je vsekakor subverzivno, toda v Disneyevi poetiki nič novega: ne potrebuješ prave, biološke, genetične družine, ampak so ti družina lahko tudi prijatelji, kar dalje pomeni, da nuklearna družina ni temelj družbe, sploh pa ne edina nosilka družinskih vrednot. Toda sama risanka Tiger in medvedek Pu kljub vižam slovitih bratov Sherman, ki sta napisala nekatere najbolj slavne Disneyeve hite, tudi Supercalifragilisticexpialidocious (Mary Poppins), ni ravno Supercalifragilisticexpialidocious. Prej narobe, videti je staromodno in prisiljeno, brez iskre, kot nekako ogrevanje, kot test, kot odskočna deska, huh, kot generalka za "veliko risanko" o medvedku Puju, ki ima tokrat le stransko vlogo, še toliko bolj, ker je dal Tiggru in Puju glas isti igralec, Jim Cummings. Drži, ker je A.A. Milne, kreator medvedka Puja (in tudi vseh drugih likov, ki nastopajo v tej risanki), že 44 let mrtev, bo lahko ves prosti čas posvetil štetju tantiem.

ZADRŽAN -

Kremenčkovi - Viva Rock Vegas

The Flintstones In Viva Rock Vegas, 2000

Brian Levant

Kako sta se spoznala Fred & Vilma? Koga briga!

Če h'woodski film plane, Hollywood takoj spaca nadaljevanje. Še preden se hit ohladi. Hecno, Kremenčkovi so leta 1994 zelo planili, tako zelo, da so v blagajno spumpali 350 milijonov dolarjev, toda o kakem nadaljevanju ni bilo ne duha ne sluha. Očitno se je vsem zdelo, da tu ni kaj nadaljevati. Do letos. Kar ne pomeni, da je zdaj na lepem kaj nadaljevati. Kje neki. Film je namreč že vnaprej doživel interno degradacijo - nihče izmed igralcev, ki so nastopili v prvih Kremenčkovih, se ni hotel udeležiti nadaljevanja. No, razen če ni to stvar koncepta, huh, zaradi česar so namesto Johna Goodmana vzeli Marka Addyja, namesto Elizabeth Perkins Kristen Johnson, namesto Ricka Moranisa enega izmed bratov Baldwin, namesto Rosie O'Donnell Jane Krakowski, namesto Elizabeth Taylor pa Joan Collins. In da bi bili au courant, se niso odločili za nadaljevanje, ampak za prequel, hja, za predzgodbo. Hej, če je bilo to dobro za oddaljeno galaksijo, bo dobro tudi za paleolitski Bedrock. E, to je šele idiotsko, obupano in ponižujoče - češ, ljudi bo gotovo zanimalo, kako sta se spoznala Fred in Vilma, kako jima je do kemične reakcije pomagal zunajzemeljski Gazoo, kako je magični klik skoraj preprečil kamenodobni rokenrol zvezdnik Mick Jagged, kako je brontozaver mastno prdnil in kako je pterodaktil rolal muziko. Jezus, le koga zanima, zakaj je mala bogatašinja Vilma izbrala finančno in mentalno omejenega proletarca, ne pa Chipa Rockefellerja, lastnika hazarderskega Rock Vegasa - to je risanka, ne pa socialna drama, ne! Okej, naslovno pesem poje Ann-Margret, ki je z Elvisom norela v mjuziklu Viva Las Vegas, toda vse druge reference - Slačipunce, Nazaj v prihodnost, Nekateri so za vroče - so za ta neandertalsko infantilni, jaba-daba-dujevski romp preveč ambiciozne in pretenciozne. Šit, druga edicija Kremenčkovih je tako bebava, da se zdi preveč ambiciozen celo izbor Joan Collins!

PROTI