TRI ŽENSKE

Hiša debele mame

Big Momma's House, 2000

Raja Gosnell

Martin Lawrence se maskira v debelo žensko in že misli, da je Peter Sellers: naj raje dvigne roko pravi Adam Sandler!

Martin Lawrence tokrat, v straniščno-anatomski, erekcijsko-diarejski farsi Hiša debele mame, ni mala amaterska zguba, ki se maskira v roparja, da bi prestrašil in izmolzel belca (Nič ni izgubljeno), niti ni ropar, ki se maskira v policaja, da bi prišel do svojega roparskega plena (Oropaj policijsko postajo), ampak je policaj, ki se maskira v masivno južnjaško babuško, da bi prijel pobeglega bančnega roparja. V prvem filmu je bilo za krinko dovolj že to, da je rekel, hej, jaz sem ropar, v drugem pa že to, da si je na prsa pripel policijski bedž - no, tokrat mora krinki dodati tudi make-up, lasuljo, extra-large oblačila, mamutsko kilažo (če stopi na cesto v rumenem plašču, začnejo ljudje verjetno vpiti "Hej, taksi") in vzklik "Otrok moj", s katerim se naslavlja na vse, kar leze. Z drugimi besedami, tokrat steče na transvestitski teren, na katerem sta kraljevali Tootsie in Mrs. Doubtfire, če seveda odštejete Eddieja Murphyja... ee, Trčenega profesorja, ki pa v tem kontekstu kljub temu ni na odmet - Martin Lawrence je namreč Eddie Murphy manjšega boga. Nima takega smisla za timing in takega občutka za samokontrolo kot Murphy. Ko prdne Murphy, je to original. Ko prdne Lawrence, je to le citat.

Zato je tudi povsem vseeno, zakaj se mora maskirati v ekstremno debelo črnko, kar seveda pomeni, da tudi oba scenarista in režiser Raja Gosnell, eks montažer (ja, montiral je tudi Očka v krilu alias Mrs. Doubtfire), ne čutita kake potrebe po tem, da bi pred nas prišla s kakim dobrim razlogom, da se mora Lawrence, agent FBI-ja, kobajagi mojster krinke (hip-hop Fletch), našemiti v 60-letno 170-kilsko matrono. Nič, nevarnega, psihopatskega, morilskega bančnega roparja Lesterja lahko prime le maskiran v pretežko, neokretno, slabo mobilno 60-letno matrono, Hattie May Pierce alias "Big Momma" (Ella Mitchell), staro mamo roparjeve eks bejbe Sherry Pierce (Nia Long), eks bančne uslužbenke, ki se skriva pred njim in ki morda kaj ve o izginulem roparskem plenu. Jasno, problem je v tem, da bi se Lawrence maskiral v debelo žensko, tudi če ne bi imel velikega načrta - hja, tudi če ne bi s tem nastavljal pasti roparju in njegovi bejbi. Iskreno rečeno, niti najmanj ne dvomim, da bi se Martin Lawrence v debelo žensko maskiral tudi povsem brez razloga. Zakaj? Oh, ker pač misli, da je moški, ki se maskira v žensko, že avtomatično smešen. Pri čemer poanta ni: ljudje, glejte, kako smešen je moški, ko se maskira v žensko. Pač pa: ljudje, glejte, kako smešna je pravzaprav ženska - kako smešna in kako groteskna je ženska, če jo pogledaš skozi moške oči. Ženska je še vedno najboljši vic patriarhata. Hiša debele mame je komedija, ki skuša vnovčiti moško superiornost, patriarhalni primat nad žensko, toda najbolj smešno pri tem je to, da je prav ženska superiornost najboljši vic tega filma. Lawrence, kakopak maskiran v debelo mamo, se namreč takoj zatrapa v seksi bejbo, Nio Long, toda kot moški se ji ne bi mogel približati, kaj šele da bi šel kot moški z njo v posteljo - približa se ji lahko le kot ženska. Heh, tudi v postelji. Bolj ko se torej Lawrence smeji ženski, bolj se smeji svoji impotenci... ee, moškemu, ki ženski nič ne more. Še bolj smešno: ko se je Martin Lawrence pripravljal na vlogo ženske, je tako zelo treniral in džogal, da se je na lepem onesvestil in pristal v komi!

PROTI

Neimenovani

Los sin nombre, 1999

Jaume Balaguero

Španskega okultnega trilerja Neimenovani se drži tale prestižni statistični podatek: leta 1999 je pobral zlatega Meliesa, nagrado za najboljši evropski fantastični film. Fino, boste rekli. Ne rečem, fino, še toliko bolj, ker naj bi se za to nagrado menda potegovalo 855 filmov. Ups? 855? Okej, dopuščam. Kar pomeni, da se je za to nagrado lani potegovala kompletna letna evropska produkcija, ja, vsi evropski filmi, vključno s kakimi zamudniki, kot je Rabljeva freska. Rekel bom le tole - očitno je, da so vsi evropski filmi v principu fantastični in da vsi tekmujejo za isto nagrado. Zlati Melies bi tako lahko postal evropski Oskar - in pri tem nas ne bi motilo niti to, da ga dobivajo povprečni, ne ravno originalni filmi. No, da ne bo kakega dvoma, Neimenovani je boljši od Rabljeve freske, toda po drugi strani - tudi Rabljeva freska bi izgledala bolj srhljivo, če bi v njej večkrat ugasnili luči, če bi se dogajala v deževnem velemestu, če bi bila posneta po romanu britanskega šokmojstra Ramseyja Campbella in če bi jo posnel kak bolj obscen režiser. Bolj srhljivo, ne pa tudi bolj originalno.

Zadnja leta ste se gotovo naveličali trilerjev, katerih najavne špice so bile imitacije najavne špice Fincherjevega trilerja Sedem. Neimenovani se ne ustavi le pri najavni špici, ampak se prav šolsko trudi, da bi izkazal svojo brezmejno fasciniranost nad trilerjem Sedem: temno velemesto... non-stop dež... policaji z baterijo... in morasto prebijanje proti truplu, ki ga je serijski morilec pustil dneve in dneve ležati in smrdeti v mračnem prostoru, v katerem očitno ni elektrike. Kot bi gledali film Sedem, sinhroniziran v španščino. Le da potem ne pokliče serijski morilec, ampak nesrečno, potrto mamo Claudio (Emma Vilarasau), pokliče hči, ki naj bi jo pred petimi leti pokončal serijski morilec. Ko začne po uvodni zmedenosti verjeti, da je njena hči še vedno živa in da so jo v resnici le ugrabili, se sama - no, v družbi raziskovalnega novinarja - poda v špansko morbidni, ezoterični mrak, v čigar perverzni globini se plazi zelo enigmatična, mistična, toda brezkompromisna parareligiozna sekta, ki je, kot kaže, nasploh povezana z nepojasnjenimi izginotji in ugrabitvami, med njenimi apokaliptičnimi posebnostmi pa so tudi priseganje na torturo kot obliko očiščenja, patološka navezanost na zapuščeni hotel s številko 106, vera v "angele", "višjo realnost", "novi svet", "esenco", "sintezo" in podobne okultne ekstaze ter, kar je ključno, direktna zveza s Hitlerjem in nacističnimi lagerji smrti, ki so vrhovnemu šefu te sekte, sicer argentinskemu državljanu, omogočali eksperimentiranje z ljudmi... in seveda z Zlom. Ideja, da je Zlo kot produkt, ki ga lahko prodajaš in kupuješ, je mala ekscentričnost tega gotskega trilerja, toda ko nas začne potapljati v ezoterično zaroto brez dna, to počne tako onirično in neobvezno, da se kmalu zazdi, kot da mama išče le hčerko, ki je zabredla med džankije. Kar seveda ni brez zveze s tem, da se režiser po uvodni romanci z Davidom Fincherjem zaljubi še v Romana Polanskega, tako da Neimenovani postane le film o ženski, ki hoče nazaj svojega otroka. Kot Rosemary.

ZADRŽAN +

povezava

povezava