O svobodi

Mož brez telesa

Hollow Man, 2000

Paul Verhoeven

Sci-fi triler, ki ostane brez idej, ko človek ostane brez mesa: je sploh še kdo za seks?

Kaj bi storili, če bi bili nevidni? Gotovo vam na misel pride tisoč reči. Hecno, toda Paul Verhoeven, režiser Robocopa, Popolnega spomina, Prvinskega nagona, Slačipunc in Vesoljskih bojevnikov, ostane ob tem vprašanju brez idej. Mož brez telesa je film o človeku, ki postane neviden. Edino vprašanje, ki ga imaš za nevidnega človeka, se zato glasi: hej, kaj boš zdaj počel z vso to svobodo? Kajti svoboda je vse, kar imaš. No, Mož brez telesa je le sci-fi triler, v katerem se nevidni človek prelevi v osmega potnika, njegova bejba pa v Sigourney Weaver. Če nimaš telesa, je vse mogoče, nam je Verhoeven dopovedoval v filmih a la Prvinski nagon in Robocop. In kaj če nimaš telesa? Mar ni res, da šele tedaj postaneš dežela neskončnih možnosti?

Kevin Bacon je dr. Sebastian Caine. Skoraj Cain, kar po naše kakopak pomeni Kajn. Ne, dr. Caine že v imenu ne nosi nič dobrega. Prej narobe, že njegovo ime ga tlači v mizantropski, sociopatski mrak. Ja, že v imenu je tako očiten in tako prozoren, da vidimo skozenj. Nič novega ali pa posebnega. Nikar namreč ne pozabite, da ste zadnja leta videli vse polno filmskih likov po imenu Cain - od Brucea Abbotta v Re-Animatorju in Johna Lithgowa v Vzgoji Kajna, prek mnogih banan v vidiotskem poflu, do Toma Noonana v Robocopu 2, Deana Stockwella v Policaju z Beverly Hillsa 2 in celo dobre, stare, propadle Sean Young v parodiji Usodni nagon. Mhm, že vnaprej so bile jasne njihove mračne, zlonosne nakane. Bili so prozorni. Že zaradi imena smo videli skoznje. Pri Kevinu Baconu je ime Caine res na mestu: kot pač pove že sam naslov filma, bi dr. Caine rad postal Mož brez telesa. Natančneje, dr. Caine, nič kaj simpatični, arogantni, grandomanski genij z božjim kompleksom, ki se posmehuje celo viviseciranim živalim, skuša najti ključ do nevidnosti. Recept za nevidnost. Formulo. Tip eksperimentira z nevidnostjo. Jasno mu je, da Bog ne bi bil ponosen nanj. Nekje v Washingtonu - pravzaprav pod Washingtonom, kar direktno pod Pentagonom, njegovim velikim sponzorjem - ima namreč bajni laboratorij, v katerem s svojo ekipo ultra nadarjenih znanstvenikov razbija skrivnosti nevidnosti, ki je na tem, da postane novo ameriško tajno orožje. Ker A-bomba očitno nima nog, Pentagon razmišlja o nevidni armadi - huh, novem tipu komandosov. In docu ne kaže slabo - žival mu je že uspelo narediti nevidno. In kot kaže, je nevidnost tudi ojačala agresivnost živali. Od miši ostane le perje. Serum za nevidnost ima torej v rokah. Kul, reče vse bolj nestrpni Pentagon. Kdaj gremo v akcijo? Šit, nimam še protistrupa, substance, s katero bi lahko nevidno bitje spet zanesljivo in varno prelevil v vidno, postoka nemoralni in egocentrični doc, ki seveda laže - tudi protistrup že ima, le da ga zaenkrat še noče deliti s Pentagonom. A po drugi strani, zlaže se tudi svoji ekipi, dr. Lindi (Elisabeth Shue) in trem bananam (Josh Brolin, Kim Dickens & Greg Grunberg), češ da so dobili zeleno luč za eksperimentiranje na ljudeh. Dr. Caine seveda ni taka svinja kot Mengele, zato za svoj veliki, monumentalni, prelomni, ultimativni eksperiment z nevidnostjo ne rekrutira kakega političnega zapornika, ampak se javi kar sam. Tip je pač prehud egoist, da bi nevidnost privoščil komu drugemu. Čas je za biokvantni skok. "Zgodovine ne delaš tako, da slediš pravilom, ampak tako, da ujameš pravi trenutek." Zelo fini in res zelo specialni digitalni efekti potem poskrbijo, da se dr. Caine, "nori znanstvenik", kot bi mu rekli v grozljivkah iz tridesetih let, prelevi v nevidnega človeka - ko injekcija bušne v žilo, vidimo, kako serum potuje po ožilju in kako telo počasi izginja, plast za plastjo, vse do pljuč in srca. In dalje, doc postane specialni efekt, tako da nam lahko demonstrira tudi vse male paradokse nevidnosti, recimo ob plavanju pod vodo.

Ni jasno, kam nevidni človek spravi ključe od svojega doma, zakaj se ne vidi hrane, ko jo pogoltne, ali čuti svojega telo in kaj oz. kje čuti, ko mu pride. Zato verjetno dobri stari Griffin - nevidni človek v Whaleovem filmu Nevidni človek (1933) in istoimenskem romanu H.G. Wellsa (1897) - ni mislil na seks. Očitno ni hotel, da bi mu gledalci in bralci sikali - ja, pa kaj še! Paul Verhoeven je iz drugačnega testa, še bolj iz drugačnega testa pa so njegovi liki - četudi so nevidni, najprej pomislijo na seks. S čim, Paul? Če iščeš nelogičnosti v obnašanju nevidnega človeka, je tako, kot če bi nelogičnosti iskal pri Bogu, hoče reči Paul. Kajti njegov dr. Caine postane natanko to - Bog. Neviden, vsemogočen in absolutno svoboden - in seveda, goljufiv. Ni mu dovolj, da je genij. In ko postane neviden, mu ni dovolj, da je Bog, ampak hoče biti še psycho. Ne le Nietzsche. Ne le superman. Ampak tudi kreten, huh. Zakaj? Okej, ko postane neviden, postane tudi svoboden, toda problem je v tem, da potem ne ve, kaj bi počel z vso to svobodo. Šur, tudi film tega ne ve. Kar je tragično. Kaj torej počne nevidni človek? Najprej se malce pošali s kolegi... potem speči kolegici odpne obleko... potem neki bejbi sledi na stranišče... potem začne kot kak šolar špegati k sosedi, ki se rada slači pred odgrnjenim oknom... potem pa si reče, hej, saj ne bo nihče vedel - in to sosedo še posili. Umor je njegova naslednja velika ideja. Saj res, kdo bo pa kaj vedel? Oh, in ko se mu zazdi, da je čas, da res s polnimi pljuči zajame svobodo, ubije še psa. Je kaj hujšega? Rekli si boste: šit, nič ni bolj nevarnega in animaličnega od svobode. Vsekakor, toda po drugi strani ni nič bolj omejenega od svobode. Našega doca namreč nevidnost zelo omeji. Ko je neviden, je precej bolj omejen, kot bi bil sicer. Ergo, ko si absolutno svoboden, nehaš misliti - ostaneš pač brez idej. V najboljšem primeru začneš imitirati potrebnega šolarja, v najslabšem pa serijskega morilca... ee, osmega potnika. Svoboda je kvarna, strup za karakter. "Neverjetno, česa vsega si sposoben, če se ti ni treba več gledati v ogledalo," sikne dr. Caine, ki zasluti, da se morala in svoboda nekako izključujeta. Kar drži - svoboda v njegovih rokah postane res nekaj nemoralnega, mračnega, srhljivega, patološkega.

Ne, nevidnost koncepta svobode ne odreši. Niti ga ne razširi. Šur, Moža brez telesa lahko razumete kot alegorijo o seksualni politiki. Kot alegorijo o moški paniki, o izgubljanju seksualne in socialne potence, o zlomu patriarhalnega reda, o impotenci moške dominacije, o moškem strahu pred ženskami. Kako naj si sicer razložimo naturo moškega, ki seks razume le kot špeganje ali pa kot posilstvo? Dr. Caine je efekt nove moške seksualne taktike - nevidni ekshibicionist. Toda Verhoeven ne bi bil Verhoeven, če iz tega moškega defekta ne bi naredil moške zmage, češ ženske hočejo prav to - nevidnega ekshibicionista, nevidnega zalezovalca, nevidnega posiljevalca. Ko začne dr. Caine, zdaj mož brez telesa, nevidni človek, ponoči skrivaj slačiti spečo dr. Lindo, se kmalu zatem izkaže, da se to ne dogaja zares, ampak da to sanja sama Linda. Ha! Kaj hoče reči Verhoeven, ni čisto jasno. Hoče biti ironičen do nekaterih žanrskih klišejev in pop arhetipov? Nemara celo satiričen? Hoče moralizirati, magari v jeziku stripa? Hoče izgledati kot turist, ki v vsaki miši vidi fašista? Ali pa hoče le reči, hej, nikar se ne spakujte - ko sedite v mraku in gledate film, ste kot mož brez telesa, kot nevidni človek, saj vas ta, ki ga gledate, ne vidi. Kaj boste torej z vso to svobodo, ki vam jo nudi gledanje filma?

ZADRŽAN -

Deveta vrata

The Ninth Gate, 1999

Roman Polanski

Okultni film noir: knjižni detektiv išče Satanovo avtobiografijo.

Johnny Depp ima očala. Okej, ima jih vedno, kadar izigrava intelektualca. Da bi izgledal še bolj peklensko lucidno in cool, ima tudi bradico. In kot da to še ni dovolj, za nameček še bere. Bolj ali manj po diagonali, kot se reče. Do knjig ima namreč preveč vzvišen, ciničen, trgovski odnos. Še huje, s knjigami mastno in zelo hladnokrvno prekupčuje, s starimi, redkimi, čim bolj unikatnimi knjigami pravzaprav. Zna jih najti - in zna jih prodati. Z dobičkom. Brez emocij. Stoično. Zanj ni knjige, ki ni na prodaj. Zanj ni knjige, ki je ne bi prodal. Verjame le v svoje odstotke. Pa čeprav pri tem hodi po robu zakona. In po robu brezna tudi. Oportunist z reputacijo. Klientov se mu zato ne manjka. Vsi so polni denarja, vsi so fetišisti, vsi hočejo redke knjige in vsi hočejo, da jih najde Depp, ki se tako prelevi v neke sorte privatnega detektiva... ee, knjižnega detektiva, plačanca, najete roke. Plazi se po čudnih, mračnih mestih, po čudnih, mračnih ulicah, po čudnih, mračnih stavbah, po čudnih, mračnih stanovanjih, po čudnih, mračnih knjižnicah, med čudnimi, mračnimi ljudmi, ki izgledajo tako, kot da živijo v 17. stoletju.

In glej, no, glej, njegov stari klient, Boris Balkan (Frank Langella), si zaželi prav zelo redke knjige iz 17. stoletja. Da mu Balkan tokrat ponudi bajen honorar, je razumljivo - ne gre za kakršnokoli knjigo, ampak za "Devet vrat kraljestva senc", zelo okultno knjigo, katere koavtor naj bi bil Satan osebno. Balkan že ima en primerek te knjige, toda ker obstajajo trije, hoče, da jih Depp izsledi in primerja z njegovim - le en primerek je očitno pravi, original. Fant, dobi jo, pa naj stane, kar hoče! Magari ilegalno! Johnny ne govori dosti. Prej narobe, ves čas stiska zobe. Morda zato, ker se je odločil za tako slogovno figuro. Morda zato, ker privatni detektivi ne govorijo veliko. Morda zato, da ne bi prasnil v smeh. Ker pač tudi sam ve, da do Satanove avtobiografije zelo težko prideš po legalni poti. Ko pa enkrat krene na okultno misijo, se mu zgodijo vse tiste reči, ki se običajno dogajajo privatnim detektivom a la Philip Marlowe: nastavljati se mu začnejo fatalne, enigmatične, diabolične, napol slečene bejbe (Lena Olin, Emmanuelle Seigner), padati začnejo trupla, čike verižno prižiga in ugaša, po potrebi se zlaže in seveda - štirikrat ali petkrat ga lopnejo po glavi, tako da se onesvesti. Ja, Depp je Faust, ki hoče biti Marlowe z obrazom Trockega. Film Deveta vrata, posnet po španskem romanu Klub Dumas (Arturo Perez-Reverte), sicer ni brez elegance in grotesknih sporočil (knjige so Hudič!), toda obenem je tako nonšalanten, kot da tudi sam ne verjame, da je vse to res. Za Romana Polanskega ne bo naredil veliko. Še vedno si ga bodo vsi zapomnili kot režiserja Kitajske četrti in Rosemaryjinega otroka. Toda če bo posnel še tri take filme, se ga bodo vsi spomnili le še po Charlesu Mansonu. In oni trinajstletnici, ki je izgledala tako, kot da bo naslednji dan dopolnila 20 let.

ZADRŽAN

Jake, Brian in Anna

Keeping the Faith, 2000

Edward Norton

Romantična komedija, ki preveč računa na Boga.

Edward Norton je eden izmed bolj zanimivih in bolj kameleonskih h'woodskih igralcev. Tudi zelo hvaljen, čislan, nominiran, nagrajevan. In ker mu vsi nenehno zagotavljajo, da je nekaj posebnega, mu ni preostalo drugega, kot da to igro sprejme - in režira film. To je nekaj, kar običajno storijo zvezdniki, ko ugotovijo, da so nekaj posebnega. No, potem običajno režirajo film, ki ni nič posebnega. Za začetek, Jake, Brian in Anna je romantična komedija. Naj bo. Nerodno je le to, da je v svojem komičnem delu preveč klišejska, v svojem romantičnem delu pa preveč prisiljena. Na eni strani imate namreč dva stara prijatelja, zdaj cool duhovnika, katoliškega Briana (Edward Norton) in židovskega Jakea (Ben Stiller), ki nastopata pred razprodanimi cerkvami, na drugi strani pa njuno mladostno prijateljico in muzo, zelo zaposleno in energično Anno (Jenna Elfman), ki se po mnogih letih iz Kalifornije vrne v New York - in v njuni življenji, se razume. Jasno, oba oživita, spet zagorita in planeta. In jasno, oba se znajdeta pred hudo, veliko, usodno odločitvijo - bosta izbrala Boga ali njo? Ironično pri tem je, da Jenna Elfman ne izgleda ravno kot ženska, zaradi katere bi človek zapuščal Boga. Še huje, nobenega razloga ni, da bi človek zaradi nje sploh zapuščal celibat - ali pa dogme sinagoge. Izbira je zelo umetna in prisiljena. Norton bi bil lahko tudi le poročen, lahko bi bil le strojevodja, ki ne ve, kako bi zapecal petično shikso, ki se vsako jutro pelje z njegovim metrojem, in lahko bi bil le politik, ki se mu sredi predvolilne kampanje prikaže sanjska bejba. Ne, biti hoče nekaj posebnega. In da ne bi imel kdo kakih dvomov, v vlogo svojega mentorja postavi Miloša Formana - hja, svojega mentorja. Tudi on igra tako, kot da je prebral scenarij.

PROTI +