Shizo

Jaz, Irene & jaz

Me, Myself & Irene, 2000

Bobby Farrelly & Peter Farrelly

Dva Jima Carreyja sta nora na isto bejbo in pri tem ne pazita, kaj govorita.

Vem, kaj vas žuli: kam je izginila Renee Zellweger, čedna, seksi, magnetna bejba, ki jo je v filmu Jerry Maguire pecal Tom Cruise, največji filmski zvezdnik na svetu? Kje je ta bejba, ki je vedela, da bodo vsi, tako ženske kot moški, gledali Cruisea, a je kljub temu naskočila pogled publike - in ga ujela? Kje je torej Renee, ki je show skoraj ukradla najbolj magnetnemu in najbolj karizmatičnemu zvezdniku? Da je Tom Cruise ni odpihnil, govori o njeni karizmi. Vsekakor, bejba ima "tisto". No, morda je bila njena karizma dovolj močna za merjenje s Cruiseom, toda ob Jimu Carreyju odpove, mrkne in sprhni. Verjetno bi ob njem odpovedal tudi Tom Cruise. Specifično, ko se prikaže Jim Carrey, ni več nobenega razloga, da bi gledali njegove soigralce, heh, ali pa njegove soigralke, četudi bi ves čas okrog skakale gole. Carrey je komandant, manični, hiperaktivni narcis - vso pozornost hoče zase. Nikogar ne spusti zraven, niti bejbe, ki jo peca, magari ljubi. Hoče, da gledamo le njega. Zato igra z vsem - z glavo, s telesom, z usti, z očmi, z jezikom, z nogami, s prsti, s kožo, z geni, z žilami, z anusom. Hja, in s tičem. Če pa tudi to ni zadosti, potem se razcepi, pomnoži, kseroksira, tako da imamo na lepem pred sabo več Jimov Carreyjev. Demokracija ga ne zanima. Zahteva monopol, dominacijo. Soigralcem ne ponuja rešilnih bilk - niti odrešitve. Za pretep ne potrebuje soigralca - sam lahko pretepe samega sebe. In to bolje in bolj prepričljivo, kot bi to storil kdo drug. Če bi v komediji Jaz, Irene & jaz igral kak drug igralec, bi dobili čisti sci-fi. Za to, kar počne Jim Carrey, bi namreč drugi igralci potrebovali specialne efekte. Renee Zellweger zato nima nobenih možnosti. Ni čudno - Jim Carrey uporabi vsa orožja. Ne le da igra s tičem, ampak se tudi pomnoži... ee, podvoji. Dva Jima Carreyja - in ena Renee Zellweger. Ne, bejba je res obsojena na pozabo, na status rekvizita. Tudi ko jo vidite na platnu, se še vedno sprašujete - šit, le kam je izginila? A po drugi strani, to imate že lahko tudi za prvi krutost bratov Farrelly, ki slovita po svojem vulgarnem, obešenjaškem, agresivnem, analnem in brutalnem, toda lucidnem miniranju politične korektnosti, dobrega okusa, socialnih tabujev in kulturnih stereotipov: morda sta si rekla, hej, zrušiva mit o bejbi, ki je skoraj zasenčila Toma Cruisea! Zrušiva mit o fatalnih bejbah! Zrušiva mit o vročih debitantkah! Zrušiva mit o ženskem seksapilu! Nori na Renee! There's something about Renee!

Farrelly Bros, huh. Kar pa ne pomeni, da se Jimu Carreyju tič zatakne v zadrgo ali pa da njegova sperma nehote postane gel za lase. Ne, pač pa se Jimbo po spolnem odnosu odloči, da bo skočil na stranišče in odtočil, toda njegov tič se začne obnašati kot počena cev. Nič posebnega - Jimbo je itak vedno v vojni s svojim telesom. Vidite, za brata Farrelly ni nič intimnega, kaj šele svetega - niti postkoitalno uriniranje. Iz postkoitalnega uriniranja naredita rimejk Politega zalivalca rož. Če bi obstajalo humanitarno "Združenje za zaščito integritete postkoitalnega uriniranja", bi tako vložilo protest in nemara celo pozvalo k vsesplošnemu bojkotu filma. Je pa res, da bi lahko protestirala vsa ostala humanitarna in interesna združenja - ni namreč socialne skupine ali pa manjšine, ki je brata Farrelly ne bi užalila. Vzemite policijo: Carrey igra Charlieja Baileygatesa, naivnega, bebavega policaja iz Rhode Islanda, state trooperja, s katerim pometajo vsi, celo pijanci in otroci. Vzemite pritlikavce: Charlie je poročen, toda žena ga povsem očitno vara z zoprnim, arogantnim, strupenim pritlikavcem, šoferjem limuzine. Vzemite črnce: pritlikavec je črnec, tako da Charlie dobi tri temnopolte sinove (Anthony Anderson, Mongo Brownlee, Jerod Mixon), trojčke, prave yo-orjake, ki pa ne postanejo gangsterji, dilerji, zvodniki, zabiti metalci krogle ali reperji, ampak pridni, prizadevni, naravnost fanatični študenti, pravi mali geniji, utelešenje družinskih vrednot, ponos belega očeta. Brata Farrelly sta afro-ameriške proteste, češ da h'woodski filmi črnce stereotipizirajo in jih prikazujejo le v negativni luči, vzela dobesedno, kar pa je spet daleč od politične korektnosti - nič ni namreč bolj smešnega od socialne skupine, ki jo prikazuješ le v pozitivni luči. Oh, ali pa vzemite mentalno hendikepirane: Charlie, ki je moral v življenju požreti in potlačiti trumo travm, udarcev, žalitev in ponižanj, na določeni točki ne vzdrži več, zato eksplodira in se razcepi - na dva Charlieja... ee, na dobrega, mirnega, prijaznega, ponižnega, pasivnega Charlieja in divjega, agresivnega, nastopaškega, libidinalnega, psihopatskega Hanka, neke sorte alter-ego. Shizo, shizo! Zoprno. Vse je okej, dokler jemlje zdravila, toda ko ga določijo, da v New York spremi brhko Irene (Renee Zellweger), pomembno pričo zločina, zdravila pozabi doma, tako da se potem v boj za njeno srce vključita oba, Charlie in Hank, dr. Jekyll in gospod Hyde. Šur, oba jo pecata, vprašanje je le - kdo jo bo dal prej dol?

Drži, komedija Jaz, Irene in jaz je bolj situacijska od Norih na Mary, pa tudi bolj ždi na avtopilotu, toda to še zdaleč ne pomeni, da je kaj bolj nagnjena k samocenzuri. Prej narobe, nenehno si daje duška. Nenehno grize in žali - stereotipe. Do samohranilcev, doječih mater, lezbijk, erekcije, mrčesa, retardiranih piščancev in psov nima nobenega rešpekta. Kaj šele do krav - do umirajočih krav, no, do umirajočih krav, ki čakajo na Charliejev milostni šus. Ko to vidite, si rečete - uf, kako bi umirajoči kravi muke lajšal šele sadistični Hank! "Združenju za zaščito imidža domačih živali" bi se zmešalo. "Združenju za zaščito imidža albinov" nič manj - natakar "Whitey", serijski morilec, ki se prilepi Jimbu in Ireni, ni le serijski morilec, ampak je tudi albin. Kot da bi brata Farrelly hotela reči - hej, zakaj serijski morilec ne bi mogel biti albin? In zakaj albin ne bi mogel biti serijski morilec? V sporočilih, ki jih javnosti pošiljajo raznorazna "Združenja", ta povezava kakopak ne obstaja, toda brata Farrelly hočeta itak reči, da stereotipe o albinih, pritlikavcih in gejih bolj ustvarjajo "Združenja" kot pa filmi. Brez občutka krivde.

ZA

povezava