Porno Film

Nikar se ne slačite - snemamo slovenski pornič!

Slovenci smo prvi celovečerni film dobili zelo pozno, šele po II. svetovni vojni, leta 1948. "Prva slovenska celovečerna filma", Triglavske strmine in V kraljestvu zlatoroga, posneta na začetku tridesetih, sta po filmu le dišala in nič več - videti sta bila kot domači nalogi ne ravno najbolj nadarjenih članov šolskega filmskega krožka. Huh! Predvojne politične stranke pač slovenskega filma niso imele v svojih programih. Na srečo je po II. svetovni vojni na oblast prišla komunistična partija, ki je film imela v svojem programu. Vidite, če Slovenije ne bi okupiralo politično enoumje, filma sploh ne bi dobili. Morala je priti partija in reči: ukazujem, da posnamete film! Slovenski film je nastal po direktivi. Kar se mu še vedno pozna. Ob gledanju slovenskih filmov imate pogosto občutek, da so nastali na silo. A kaj bi to - ob vsakem novem slovenskem filmu se je itak vedno reklo: uf, še veseli smo lahko, da je sploh nastal! Kot da je snemanje filmov stvar sreče, mistike, šloganja, iracionalnih sil in slepih naključij. No, pogosto smo bili ob tem, kar smo videli, res vidno zgroženi. Zato smo si rekli: glede na to, kako naši filmi izgledajo, je res čudno, da sploh kakega posnamejo. Vedno se zdi, kot da je šlo za dlako! Le malo je manjkalo, pa ga ne bi posneli! Ko snemaš slovenski film, moraš imeti tudi malo sreče - v nasprotnem primeru ne prideš do konca. Kako snemajo slovenski film? Pravega vpogleda v zakulisje v samih slovenskih filmih nismo nikoli dobili, če seveda odštejemo dva mladinska filma, Srečo na vrvici in Čisto pravega gusarja, ki sta nam pokazala, kako nastajajo slovenski filmi. V Čisto pravem gusarju se namreč izkaže, da ima otrok boljše ideje od režiserja, ki scenarija itak ne razume, v Sreči na vrvici pa je režiser tako histeričen, da z mostu v Ljubljanico ne vrže kaskaderja, ampak kar igralca - otroka. Oba filma-v-filmu sta kakopak karikaturi, ki hočeta reči - o snemanju slovenskega filma je mogoče govoriti le v šali.

Porno film je film o snemanju novega slovenskega filma - porniča. In kot se za slovenski film spodobi, lahko o snemanju novega slovenskega filma govori le v šali, na parodičen način. Trije nekdanji sošolci, Čarli, zguba s frizuro in brčicami nemških nogometašev (Matjaž Latin), John, šef mračne firme Financial Consulting d.o.o. (Primož Petkovšek), ki denar izterjuje "diskretno in v slovenščini", in nastopaški, potrebni Frenk (Zoran More), namreč sklenejo, da bodo posneli pornič. Dovolj imajo izterjevanja dolgov. Nočejo več mučiti malih, ubogih, zadolženih ljudi. Smilijo se jim. Najraje bi prebutali kar naročnike teh izterjav, te bedne izkoriščevalce. Zato se jim zdi pornič dobro ideja - čista reč, nobenega izkoriščanja in poniževanja, daleč od nivoja, na katerem se gibljejo izterjevalci. Ni nujno, da bi se feministke strinjale z njihovo vizijo pornografije, toda kakršnikoli traktati o "patriarhalnem izkoriščanju in poniževanju žensk" so tokrat nepotrebni - Porno film ima več zveze s snemanjem slovenskih filmov kot pa s snemanjem porničev.

Prvič, film je za slovenskega filmarja kolektivno delo. Kar pomeni, da vsak naredi svoje: Frenk da idejo, John, ki fura tudi bordel, zrihta ruske cipe, med katerimi je tudi seksi Kalinka (Natalia Danilova), Čarli, poduhovljeni aranžer izložb, pa reč režira.

Drugič, slovenski filmarji so patrioti, saj vedno najprej pomislijo na domovino. John, kralj izogibanja davkom, poudari, da se hoče s filmom oddolžiti domovini: Samo jemljem, nič pa ne dam nazaj!

Tretjič, slovenski filmarji so ambasadorji slovenske kulture. Kar je bila nekoč Danska, bo zdaj Slovenija, poudari John in doda: Vsi se bodo spraševali, pa kje je ta Slovenija, ki snema tako dobre porniče! Cilj je jasen: promocija Slovenije v svetu.

Četrtič, slovenski filmarji so ponavadi zelo dezinformirani. Pornič režira Čarli, to pa zato, ker je ekspert, ki si ga je zdrkal že ob več kot tisoč porničih - toda ironično, kljub svoji razgledanosti vztrajno ponavlja, da snemajo "prvi slovenski pornič". Očitno ne ve, da je prvi slovenski pornič, Strah pred letenjem, nastal že pred davnimi leti.

Petič, slovenski filmar noče nikoli posneti tipičnega slovenskega filma. Čarli pravi, da hoče posneti takega, ki bo imel zgodbo, ki se bo ukvarjal z ljudmi, ki bo govoril o nas samih, ki bo imel dramaturgijo (huh, in dramaturga, ki je itak folklorna posebnost slovenskih filmov!), ki bo imel poanto, recimo "pomembno je zdravje" ali pa "življenje je dragoceno", kot ga je menda nekoč opozoril prijatelj Damjan, ki mu je s tem dal recept za tipičen slovenski film. A po drugi strani, če uporabljaš kondom, ohraniš tako zdravje kot življenje, ne. Toda kondom v tem filmu ne nastopa. Ne, nikakor ne more priti do izraza. Iskreno rečeno, sploh ga ne rabijo. Zakaj? Ker pornič snemajo oblečeni. Mhm, igralci so se za potrebe Porno filma prelevili v kondome na dveh nogah! Nadškofu Rodetu Porno film sicer ne bo ravno všeč (zanj je Mokuš), ni pa izključeno, da se bo napol gurmansko muzal ob tem, da naši oblečeni pornografi sperme ne razmetavajo po nemarnem, kar se običajno dogaja v porničih, in da s tem spoštujejo svetost... ee, "dragocenost življenja".

Šestič, slovenski režiserji mislijo, da morajo igralci v filmih nenehno govoriti. Ne glede na kontekst. Ne glede na situacijo. Ne glede na vse. Govorijo tudi tedaj, ko sploh ni treba. Hej, govorijo celo tedaj, ko je vse jasno in očitno. Ko je pravzaprav vsaka beseda odveč in moteča. Točno, tudi v našem porniču blebetanju ni konca ne kraja. Več povejo, kot pa pokažejo. Heh, le slovenskemu režiserju se lahko zdi, da je temelj porniča "verbalna komunikacija".

Sedmič, slovenski režiser o tem, kar snema, nima pojma. Čarli sicer režira pornič, toda Kalinki kasneje prizna, da sam ni še nikoli fukal. Ne gre mu, ne zmore - ob ženski ga ne spravi pokonci. U-hu! Kdo ve, morda nam hoče režiser s tem sporočiti, da masturbiranje in odvisnost od videa sušita našo potenco, naš občutek za realnost, toda vsekakor zamudi priložnost, da bi štos zasukal okoli osi in vzkliknil, hej, zakaj ne bi našega porniča propagirali s sloganom: "Prvi pornič, ki ga je posnel devičnik!"

In osmič, slovenski režiserji imajo radi svoje filme, toda nimajo jih tako radi, da bi hoteli v njih tudi igrati. Frenk in John namreč na Čarlija pritisneta, češ - pornič boš režiral, toda v njem boš tudi igral. Ne, se panično brani Čarli - ni šans! Ne bom igral! Da bi igral v novem slovenskem filmu, se mu zdi pač preveč ponižujoče. Kaj to pomeni? Da se slovenski režiser svojega filma boji kot hudič križa? Ali pa se mu v resnici zdi njegov lastni film tako mimo, da noče igrati v njem? Hecno, porno igralca dobijo šele v trenutku, ko na delu ujamejo vlomilca Fernandla (Emil Cerar), ki mu postavijo ultimat - ali boš igral v slovenskem filmu, ali pa te predamo policiji? "Kaj če me vidi mama?!" Prav res, za hip sem upal, da se bo vlomilec odločil za policijo.

Damjan Kozole, režiser filmov a la Remington in Stereotip, ima kot vedno fin občutek za naturščike, pa tudi za vsako ceno skuša ugajati, hja, kot vedno. Kar ni nujno slabo. Nerodno je le to, da pri tem vedno pade le na prvo žogo - in potem niti ne pusti, da bi se zavrtela okoli svoje osi. Kozole je vedno tam, kjer je trend, pa čeprav z zamudo. Tudi tokrat ne zamudi nobenega klišeja - pa čeprav z zamudo. Za razliko od nekaterih drugih slovenskih režiserjev gleda filme, zato je očitno opazil, da filmi zadnje čase radi uporabljajo mednapise, komične avdicije, masturbiranje, obupance, ki jih na lepem prešine "genialna ideja" (recimo, pejmo Do nazga!), gangsterje, ki govorijo v slengu in ki mahajo s kanoni, tipe, ki jim pride šele, ko se vidijo, kako fukajo, in kakopak tipe, ki se zaprejo v avto, kjer potem bučno prepevajo kak šlager. Šving! No, če bi Kozole videl več filmov, bi nehote opazil, da je te finte v zadnjem času uporabilo preveč filmov, da bi lahko računal na "kultni film" oz. na "film za vse čase", kot sanjajo njegovi junaki, ki pa vendarle pridejo zastonj do fuka.

ZADRŽAN

povezava