Možje X

Da smo si takoj na jasnem, Možje X niso film o seksu. Kaj šele o pornografiji. Je pa res, da periferno zadevajo tudi pornografijo - no, retoriko telesa, teologijo telesa, tehnologijo telesa. X-Men so ljudje... ee, ne-ljudje, pol-ljudje, ki imajo zelo bogato notranjost. Res bogato. In ko to svojo lucidno notranjost povnanjijo, hočem reči, ko jo izrazijo, se začne freakshow tretje vrste. X-Men so namreč mutanti, človeška bitja, ki so zaradi radiacije genetsko mutirala, kar pomeni, da so pridobila nadčloveške fizične in mentalne sposobnosti. Amnezični, metalno-krempljasti Wolverine (Hugh Jackman), sicer fokus filma, se lahko v hipu regenerira, Rogue (Anna Paquin), njegova tesnobna prijateljica, drugim bitjem ob dotiku nehote izsrka vso energijo, dr. Jean Grey (Famke Janssen) ima srhljive telekinetične sposobnosti, Storm (Halle Berry) lahko spreminja vreme, Mystique (Rebecca Romijn-Stamos) je kraljica metamorfoz in impersonacij, Toad (Ray Park) svoj jezik raztegne v neskončni bič, Cyclops (James Marsden) ima laserske oči - heh, popolna generacija X. V svojem telesu se počutijo tako, kot se počutijo junaki Trka v avtomobilu. Njihova telesa so bojišča. Interaktivna, perverzna, bionična, poganska, hiper moderna. Mhm, Možje X so "drugačni", neke sorte manjšina, ki v očeh "normalnih" ljudi naleti na vse dobro znane predsodke, diskriminacije, nestrpnosti in zavračanja, še huje, ksenofobični senator Kelly (Bruce Davison), dedič histeričnega, šovinističnega, protikomunističnega senatorja McCarthyja iz petdesetih, v senatu maha s "spiskom imen znanih mutantov" in zahteva, da se popiše vse mutante. E, na tej točki se mutanti razcepijo na dva klana: v enem so tisti, ki se hočejo pod vodstvom telepatskega profesorja Xavierja (Patrick Stewart) in njegove "Šole za nadarjeno mladino" mirno asimilirati ter se izmojstriti v obvladovanju svojih mutantskih talentov, svoje "drugačnosti", v drugem pa so oni, ki hočejo pod taktirko karizmatičnega Magneta (Ian McKellen) in njegove "Mutantske bratovščine" začeti specialno vojno proti človeški rasi. Magneto ima dovolj tega, da jih ljudje sovražijo - dovolj ima šovinizma, ksenofobije, demagogije, nestrpnosti in rasizma. Hja, dovolj ima človeštva. Dovolj ima homo sapiensa - in humanizma. Noče še enkrat skozi Holokavst. Magneto je bil namreč žrtev nacističnega rasizma, žrtev nacističnega lagerja smrti.

Ergo, Xavier hoče človeštvu pomagati, Magneto pa se hoče človeštva znebiti. Specifično, dvigniti ga hoče na višjo raven, na novo stopnjo - z mutacijo. Z evolucijskim skokom. Da se finale filma, posnetega po popularnem stripu, odvrti na otoku Ellis, prek katerega so v Ameriko prihajali tujci, zato ni čudno, je pa čudno, da skuša film običajno stripovsko mentaliteto preseči z alegorijo o nestrpnosti in ksenofobiji, potem pa vse skupaj kljub vsemu hitro vrne v okvir klasične stripovske bitke med Dobrim in Zlim, tako da je Magneto, borec proti nestrpnosti, zreduciran na silo Zla. Še toliko bolj, ker je Magneto zelo sodoben in trendovski, hočem reči, njegova politika temelji na posthumanističnem preziru do človeškega telesa, do židovsko-krščanskega mita o integriteti telesa in do mej, ki jih diktirajo biologija, čas, gravitacija, genetika, DNK, evolucija in humanizem. Človeško raso vidi le še v vzvratnem ogledalu. Hoče jo pustiti za sabo, hja, kot nekaj preživetega. Kar sicer redefinira koncept svobode (ne gre več za svobodo vsebine, za svobodo idej, ampak le še za svobodo forme), toda Bryan Singer, režiser Osumljenih petih, se potem očitno ustraši svojega lastnega spoznanja, da je pravica do telesne transformacije in mutacije temeljna človekova pravica. Zato se film ne more odločiti, kaj sploh so mutanti: homo cyber, žrtve nestrpnosti ali pacienti? Za vse troje so pač ravno dovolj nadarjeni. In ravno dovolj kastrirani.

ZADRŽAN +

povezava