Vesoljski kavboji

Ko je Fred Astaire prišel na prvo filmsko avdicijo, je skavt zapisal: "Ne zna igrati, ne zna peti, rahlo je že plešast. Le malce zna plesati." Točno, skavt ga je s tem dobesedno ubil. No, vsaj mislil je tako. Tega, da je imel Fred prevelika ušesa in preveč moteč obradek, zato v svoji oceni ni niti omenil. V Fredu ni nihče videl ničesar. Nikomur se ni zdel prihodnost filma. V filmih je začel igrati že zelo zgodaj, toda le epizodno in neopazno, brez enega samega dialoga, prvo pravo vlogo pa je dobil šele pri štiriintridesetih, v Dancing Lady (1933). Toda potem je ustvaril svoj slog, svojo eleganco, svoj popolni svet. Ne le da je ustvaril vtis, da je bil film ustvarjen za ples, ampak je ustvaril tudi vtis, da je bil film ustvarjen zanj. Drži, ko je plesal z Ginger Rogers (ali pa s katerokoli drugo bejbo), so vsi gledali njega, ne pa nje. Fred je ugrabil platno. Vključno s filmom. Postal je večji od filma, sinonim za film. Kot Charlie Chaplin. Kot Orson Welles. Kot Marlon Brando.

In kot Clint Eastwood. Ki se je začel v filmih prav tako pojavljati že zelo zgodaj, tam pri petindvajsetih, toda le pojavljati - hočem reči, ni bil bistven. Daleč od tega. Rekli so, da je previsok... da ima preveč moteče adamovo jabolko... da je preveč lesen - ne, Clint je bil brez šans. Brez prihodnosti. Predvsem pa v njem nihče ni videl prihodnosti filma. Po seriji filmov, v katerih je napalmiral mutantske tarantole in kramljal z govorečimi mulami (bi mu radi kaj rekli?), so nad njim obupali in ga deportirali v kavbojsko TV serijo Rawhide (1958), kar je bilo seveda hudo ponižanje. Igralec, ki je pristal v TV seriji, je bil namreč odpisan, hja, praviloma za vse večne čase. Nižje je le še urad za brezposelne. Clint je zelo dobro razumel svojo situacijo - s tem je postal "drugorazredni državljan". Šur, če bi prišel na avdicijo v času mjuziklov, bi skavti dodali še: Ne zna peti, ne zna plesati! In ironično, tudi on je prvo pravo vlogo dobil šele pri štiriintridesetih, v lucidnem, prelomnem italijanskem vesternu Za prgišče dolarjev (1964), ki se je malce poigral s tokom filmske zgodovine in ji dvignil inteligenčni kvocient, predvsem pa je kakopak inteligenčni kvocient dvignil samemu vesternu, ki je bil tedaj na tem, da crkne. S tem in svojima naslednjima vesternoma, Za dolar več (1965) in Dober, grd, hudoben (1966), je Sergio Leone končno sondiral tisti teren, tisto pokrajino, tisto psihogeografijo, tisto okolje, v katerem je lahko Clint ustvaril samega sebe - svoj slog, svojo eleganco, svoj popolni svet. Ne pozabite, Leone njega samega ni nikoli "režiral", specifično, nikoli mu ni dajal napotkov, kaj naj počne, kako naj se premika, kako naj se obnaša, kako naj reagira, kako naj se izraža - formacijo Clinta Eastwooda, "moža brez imena", monolitnega, lakoničnega, enigmatičnega "tujca", mesijanskega, fantomskega manipulatorja, ki skuša urediti zgodovino, je prepustil samemu Clintu Eastwoodu. Leone ga ni režiral, ampak mu je le omogočil, da se je samoustvaril - tako kot mu je Don Siegel kasneje s filmi a la Šerif v New Yorku (1968) in Dirty Harry (1971) le omogočil, da se je z divjega zahoda presadil v urbano okolje.

Točno, Clint je bil avtor, še preden je režiral svoj prvi film. Ko je igral v prvih filmih, si ni nihče predstavljal, da bo kdaj igral glavne vloge v italijanskih vesternih. Ko je igral v italijanskih vesternih, si ni nihče predstavljal, da bo kdaj igral glavne vloge v h'woodskih filmih. Ko je odigral prve glavne vloge v h'woodskih filmih, si ni nihče predstavljal, da bo kdaj režiral. In ko je začel režirati, si ni nihče predstavljal, da ga bodo kdaj imeli za avtorja. Kmalu se ni več zdelo le, da je bil film ustvarjen za vestern, ampak da je bil ustvarjen za Clinta Eastwooda. Nasprotnikov v filmih ni streljal - metal jih je iz filmov! Film je skušal ustvariti po svoji podobi. Ugrabil je platno. In film. Kot Fred Astaire. In heh, ne morete reči, da tudi Clintovi gibi niso bili plesni in koreografirani, pa čeprav je res, da se je njegov izlet v kavbojski mjuzikl - Paint Your Wagon (1969, Joshua Logan) - končal z zasmehovanjem. Nak, vestern in mjuzikl, dve avtentični ameriški formi, sta se rimali le v Italiji (Leone + Morricone).

Naivno je bilo pričakovati, da Clint svoje sedemdesetletnice ne bo popraznoval s filmom o kavbojih. Kar pa ne pomeni, da svoje kavboje pošlje na divji zahod. Niti nas ne utruja s kakimi modernimi kavboji, ki sanjajo o zemlji, naravi, ranču, konjih in rodeu. Clint Eastwood je 70 let dopolnil z Vesoljskimi kavboji, duhovitim, elegantnim, realističnim filmom o kavbojih, ki sanjajo o vesolju. Frank (Eastwood), Hawk (Tommy Lee Jones), Tank (James Garner) in Jerry (Donald Sutherland) niso ravno kavboji, ki bi jih lahko poslal na divji zahod, toda tako kot so kavboji nekoč premikali meje, se prebijali skozi divjino, čez divji zahod, so tudi ti štirje drzni, kljub mladosti zelo izkušeni vojaški testni piloti, znani pod imenom "Team Daedalus", ob koncu petdesetih premikali meje in se prebijali skozi divjino - jasno, prebijali so zvočni zid in rušili višinske rekorde. Bili so prototipi nove divjine, duhovni dediči starih kavbojev, pa vendar do konca niso nikoli prišli - v pravo divjino, na novi divji zahod, v vesolje potemtakem, jih niso spustili. NASA se je namreč v zadnjem trenutku odločila, da bo v vesolje raje poslala opico. Frank, Hawk, Tank in Jerry, ki jih v flashbacku igrajo mlajši igralci (toda z njihovimi glasovi!), so ostali na tleh. Kmalu zatem jih je njihov birokratski šef Gerson (James Cromwell) storniral. In fantje so se razšli. Ponižani, strti in sprti - ti si kriv! Jebena birokracija!

No, 40 let kasneje se Frank v lični predmestni hiški z ženko prepira o sodobnih hišnih pripomočkih, Jerry, ostareli Lothario, še vedno obseden z ženskimi orgazmi, dizajnira orjaške roller-coasterje, divji Hawk fura turistične letalske ture, Tank pa pridiga - v svoji ne ravno nabito polni baptistični fari. Dokler ne začne v vesolju razpadati ruski komunikacijski satelit "Ikon", ki ga poganja stara ameriška tehnologija, star ameriški navigacijski sistem, sicer delo Franka in njegovega tima. Sistem je tako star, da ga novodobni ameriški inženirji ne znajo popraviti. Gerson pokliče Franka: Kaj naj storimo? Frank odvrne: Pošlji nas gor! Vse štiri! Team Daedalus! V vesolje! Frank ne bi bil Clint Eastwood, če ne bi besno siknil, hej, kaj hudiča počne naša tehnologija v ruskem satelitu, in če ne bi ostro preziral ameriške birokracije (ha, ruske tudi), toda veterani vendarle dobijo svoj mali Armageddon: najprej jih čaka drill, potem pa misija... ee, trip. Toda nikar ne računajte na kako dozo zunajzemeljskih bitij, pošastnih meteorjev in intergalaktičnih vojn.

Hja, Clint iz kavboja mutira v astronavta - in nič ne kaže, da ne uživa v tej mutaciji. Clint je pač ikona, ki ve, da tudi gledalci že od nekdaj uživajo v njegovih spremembah. V vseh teh letih ni bilo nič lepšega od tega, kako se je Clint spreminjal, kako je mutiral, kako se je staral in kako je v tem staranju užival - oh, in kako je v svojih novejših filmih Neoproščeno, Na ognjeni črti, Najini mostovi, Popolna oblast in True Crime odhajal na zadnje misije. Tudi Vesoljski kavboji so film o zadnji misiji in staranju. Drži, zelo avtobiografski film, toda Clint si ne naseda, hočem reči, svoj imidž nenehno drži na parodični, ironični distanci - to je film, ob katerem se boste zlahka spomnili, kako je Clint v trilerju Firefox (1982) s fantomskim letalom rušil Rusijo in hladno vojno, kako je v Kalibru 22 za specialista (1973) komaj čakal, da odvrže duhovniški talar, kako sta z Donaldom Sutherlandom v filmu Kelly's Heroes (1970) iz vojne naredila zasebni žur in kako je v Možu iz San Fernanda (1978) prijateljeval z opico. Vse to parodično odmeva v Vesoljskih kavbojih. In seveda, film se začne leta 1958 s ponižanjem - namesto Clinta v orbito pošljejo opico. Mhm, leta 1958 so Clinta namesto v orbito poslali na TV, v serijo Rawhide, kjer je nekaj let kramljal z neskončnimi čredami krav. Okej, tudi Vesoljske kavboje imate lahko za vestern, toda za vestern ekstremne sorte, za vestern, prignan do pojma - kavboji na koncu ne odjezdijo v sončni zahod, ampak naravnost v nebesa.

ZA +

povezava