13. 11. 2000 | Mladina 46 | Kultura | Film
Mulc
Jon Turteltaub
Kaj je to - Bruce Willis sreča samega sebe? Emocionalno izsiljevanje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
13. 11. 2000 | Mladina 46 | Kultura | Film
Kaj je to - Bruce Willis sreča samega sebe? Emocionalno izsiljevanje.
Bruce Willis igra v Mulcu zelo, zelo pokvarjeno osebo. Niti ne osebnost. Russell Duritz je odvraten in nečloveški, huh, podobno kot Scrooge, ki je v Dickensovi zgodbi A Christmas Carol potreboval ponovno vstajenje. Ne da je Duritz karakterno kaj nižje. Prej narobe, četudi se ne bi na vsakem koraku obnašal kot brezdušna hijena, četudi svojemu očetu ne bi dajal le ene minute in četudi ne bi ves čas brezčutno nadiral svoje tajnice (ja, vsi okrog njega so mazohisti), bi bilo takoj jasno, da je res svinja. Zakaj? Eh, ker nima niti družine niti psa, tole pa je Disneyjev film... ee, Disneyjev svet. Aroganten je, izkoriščevalski in ciničen, popoln mizantrop brez smisla za humor, ki je za nameček še ekspert za imidž - za velik denar vam pove, kaj morate spremeniti v svojem imidžu, da boste uspešni. Ne zanima ga vsebina, le forma. Kralj forme, image-maker. Negativec. Za Disneyja nesprejemljiv. Tako nesprejemljiv, da potrebuje ponovno vstajenje... ee, ponovno rojstvo... tako nesprejemljiv, da mora začeti znova... tako nesprejemljiv, da ga lahko odreši le srečanje s samim sabo. In to dobesedno. Ko se nekega večera vrne domov, v svojo bajno palačo, ugotovi, da se okrog nje mota mulc (Spencer Breslin), kar se mu zdi jako čudno, celo neverjetno - posestvo je tako zaščiteno, da nanj ne more stopiti nihče razen njega. Šit, si reče, ko tega 8-letnega mulca na lepem zagleda v sami palači. In šit, si reče, ko mulo ostane kar tam, v njegovi palači, z njim. Resnici na ljubo, nam zelo kmalu kapne, v čem je štos, ne pa tudi Willisu. Šele ko mu mali nameče vse ključe, vse signale in vse paralele, se posveti tudi njemu: joj, ne, ta mali Rusty Duritz sem jaz - pri osmih! Jej, kot da nismo videli že milijon filmov, v katerih junak sreča samega sebe. Navsezadnje, že sam Bruce je igral v enem takem - v Dvanajstih opicah. Če bi scenarij tega filma napisali v obliki zgodbe, je ne bi hotela objaviti niti kaka petkrajcarska, kolportažna sci-fi revija. Preveč je že zguljena. Prevečkrat je bila že zarolana. Že zdavnaj je izgubila svojo presenetljivost, svojo nenavadnost, svojo lucidnost - in tudi svojo magičnost, pa čeprav nas hoče sam film prepričati, da je kontakt med 40-letnim in 8-letnim Willisom nekaj magičnega. Zato nas skuša, kot se reče, emocionalno angažirati - kot po tekočem traku nam niza hiper sentimentalne situacije, na katere bi morali avtomatično reagirati, toda te situacije so tam le zaradi reakcije. Padajo z neba - kot z neba pade mali debelinko. Ne angažirajo nas, ampak nas emocionalno izsiljujejo. Podobno kot mali emocionalno izsiljuje svoj "odrasli jaz". Saj res, in kako je film prišel do tega magičnega trenutka, do tega magičnega randija, do te magične interakcije? Kako to, da se srečata 40-letni cinik, ki skuša svojo težko, mučno, travmatično, nič kaj junaško mladost pozabiti, in njegov mlajši, otroški, naivni jaz? Je prišel mali Bruce iz leta 1968 v leto 2000 pogledat, kaj je postal? Je kid le njegov id? Ali pa Bruce le v sebi odkrije otroka? E, vidite, to so hudo napačna vprašanja - prav racionalizem je Willisa pripeljal tja, kjer je. Do cinizma, do mizantropije, do brezčutnega poziranja, do visokega imidža in nizkega srca - naravnost v moralno brezno. In ko mali razočarano dahne, "Zrasel sem v tipa, ki nima psa", vam postane jasno, da bi imel Mulc več srca, če bi bil posnet kot grozljivka.
PROTI