Shaft

Sloviti privatni detektiv iz sedemdesetih se prelevi v policaja, slovita akcijska kriminalka pa v dizajn.

Shaft, detektiv NYPD, igra ga Samuel L. Jackson, je nezgrešljiv: visok, z gladko obrito glavo in s chic bradico, v dizajnerskem ledru, ki na njem visi tako kot najnovejši grundge na kaki Armanijevi manekenki. In ker dvomite, da mu policijska plača omogoča tako drago oblačenje, najprej pomislite, da je skorumpiran. Ni. Vsi ostali so. Niso pa seksi. Shaft je. Še več, kot uči soundtrack, je seksualna mašina. Ni videti. Preveč je zaseden z reševanjem rasnega zločina, ki ga zagreši zoprni, naporni, grandomanski Walter (Christian Bale). Ko pa njegov oče, lokalni nepremičninski magnat, položi varščino, ga sodišče spusti na prostost, tako da stegne v Švico in se izogne pravici. Jasno, Shaft ponori. E, čez dve leti pa ga pričaka v zasedi - in potem... sodišče bogataška spet spusti. Zdaj Shaft povsem ponori - in postane nekaj med make-my-day Clintom Eastwoodom in death-wish Charlesom Bronsonom. V svoji jezi poruši pol sveta, ker ne razume poante - če bi bil bogatašek temnopolt, bi mu sodišče prav tako pogledalo skozi prste. Problem je torej ekonomski, ne pa rasni. Film itak nenehno dokazuje, da je rasizem le še retorična figura kapitalizma, le še stilem a la Armani. Ne gre za obračun med dvema rasama, ampak za obračun med dvema privatnikoma, med konkurentoma. Walter je rasist le toliko, kot je rasistična ekonomija, še toliko bolj, ker brez problema shaja z etničnimi manjšinami, recimo z latinskim narko manijakom (Jeffrey Wright), s katerim načrtujeta atentat na Shafta, ki jima ruši ekonomijo. Shaftov problem je očitno v tem, da ekonomsko konkurenco razume kot rasno vojno.

Hja, vsakič, ko se na obzorju pojavi karizmatični črnski voditelj, ga porežejo, če naj citiram zelo tipični film iz sedemdesetih (Brothers). Tudi Shaft (1971), ki ga je igral Richard Roundtree (v rimejku "stric John"), je bil tipičen za sedemdeseta. Na začetku sedemdesetih je skušal namreč Hollywood vnovčiti črnsko gibanje, črnski boj za enakost. Črnci so bili nenadoma zgodba zase. In trg zase. Tako se je rodil blaxploitation - serija črnskih filmov s pozitivnimi črnskimi junaki. Črnci so dobili svoje detektivske filme (Cotton Comes to Harlem), svoje vesterne (Buck and the Preacher), svoje grozljivke (Blackula), svoje socialne drame (Gordon's War), svoje komedije (Uptown Saturday Night), svoje družinske filme (The Learning Tree) in množico trdih, brutalnih, sadističnih akcijskih trilerjev, kot so Super Fly, Coffy in Across 110th Street. In seveda Shaft, ki se ga je oprijel vzdevek "film, ki je rešil studio MGM". Stal je malo, vrgel pa ogromno ter pognal dve nadaljevanji, TV serijo, kopico romanov in reklamo za Burger Kinga. Toda to je bil že čas, ko je retoriko črnske sile, ki je črnce pozivala k militantnemu angažmaju, spodrinila retorika črnskega ponosa in popuščanja, ki je črnce pozivala k sodelovanju in sožitju z belci, obenem pa poudarjala, da naj se vsak črnec zanaša le nase. Ergo: črnci, asimilirajte se, vključite se v sistem, sprejmite kapitalistično igro, vzemite svoj kos pogače, bodite podjetni in samoiniciativni, kajti v individualistični družbi je posameznik sam kriv, če ne uspe. Boj proti rasizmu, ki je bil glavna postavka črnskega gibanja, je izginil. Rasizem ni bil več kriv za črnsko bedo, še huje, za črnsko bedo so bili zdaj krivi sami črnci - ko eliminirajo mamila, kriminal in prostitucijo, eliminirajo tudi rasizem. Ha! In Shaft je bil cool agent asimilacije. Ja, bil je privatni detektiv, potemtakem privatnik, samoiniciativni podjetnik, ki dela zase, sprejema kapitalizem in hoče svoj kos pogače. In ja, pri reševanju hčerke harlemskega botra mu pomagajo tudi črnski radikalci, ki pa jih spotoma nauči popuščanja in sodelovanja z belci. Eh, junak ni nič drugega kot sendvič, če naj citiram naslov nekega tipičnega črnskega filma iz sedemdesetih. Ee, burger.

ZADRŽAN +

povezava