Potopljene sence

Michelle Pfeiffer je Claire Spencer, popolna ženska... ee, tipična ženska, ponos patriarhalne družbe. Kar seveda pomeni, da je svoj talent podredila družini. Ne le podredila, ampak ga je potlačila. Kot da ga ni več. Kot da ga nikoli ni bilo. Nekoč je bila namreč zelo nadarjena čelistka, toda potem je spoznala nadarjenega moškega, znanstvenika, se razume, priznanega genetika dr. Harrisona Forda. Čelo je obesila na klin, hočem reči - zamenjala ga je za rinko, hčerko, družinske vrednote in idilično hiško ob še bolj idiličnem novoangleškem jezercu v absolutno idiličnem slikovitem Vermontu, ki je jeseni videti tako izgubljeno in zavrženo kot ona. Ko se vključimo, je njena hči, edinka Caitlin, ravno na tem, da odide na kolidž. No, po nekaj minutah tudi zares odide. In Michelle, že itak krhke gospodinje, se loti neke sorte depresija. Očitno zato, ker je edinka odšla. Ker je jesen. Ker je pogled na jezerce videti kot truplo. Ker je pred letom doživela hudo prometno nesrečo. Ker je feminizem v svojem času preslišala in prezrla. Ker nikoli ni imela emancipacijskih popadkov. In ker je ostala sama. Njen znanstvenik, dr. Ford, je namreč zelo zaseden s svojim najnovejšim, prelomnim, monumentalnim raziskovalnim projektom, tako da ves čas preždi na lokalni univerzi. Če humani genom še ne bi bil odkrit, bi mislili, da mu je na sledi - vsaj tak vtis pušča njen doc, vedno utrujen, umirjen, superioren in rahlo filozofski.

Ne, ni antipatičen - ali pa aroganten. Ford pač. Lepše rečeno, da ne bi izgledal antipatično in arogantno, ga igra Ford. Zato si ne rečete, hej, kako hudiča ta ženska v tej hiški in ob tem jezercu vzdrži s tem moškim?! Ali pa si rečete, no, takole... bolj potiho... sami pri sebi - kot Michelle, ki na glas nič ne reče, tako da do besede lažje pridejo njene nevroze, njeni potlačeni "talenti", njeni simptomi. Michelle Pfeiffer igra pač žensko, ki je svoj presežek žrtvovala družinskim vrednotam, zdaj pa ji je udaril nazaj - jasno, v mutirani obliki. Na lepem se ji namreč zazdi, da je v sosednji hiši nekaj hudo narobe... da se pri sosedih dogajajo sumljivo čudne reči... da prepiri sosednjega zakonskega para niso le navadni prepiri... in končno - da je moški (James Remar) umoril svojo ženo (Miranda Otto). Ford, ozemljen kot strela, jo kakopak miri. Nič ni. Vse je v redu. Vznemirjena si. Preveč vidiš. Ali lahko ženska vidi preveč? Mislite si - eh, to je od nesreče. To si misli tudi Ford, ki mu ne kapne, da je nesreča pravzaprav patriarhat - kajti Michelle začne kmalu zatem res videti več, kot bi smela. Videti začne čez patriarhat... onstran patriarhata... dobesedno onstran - videti začne namreč mrtve. Ob vseh paranormalnih suvenirjih, kot so čudni šumi, šepeti, glasovi, ropoti, stereo in podobni prisluhi, se ji začne prikazovati še mučni duh mladenke, ki jo je očitno vzelo jezero.

Tesnoba? Intuicija? Paranoja? Živčni zlom? Feminine mystique? Dr. Ford, genetik, pomisli na živčni zlom, ne pa tudi njene prijateljice. Ne le da ji verjamejo, čisto vse, do zadnje besede, ampak jo celo vzpodbudijo, da naj z duhom mrtve bejbe vzpostavi stik. Dr. Ford, ki si je Usodno privlačnost bržkone ogledal z mučno dozo tesnobe in slabe vesti, bi zanesljivo raje hotel, da bi bili srhljivi prividi in prisluhi ter ukletost hiše le rezultat ženskega iracionalnega pogleda na svet, toda ironija je v tem, da je vsa paranormalnost prav rezultat ženskega racionalnega gledanja na svet. Srhljiv ni duh - srhljiva je ženska racionalnost... racionalnost ženske želje. No, da se ji duh najprej prikaže v kopalni kadi, govori o pomenu, ki ga ima voda od Titanika naprej, obenem pa tudi o pomenu, ki ga ima kopalnica od Psiha naprej. Zato ne preseneča, da je kopalnica v tem filmu večja od povprečnega slovenskega dvosobnega stanovanja. Uf, kako velika je potem šele sama hiša, si rečete. Točno, zelo velika. Tako velika, da se vprašate: zakaj hudiča ljudje kupujejo tako velike hiše in se potem tako začudeno sprašujejo - What lies beneath?

Potopljene sence, razgledniško jesenski, popfreudovski chic New Age retro-psihotriler, je sicer parafraza Hitchcockove Rebeke, toda dobri stari Alfred ni šel tako daleč, da bi kazal duha Rebeke, mrtve ženske, pokopane na dnu tihega, jesenskega jezera. Slike duha ni potreboval, ampak se je zadovoljil z drugimi, bolj subtilnimi in bolj sofisticiranimi sledmi ženskega trupla - z njenimi slikami, z njenimi portreti, z njenimi oblekami, z njenimi predmeti, s spomini nanjo. Toda Robert Zemeckis, režiser filmov a la Nazaj v prihodnost, Kdo je potunkal zajca Rogerja, Smrt ji lepo pristoji in Stik, je prevelik fetišist spektakla in prisotnosti, da ne bi pokazal duha. Obenem pa je prevelik cinefil, da bi mu duh ubil napetost. Zemeckis pač ve, da je triler v detajlih - v malih kapljah krvi, mali subverziji klišejev, v malih šokih, v malih rdečih alarmih, v malih presenečenjih, v malih klimaksih, v malih cinizmih, v malih šivih ženske racionalnosti, v malih sledeh šestega čuta, v malih prežitkih Dvoriščnega okna, Vrtoglavice, Rebeke in Psiha, v malih stikih s konkurenco.

ZA

povezava