Vzhod je vzhodno

Zakaj pakistanski patriarh, ki patološko čuva svojo nacionalno identiteto, emigrira na Zahod? Huh, ker hoče melodramo. Zmagovalec festivala LIFE 2000!

Predstavljajte si britanski Manchester na začetku sedemdesetih... predstavljajte si imigrantsko, recimo pakistansko družino, ki živi v industrijskem predmestju... predstavljajte si ponosnega patriarha te družine, ki sliši na ime George Khan (Om Puri)... predstavljajte si, da ima ta pakistanski patriarh zelo patriarhalen, tradicionalističen, mačističen odnos do žene, magari Britanke (Linda Bassett), in žensk nasploh... predstavljajte si, da ima šest sinov in hčerko, ki se hočejo napol ojdipsko osvoboditi njegove jezne sence, družinskega oklepa in rigidne tradicije ter se čim prej asimilirati - no, kaj dobite? Jasno, dobite melodramo, v kateri oče s sinovi preigra vse ojdipske situacije in v kateri se sinovi očetu, ki ob izgubljanju moči nenehno niha med kolerično grobostjo in komično, mestoma burleskno patetičnostjo, upirajo na vsemogoče načine, recimo tako, da flirtajo s katoliško vero, ignorirajo režirane poroke, jejo klobase, pecajo Britanke in skrivaj študirajo umetnost. In hej, da bi bila mera polna, je hči nora na fuzbal.

Vzhod je vzhodno je britanski film o pakistanski družini, ki ga je režiral Irec, Damien O'Donnell, debitant. Čudna kombinacija? Vsekakor, tudi zelo neobičajna. Bolj neobičajno bi bilo le to, če bi nabasali na film o irski družini, ki ga je režiral Pakistanec. Ne, Pakistanec zlepa ne bo našel razloga, da bi posnel film o irski družini. In zdaj se vprašate: kaj ima Irec - oh, ali pa katerikoli Britanec - od filma o pakistanski družini? Za začetek, britanski filmi o pakistanskih ali pa indijskih družinah zadnje čase niso ravno redki, še več, lahko bi rekli, da so pakistanske - hja, in indijske - družine postale mali, prepoznavni filmski klišeji. Ali natančneje, pakistanska družina je v britanskih filmih postala pojem imigrantske družine, v kateri vladajo strogi, patriarhalni, avtoritativni, zelo tradicionalistični, tako rekoč tiranski očetje, ki svoje ojdipske, uporniške, mazohistične sinove navidez zatirajo, v resnici pa jih ljubijo in jim v življenju želijo vse najboljše, le da tega ne znajo izraziti drugače kot z redkobesednostjo, zadržanostjo, represivnostjo in sadizmom - mhm, z maniro, ki so jo podedovali od svojih očetov. Kar pomeni le eno: da je pakistanska družina za britanske filme to, kar so za h'woodske filme običajno italijanske ali pa južnjaške družine - vir melodrame. Banka ready-made melodramskih situacij. Rezervoar predvidljivih, avtomatičnih, retoričnih emocij, ki pri gledalcu takoj prižgejo luč. Heh, še preden bi mu na oči lahko padel mrak - in še preden bi lahko izgubil interes za etnično, pakistansko folkloro, ki je zato tu le nujno zlo.

ZADRŽAN