Trčeni profesor II

Kaj bomo z vsem tem imidžem: Eddie Murphy v osmih glavnih vlogah.

Ko je v filme bušnila digitalna tehnologija in ko se je izkazalo, da je mogoče v digitalni efekt spremeniti vse, tudi like... ee, igralce, so najbolj ponoreli - ja, uganili ste - prav igralci, še zlasti ko so nekateri režiserji, recimo Kralj sveta, James Cameron, najavili filme, v katerih bodo vsi liki ustvarjeni digitalno, v računalniku potemtakem. Igralci so reagirali panično: tehnologija nas bo ubila, izrinila, odpravila! Ne potrebujejo nas več! Digitalni liki bodo zamenjali igralce! Morda. Toda očitno nas najprej čaka še ena vmesna faza, neke sorte priprava na kolektivno odmiranje igralske vrste. Kot namreč kaže, bo igralce prej po povsem konvencionalni poti odpravil Eddie Murphy. Specifično, odpravil bo svoje soigralce. Kar ni seveda nič manj srhljivo od digitalnih efektov. V Trčenem profesorju II, nadaljevanju istoimenskega hita, sam - z majhno pomočjo Ricka Bakerja, eksperta za make-up efekte, odigra osem likov. Kar ni malo, še toliko bolj, če pomislite, da so vsi ti liki glavni liki filma. Jasno, Eddie Murphy odigra kompletno družino Klump, kar pomeni, da ob tolstem, genialnem, trčenem profesorju Shermanu Klumpu in njegovem maničnem, hiperaktivnem, agresivnem, arogantnem, zoprnem alter-egu Buddyju, ki je videti kot Ken Norton v Mandingu, igra še spolno nepotešeno mamo, tečnobnega očeta, zabitega brata in staro mamo, mlajšo verzijo fotra Klumpa in kakopak Lancea, učitelja aerobike. Drži, te like je odigral že v prvem Trčenem profesorju (razen mlajše verzije fotra Klumpa), toda tam so bili periferni in stranski, namesto dekoracije, scenski efekti, za dobro mero, kot neke sorte inside-joke za bodoče kvize in trivie. Tu pa so vsi ti liki glavni, v ospredju. Ni dileme, Eddie Murphy jih odigra brezhibno, v nulo. To ni več igra - to je osmoza. Toda vsi ostali igralci so tam le za ozadje, za dekoracijo. Eddie Murphy je edina zgodba tega filma. A daleč od tega, da bi bili za dekoracijo le ostali igralci. Zgolj za dekoracijo je v tej komediji vse, kar ni Eddie Murphy. Za dekoracijo je Klumpova romanca s prof. Janet Jackson... pa štorija o tem, kako skuša Klump iz svoje DNK odstraniti Buddyjev maligni gen, kako začne zaradi tega naglo izgubljati IQ in kako si Buddy kondicijo rešuje s pasjimi geni... pa moralka o pohlepu farmacevtskih korporacij... pa parodija Vojne zvezd, Armageddona in Odiseje v vesolju... in kakopak tudi sporočilo, da imidž, fitness in vitek stas niso pot do karakterja. Hoče reči film - karakter je moment človekove notranjosti.

Kar je kakopak monumentalna laž. Vse v tem filmu je namreč imidž in zgolj imidž. Nič drugega ne šteje. Nič drugega se ne kvalificira na tekmo... na tekmo imidžev... na vojno imidžev. Imidž kraljuje, vlada, osvaja, zapeljuje - Eddie Murphy v osmih vlogah, Eddie Murphy z osmimi imidži, Eddie Murphy v osmih vizualnih stanjih. Toda ironično, prdenje in riganje, ki ju je v izobilju, sta videti bolj artificielno in narejeno kot vsi Murphyjevi imidži skupaj. Še bolj ironično, riganje in prdenje sta v tem filmu edina dokaza človekove notranjosti. Rekli bi lahko, da je problem tega imidža v tem, da pušča. Da mu uhaja. Ni kaj, za imidžem - za to fino, tenko prevleko, za tem filmom - ždi nekaj organskega, gnusnega, razpadajočega, smrdečega. Trčeni profesor II sicer ni bil mišljen kot alegorija ali pa kritika h'woodskega ekscesa, toda če ga zgrabimo na tej točki, se zablešči prav v tej luči - kot kritika h'woodskega egocentrizma, patološke narcisoidnosti in obsedenosti z imidžem. A kot rečeno, ta avtokritika je nenamerna, neke sorte spontani samovžig. Murphy itak misli, da je nad tem. Bolje rečeno, hoče biti nekaj več. Spromovirati se hoče kot klasični igralec, kot klasik, kot del velike igralske tradicije - reči hoče, glejte, tak sem kot stari klasiki, kot stari igralski aristokrati, huh, kot Alec Guinness, ki je v Poti do plemstva igral osem likov. Oh, Eddie jih ne igra tako, kot da bi bil na avdiciji, ampak kot fan, ki skuša impresionirati svojega idola. In dalje, spromovirati se hoče kot ajatola družinskih vrednot, kot sinteza družinske tradicije, kot družinski igralec - reči hoče, glejte, celo družino lahko igram sam! Jaz sem družina! Kul, Eddie, ti si družina, jaz pa filmski kritik.

PROTI

povezava