Dobre mrhe

Pri Dobrih mrhah si najprej rečete - uf, kaj je pa to? Je to ženska verzija Cocktaila? Je to mehka verzija Slačipunc? Ali pa je to le Flashdance za generacijo xyz? Ker je film produciral The Man Himself, veliki Jerry Bruckheimer, producent-non-plus-ultra, med drugim tudi producent Flashdancea, ki mu je po vseh zadnjih testosteronskih uspehih (Alcatraz, Letalo prekletih, Armagedon itd.) ego, večji od Teksasa, mutiral in odletel na zvezdo repatico, dvomim, da je kaj prida mislil na Cocktail ali pa Slačipunce. Nak, Jerry v tej fazi ne potrebuje drugih. Hej, si je rekel, če sem iz zaspanega, lenobnega Nicolasa Cagea naredil globalnega akcijskega junaka, potem bom tudi iz Piper Perabo naredil novo Jennifer Beals. Problem je le v tem, da je Piper Perabo brez kakršnekoli prezence, da tako rekoč ne obstaja, da gleda kot zajec po prometni nesreči in da ne potrebuje le ene dublerke, ampak kar tri. In da se razumemo, ne potrebuje jih v plesnih točkah, ampak ves čas, tako rekoč v vsakem kadru - da bi publika gledala njih, ne pa nje. Kar vas kakopak pripelje do vprašanja: zakaj hudiča je potem Jerry v glavno vlogo postavil bejbo, ki ji itak ne zaupa? Zakaj je v glavno vlogo postavil bejbo, ki ji odreka potenco? Zakaj je v glavno vlogo postavil bejbo, ki bi jo najraje skril? Zakaj je v glavno vlogo postavil bejbo, ki ji odreka prihodnost? Prav res, le zakaj je v glavno vlogo postavil bejbo, ki potrebuje še tri bejbe, da ustvarijo vtis njene prisotnosti? Zakaj ni raje našel kake bivše nune, ki bi vsaj izgledala bolj avtentično. Bejba je blank. Okej, iskrene čestitke dentistu, toda njene noge imajo lepši nasmeh kot njen obraz.

Nič, Jerry je Jerry - potreboval je pač novo verzijo varilke, ki gara v pittsburški jeklarni, v resnici pa sanja, da je flesh-dance balerina. Okej, Piper resda ni niti iz Pittsburgha niti iz jeklarne in resda ne sanja, da je balerina, toda tudi njene sanje, spočete v enem izmed statičnih, neperspektivnih predmestij New Jerseyja, so muzikalične - v velikem mestu, New Yorku kakopak, se hoče prebiti kot songwriter. Kot njena pokojna mati. Hja, postati hoče slavna pop komponistka. Music & lyrics by Violet. Ne, noče postati pevka - prehudo tremo ima. In preveč jo je strah. Hladno mesto ji še dodatno vzame sapo. Kot potapljaču, ki nenadoma zagleda morskega psa. Mhm, Piper ves čas gleda tako, kot da vidi morskega psa. Kot da nastopa v Žrelu... ee, Armagedonu. Mesto jo butne ob tla... ee, v razsuto, defektno, umazano luknjo, najcenejše stanovanje na svetu, tako da ni jasno, kako bo poskrbela za vso absolutno čistočo in telesno brezhibnost, ki pritiče hormonskim zajčicam v takih filmih. Iskreno rečeno, če hoče publika imeti kaj od nje, potem ne sme niti za hip posumiti, da ji iz ust zaudarja - ali pa da ji zaudarja izpod pazduhe. Ker pa film očitno noče tvegati, jo raje iz ene luknje prestavi v drugo - v kvazikavbojski bar po imenu "Coyote Ugly", v katerem strežejo tri divje, vlažne, efektne, ultra hormonske, turbo adrenalinske, seksi, manekenske, plešoče, pojoče, oprijete tops-air natakarice, Bridget Moynihan, Izabella Miko in Tyra Banks, ki so zrele za žensko verzijo Letala prekletih. A kot rečeno, te bejbe, ki imajo v plesnih točkah itak tudi same svoje dublerke, niso tam zato, da bi v življenju uspele in naredile kariere. Tam so zato, da naša Violeta ne bi izgledala le kot prodajalka vijolic - da bi ji dale seksapil. Šur, Violeta, ki je sama, obupana in brez ficka, se jim kmalu pridruži. Za šankom, na šanku, nad šankom. Žur!

Le da mi ni jasno, zakaj je potem dobri stari ata John Goodman tako šokiran, ko svojo Violeto, svojega angela zagleda v barski sub akciji, med tipi, ki so videti kot arestanti iz Letala prekletih. Očitno ne dojame tega, kar nam ves čas dopoveduje film - da to delo za bejbe ni ponižujoče, da ne gre za kako izkoriščanje, da v tem neskončno uživajo, da ni v tem, kar počnejo, niti ščepec mazohizma, da imajo vse pod absolutno kontrolo (brez telesnih stražarjev in redarjev), da imajo do seksa tako ironičen odnos kot Playboy, da so bajno plačane (ni čudno, točijo le viski - "Jim, Jack, Johnny Red, Johnny Black and Jose - all my favorite friends"), da lastnica bara, Maria Bello, za njih skrbi kot mati in da gre pravzaprav za najnovejšo podružnico Disneylanda. "Appear available but never be available!" Ne vem, verjetno je videl Slačipunce, pa mu je še vedno slabo. John, preveč vidiš - mesa je v Dobrih mrhah toliko kot na vegetarijanskem krožniku. Kar je manj kot v MTV jukeboxu. In kar je absurdno - bejbe, sicer le karikature osvobojene, neodvisne, samozavestne ženske, zbašeš v perverzno luknjo moških fantazij, meso pa pošlješ na dieto. Ha. A brez panike, to je eden izmed tistih filmov, ki se začnejo s popevko I Will Survive. Huje bi bilo le, če bi se začel s popevko My Way. Tako kot v Flashdanceu, mehki, fantazijski verziji Ramba, je tudi tu vse polno ljudi, ki mlado umetnico prepričujejo, da je nadnaravno nadarjena. To je seveda v popolnem protislovju s tem, kar vidimo - čakajte, da zapoje svojo pesem!

ZELO PROTI

povezava