11. 12. 2000 | Mladina 50 | Kultura | Film
Magnolija
Paul Thomas Anderson
Joe Pasternak, dobri, stari, legendarni h'woodski honcho, je nekoč pripovedoval, da si Doris Day ni in ni hotela priznati, da se stara. Ko so ji naposled le rekli, da je za nekatere vloge in za nekatere gledalce prestara, je oznanila, da se ne stara ona, ampak njen snemalec. Zato je zahtevala, da ga pri priči odpustijo. Ha, Hollywood. Še bolje: Los Angeles. Zato ne preseneča, da so v Magnoliji ljudje le dveh vrst: na eni strani so tisti, ki se jim snemalci starajo, na drugi pa oni, ki snemalcev nimajo, a kljub temu ne morejo reči, da jim življenja ni nihče režiral, magari zgolj tangencialno. Paul Thomas Anderson nas tako kot v Vročih nočeh zategne na sever Los Angelesa, v famozno Dolino sv. Fernanda, San Fernando Valley, le da tokrat ne med padle heroje in druge razbitine porno industrije, ampak med padle heroje in druge razbitine TV industrije. Heh, če vprašate Magnolijo, potem TV umira.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?