Magnolija

Joe Pasternak, dobri, stari, legendarni h'woodski honcho, je nekoč pripovedoval, da si Doris Day ni in ni hotela priznati, da se stara. Ko so ji naposled le rekli, da je za nekatere vloge in za nekatere gledalce prestara, je oznanila, da se ne stara ona, ampak njen snemalec. Zato je zahtevala, da ga pri priči odpustijo. Ha, Hollywood. Še bolje: Los Angeles. Zato ne preseneča, da so v Magnoliji ljudje le dveh vrst: na eni strani so tisti, ki se jim snemalci starajo, na drugi pa oni, ki snemalcev nimajo, a kljub temu ne morejo reči, da jim življenja ni nihče režiral, magari zgolj tangencialno. Paul Thomas Anderson nas tako kot v Vročih nočeh zategne na sever Los Angelesa, v famozno Dolino sv. Fernanda, San Fernando Valley, le da tokrat ne med padle heroje in druge razbitine porno industrije, ampak med padle heroje in druge razbitine TV industrije. Heh, če vprašate Magnolijo, potem TV umira.

Specifično, na eni strani za rakom umira magnatski TV producent Earl Partridge (Jason Robards), od čigar silnega imidža in moči je ostala le patetična, razpadajoča vegetacija, ki se hoče zdaj, dobesedno v zadnjem trenutku, s pomočjo svoje mlade, histerične, koristolovske žene (Julianne Moore) in skulirane patronažne sestre (Philip Seymour Hoffman) dokopati do svojega slavnega, izgubljenega sina, Franka Mackeyja (Tom Cruise), s katerim že leta ni govoril in ki je medtem postal TV zgodba zase, namreč karizmatični, stresni, mesijanski, eksorcistični, šovinistični voditelj popularnega TV showa "Seduce and Destroy" (Zapelji in uniči), v katerem ogroženo, impotentno, panično moško vrsto uči, kako si ponovno podrediti žensko, kako "ukrotiti pičko" - kako jo zapeljati in potem zmleti v sončni prah. Šur, tip sovraži ženske, toda Magnolija tudi njegovega sovraštva do moških ne prepusti le vaši domišljiji. Na drugi strani za rakom umira tudi navidez dobrodušni, v resnici povsem zasvinjani Jimmy Gator (Philip Baker Hall), legendarni TV zvezdnik, voditelj večnega kviza "Kaj vedo otroci?", ki se skuša tik pred zdajci spraviti s svojo izgubljeno, razdejano, patološko odtujeno hčerko Claudio (Melora Walters), s katero kontakt prve vrste lažje najde samaritanski, napol evangelistični policaj (John C. Reilly). No, na tretji strani pa - resda malce bolj postopno, a nič manj dramatično - umirata tudi 10-letni Stanley (Jeremy Blackman), novi wunderkind Gatorjevega showa, ki mu organizem od vsega prisilnega ugajanja patološkemu očetu in publiki dobesedno odpove, in Donnie (William H. Macy), nekdanji otroški zvezdnik tega showa, ki zdaj, po zatonu hitre slave, ni več dober niti za trgovca.

Anderson vse te like zabriše po svojem ambicioznem, mozaičnem, hiper kinetičnem, vizualno neoporečnem toboganu torture, moraste treme, ekstremnih stanj, anarhičnih obsesij, perverznih snobizmov, rivalstev, degeneriranosti, zavrženih erekcij, krivde, nihilistične jeze, fantazij, strahov, skisanega sna in naključij. Njihova psihologija izgleda kot relief Tibeta. Okej, njim samim se sicer zdi, da tečejo častni krog in da se jim bo horror slej ko prej izplačal, toda v resnici je to le zadnji krik tihe večine, beli jazz nove tihe večine, ki ni tiho zato, ker ne bi mogla ali pa smela nič reči, ampak zato, ker nima kaj reči. To, kar izrekajo, niso več besede, ampak le skrotovičene improvizacije njihove patologije. Vsi skupaj klečijo v pozabi - med mrtvimi telefoni, metafizično noir mitologijo in forenzično banalnostjo. Los Angeles za sabo pušča le žrtve - otroci so žrtve svojih staršev, starši so žrtve publike, publika je žrtev Los Angelesa. In Anderson da tem interaktivnim kreacijam, ki ne ločijo med eskapizmom in odrešitvijo, kaj šele med odrešitvijo in naključjem, na voljo le 24 ur. Ne spremlja njihovega vzpona in propada (kot v Vročih nočeh), ampak le njihov propad, le njihov padec, le njihov prosti pad, le finale njihove osebne Biblije. Zanima ga le dan, ko je padel Los Angeles, metropola neštetih možnosti. In neštetih naključij. Perpetum mobile.

Za Andersona Los Angeles ni le mesto iluzij, ampak morbidno mesto greha, disfunkcionalno mesto, zelo podobno tistemu Los Angelesu, kot ga v svojih črnih kriminalkah popisuje James Ellroy ali pa kot ga je že zdavnaj, leta 1939, tik pred svojo smrtjo, popisal Nathanael West v mračnem, apokaliptičnem romanu The Day of the Locust (alias Blišč in beda Hollywooda). Tudi v fini, elegantni, triurni Magnoliji cena nima nobene zveze s povpraševanjem, niti nima vraževernost nobene zveze s ponudbo, politiko pa je itak že zdavnaj zamenjala morala, in seveda, ameriški sen se kisa obratnosorazmerno z eterično banalnostjo nevrotičnih luzerjev. Le namesto kobilic nebo tokrat pošlje žabe... jasno, ekscesne količine žab. Hej, to je Los Angeles - Los Angeles pa je mesto ekscesa, ne. Točno, v Los Angelesu ne pada dež. Prebivalci Los Angelesa se imajo pač za tako privilegirane in unikatne, da bi Bogu resno zamerili, če nad njih ne bi poslal žab. Živo si lahko predstavljate, kako šokirani bi bili, če bi zvedeli, da žabe z neba zelo pogosto padajo tudi v Tretjem svetu. Dež je preveč banalen - če že kaj, potem morajo padati žabe. Za kazen. In za dobro mero - heh, za nagrado, za mučeniški mazohizem, za žrtvovanje. Prebivalci Los Angelesa veliko trpijo, toda svoje trpljenje, svoje bolečine, svoje muke, svoje travme, svoje osebne debakle, svoje disfunkcije razumejo le kot pripravo na vlogo, ki jo potem dobijo ali pa ne. Običajno ne. In potem niso več videti le kot neke sorte subtropska abstrakcija, ampak kot subkultura zase, kot disidentski vigilanti - hočem reči, občutek imajo, da so bili žrtvovani.

V stari Grčiji, pri kakem Sofokleju ali pa Ajshilu, bi bili tragični - v Los Angelesu niso. Los Angeles ni Ajshil s smodnikom, ampak Ajshil s kamero. Losangeleške mučenike namreč samo posnameš, pa so odrešeni. Samo posnameš jih, pa postanejo liki. Samo posnameš jih, pa bolečina izgine. Samo posnameš jih, pa trpljenje postane le bralna vaja. Ne, niso tragični - ker nikoli ne veš, kako daleč so od kamere. Tudi sami tega ne vedo. Zato verjamejo v božji prst usode - in zato verjamejo v naključni met kocke. Nikoli ne veš. Nikoli ne veš, kdaj te bodo odkrili. Nikoli ne veš, kdaj te bodo zagledali. Nikoli ne veš, kdo te gleda. Nikoli ne veš, koga gledaš. Naključje je srednje ime Los Angelesa. Magnolija je po eni strani film o naključjih, v katerem se nič ne zgodi po naključju, po drugi strani pa epopeja, v kateri Angeli - Losandželosani in Losandželosanke - padajo kot partizani, ki patriotsko, do zadnjega diha in do zadnje kaplje krvi branijo svoje ognjišče, Los Angeles. In ko potem vsi skupaj - sicer na različnih lokacijah - zapojejo s soundtrackom in Aimee Mann (Wise Up), se itak zazdi, da zgolj citirajo partizane, ki v Bitki na Neretvi - ujeti v cerkvi in nepredušno obkoljeni z Nemci - pojejo svoj narodnoosvobodilni hit.

ZELO ZA

povezava