Dinozaver

Ko so na Malti prikazali prvi zvočni film, je direktor Kraljeve opere, kjer so film zavrteli, vse gledalce naprosil, da naj pridejo v čimbolj mehkih teniških copatih. Zakaj? Oh, da ne bi motili zvoka, dialogov. Ljudje so sicer prišli v teniških copatih, toda demonstracija novega filmskega čudeža - zvoka - je padla vznak: ker je zvok zaradi tehnične napake preskočil, so moški govorili z ženskim glasom (in narobe, se razume), projekcijo pa so dokončno prekinili, ko so v prvi vrsti našli truplo.

Morala te prigode je na dlani: prvič, filmi so obsedeni s tehnologijo, še huje, naravnost teološko verjamejo v svojo čudežnost, ki jo je mogoče konzumirati le v slovesni, napol ritualni tišini, in drugič, poročanje filma in tehnologije se pogosto sfiži, hočem reči - nova tehnologija je morda res čudež, film, ki jo razkazuje, pa ne. Hja, pogosto je še najbolj kakemu truplu iz malteškega parterja. Vem, kaj ste si zdajle rekli: hju, v zadnjem času smo res videli veliko takih trupel. Točno, videli smo kopico filmov, ki niso bili večji od svoje tehnologije. Kar je razumljivo.

Vsak drugi h'woodski film je namreč lansirna ploščad za novo tehnologijo, za nov tehno-mirakel. Nič novega pravzaprav. Filmi so bili vedno obsedeni z razkazovanjem nove tehnologije. Že prvi filmi so bili posneti zato, da bi pokazali nov čudež, novo tehnologijo - in nič več. Pevec jazza (1927), prvi igrani zvočni film, je kakopak na dokaj šlampast razkazoval zvok (nekaj dialogov, nekaj pesmi in sloviti izrek "You ain't heard nothin' yet"), toda nekateri h'woodski šefi so ob tem le vzdihnili: ah, zvok na filmu bo le muha enodnevnica, ne bo trajal, ostali bomo pri nemem filmu! Danes se jim lahko smejete, toda dvomim, da so hoteli reči to, kar so rekli: kaj če so hoteli reči, hej, tale film, Pevec jazza, bo le muha enodnevnica, ker ni večji od svoje tehnologije! Filmi, ki so jih uporabljali kot promotorje nove tehnologije, niso bili skoraj nikoli večji od svoje tehnologije.

Se še spomnite, kateri je bil prvi igrani zvočni film, ki so ga posneli v 3-D tehniki? Ali pa - kateri je bil prvi film, ki so ga posneli v tehniki cinemascope? Ste kdaj slišali za smell-o-vision ali pa aromaramo? Ha, vidite. Po bučnem aplavzu, ki v Pevcu jazza sledi viži Dirty Hands, Dirty Face, se Al Jolson z dvignjenimi rokami obrne k publiki, rekoč: "Počakajte! Samo trenutek! To, kar ste slišali, ni še nič! Čakajte malo! To ni še nič! Bi radi slišali Toot-toot-tootsie? Prav! Samo trenutek!" Obrne se k bendu, rekoč: "Now give it to them - hard and heavy!" Šur, tehnologija potem udari z vso močjo. Pri h'woodskih filmih imate zadnje čase vedno občutek, da so si rekli, evo, tule imamo novo tehnologijo - potrebujemo le še film, ki jo bo zarolal na vso moč. Hard & heavy!

Tudi Dinozaver, Jurski park a la Disney (brez songov), zarola novo tehnologijo. Na vso moč, hard & heavy. Ne, tokrat ne gre za kak Svet igrač, ki bi bil od prvega do zadnjega kadra izdelan v računalniku, ampak za računalniške efekte, ki se prepletajo z realnim, naravnim, posnetim ozadjem. Hoteli so pač storiti korak naprej in pokazati, kako realistična je lahko digitalna animacija. Jasno, film ni večji od tehnologije, od vizualno brezhibne računalniške animacije, ki jo promovira. To ni niti Jurski park niti Titanik. Še huje, ker so pri Disneyju nedavno sproducirali animiranega Tarzana, kake potrebe po novi zgodbi ali pa novem scenariju niso čutili, zato so sklenili, da bodo kar Tarzana poslali v prazgodovino, v izgubljeni svet, za vsak primer preoblečenega v dinozavra, specifično, iguanodona, Aladarja (D.B. Sweeney), huh, čudežno, benigno, moralno neoporečno, pastoralno, napol biblično siroto, ki jo redijo neke sorte prazgodovinski primati, no, opice. In ko ravno začnete dobro tuhtati o tem, če film nemara ne skuša reči, da so se dinozavri razvili iz primatov (ali pa da nova tehnologija omogoča anti-evolucijo), vas prekine morilski meteor, ki hard & heavy trešči na Zemljo, povzroči holokavst in srečno družinico požene na odisejado, kar je kakopak lepa priložnost, da se junaški Aladar pridruži čredi vegetarijanskih dinozavrov, ki so ravno na poti v paleontološko verzijo doline miru, okej, v raj, če že ne nebesa. Ko pa se Aladar potem zaplete v spor s Kronom, avtokratskim šefom karavane, ki za nekatere, predvsem stare, obnemogle dinozavre narekuje prehud tempo, si ne morete kaj, ne da bi se spomnili na melega Busha, ki je v predvolilni kampanji nenehno ponavljal: Nobenega Američana ne smemo pustiti zadaj!

ZADRŽAN

povezava