Krik 3

Trilerji, ki identiteto morilca skrivajo do konca (a la Krik), neskončno uživajo v tem, da se poigravajo z našimi živci, z našim občutkom za ravnotežje, z našim tavanjem v temi, z našim smislom za logično sklepanje in tudi z logiko samega sveta. In to pogosto počnejo tako baročno in tako neverjetno, da si rečemo, uf, povsem nemogoče je, da bi bil morilec v tem trilerju človek. Točno, v Kriku se je na koncu res izkazalo, da morilec ni človek, vsaj ne en človek, ampak dva, toda preden smo prišli do konca, smo pomislili, da je morilec v resnici scenarij. Scenarij? Le zakaj ne!? Ne vem, če se še spomnite, toda pred leti se je med pirati valjala mala, poceni srhljivka Death by Dialogue, ki je preveč dišala po Petku trinajstega, da bi jo kdo jemal resno. Že ob gledanju Petkov trinajstega bi tedaj zaspali po prvem tuširanju, če ne bi žrtve norega Jasona Vorheesa tako bučno vreščale. No, iskreno rečeno, tudi ob šokerčku Death by Dialogue, v katerem skrivnostni psycho za sabo pušča trupla, je bržkone marsikdo zaspal, toda s tem je zamudil presenetljivo, dokaj izvirno finalno razkritje - na koncu se namreč izkaže, da ni skrivnostni serijski morilec nihče drug kot scenarij. Psycho, ki pobija junake tega filma, je scenarij! In to dobesedno. Ne le alegorično. Šur, scenarij, to blazno pošast, na koncu likvidirajo. Brez milosti. Amen.

A kot nas že leta in leta in leta učijo grozljivke, pošast nikoli ne umre. Vedno se vrne. Vedno ponovno vstane. Ob gledanju Krika 3 se vam bo brez dvoma zazdelo, da je skrivnostni, maskirani morilec v resnici scenarij. Povsem upravičeno, kajti res se ves čas zdi, da vse te mlade, neumne, hormonske, evforične, adrenalinske, arogantne junake pobija prav scenarij. Mhm, trupla padajo po scenariju. Krik 3 se namreč za razliko od prvih dveh Krikov, ki sta se dogajala v malem mestu po imenu Woodsboro (1) in študentskem naselju (2), dogaja v Hollywoodu, kjer ravno snemajo Stab 3: Return to Woodsboro, huh, šoker po "resnični zgodbi", ki se je zgodila v prvem Kriku. Kar pomeni, da se zarola veliko mračnih prostorov, veliko krikov in veliko nabodal. In kar pomeni, da lahko nekdanji šerifov pomočnik Dewey Riley (David Arquette) in vsiljiva, mrhasta, anoreksična novinarka Gale Weathers (Courteney Cox Arquette), ki ravno motovilita po Hollywoodu, le nemočno gledata, kako nekdo pobija igralce, ki igrajo v tem filmu-v-filmu, v tej grozljivki-v-grozljivki. In da se razumemo, igralci padajo v istem vrstem redu kot njihovi liki v šokerju Stab 3. Po scenariju pač. Slash! Slash!! Rečete si, uf, tokratni morilec mora biti pa res nekaj nadčloveškega... nekaj nečloveškega... še več - nekaj nadrealnega. Le zakaj ne? A če malce bolje pomislite, ni nič bolj nadrealen od junakov, od "realnih" ljudi iz Woodsbora, ki so si želeli, da bi njihovo življenje postalo film, zdaj pa le v strahu, grozi in studu gledajo, kako umirajo njihovi fiktivni dvojniki. No, je pa res, da celo junakom - in junaki tovrstnih grozljivk so običajno zabiti kot hlod! - relativno hitro kapne, da na snemanju najnovejše h'woodske grozljivke nekaj ne štima in da trupla padajo po nekakem vzorcu, hja, pravilu, čeprav mi ni jasno, zakaj se tako ženirajo: ko igralec odigra svojo vlogo, ga ne rabimo več, ne.

To je morda sporočilo tega filma, ki nam obenem sporoča še nekaj bolj mučnega, skoraj šekspirjanskega: preteklost nikoli ne umre, vedno pride za tabo! Ker psycho očitno nima namena jenjati, losangeleški detektiv Patrick Dempsey sklene, da bo poiskal Sidney (Neve Campbell), vrbo žalujko, ki je v prvih dveh Krikih najbolj mučeniško in tudi najbolj mazohistično trpela (nazaj gremo!), in to z razlogom - psycho namreč na vsakem truplu pusti fotko njene pokojne, umorjene matere (ja, še bolj nazaj gremo!). Spet ne brez razloga. Kot veste, žrtve v grozljivkah običajno le brezglavo vreščijo in panično bežijo. Zakaj? Oh, ker ne hodijo v kino. Ker ne gledajo grozljivk. Ker ne poznajo pravil grozljivke. Pozna jih le psycho, morilec (heh, scenarij). Posebnost obeh prvih Krikov pa je kakopak v tem, da pravila grozljivk poznajo oboji - tako maskirani morilec kot žrtve. Hja, tako scenarist/režiser kot liki. V prvem Kriku so nam tako junaki, bolj ali manj žrtve, zrecitirali pravila grozljivk, predvsem slasherjev (a la Petek trinajstega in Noč čarovnic), v drugem pa, kot se za nadaljevanje tudi spodobi, pravila nadaljevanj - zdaj, v tretjem, nam zato na ustrezno obešenjaški način pojasnijo "pravila trilogij", med drugim tudi to, da se "dogodki v tretjem delu vedno vračajo na začetek", v prvi del, v preteklost potemtakem, ki te vedno znova "zgrabi za rit", in "da lahko v tretjem delu na koncu umre celo glavni junak" (Boter 3 ipd.). Če žanrska pravila spoštuje psihopat, zakaj jih ne bi tudi žrtev, huh!

Krik 3 je čisti, delirični, perverzni, mikrovalovni, že skoraj interaktivni popkulturni stakato: ne parodira le žanrskih pravil in uživanja v pravilih, ampak tudi poznavanje žanrskih pravil, parodiranje poznavanja žanrskih pravil, sebe in prvi Krik, ki je sploh spočel to sijajno, uspešno, zelo vplivno trilogijo, to hardcore defloracijo postmoderne psihopatologije. In dalje, parodira tiste, ki mislijo, da se na film spoznajo... tiste, ki so svoja življenja spremenili v citate, vključno z narekovaji... tiste, ki več ne ločijo med življenjem in filmom... in tiste, ki se zato, ker je življenje postalo film, iz filmov nič več ne naučijo - ne pozabite, v prvem Kriku junakinja umre, ker ne ve, kdo je morilec v prvem Petku trinajstega, medtem ko v drugem Kriku umrejo skoraj vsi junaki, ker ne vedo, da igrajo v remiksu prvega Petka trinajstega. Da je tudi tretji Krik režiral Wes Craven, stari kultni, vedno morasti cinik (Mora v Ulici brestov), sin baptistov, profesor psihologije, filozofije in literature, zato ne preseneča - režiser, ki se v filmski industriji muči že vse tja od začetka sedemdesetih (Last House on the Left), pač dobro ve, da je snemanje filmov "zlo"... da bejbe, ki se v filme prebijajo čez kavče, zaslužijo smrt... da zvezdnikov ni škoda, ker so itak tako irealni kot liki, ki jih igrajo... in da Rogerja Cormana, kultnega avtorja B filmov, preprosto moraš postaviti v tak film (magari v vlogo studijskega aparatčika), ker predstavlja dokaz, da je ves ta kaos in vse te vojne vendarle mogoče preživeti. In seveda, prekleto dobro ve, da zadnje besede postmodernega človeka, ki mu serijski morilec v kaki mračni gasi ravno reže vrat, niso več "Na pomoč" ali pa "Jebenti", ampak - Šit, potrebujem novega agenta!

ZA

povezava