Pljuni in jo stisni

Kdor je videl Morilce, tatove in dve nabiti šibrovki, ve, da ima Guy Ritchie, britanski Tarantino (brez predavanj), de facto novi mož Madonne, zelo rad gangsterje. In to gangsterje z moralo. Ker pa imajo njegovi gangsterji vedno tri imena, je jasno, da so se v morali mojstrili tam, kjer človek s tremi imeni nekaj velja, celo za genija in že kar intelektualca, torej tam, kjer so ljudje v povprečju tako zabiti, tako nesposobni in tako šlampasti, da se jih nikoli nič ne prime, še najmanj kak vzdevek. Za vzdevek je treba namreč tudi kaj narediti. Kakorkoli že, oboji živijo na napačni strani ulice, hočem reči - v podzemlju. Hja, gangsterji v filmu Pljuni in jo stisni so le dveh sort - na eni strani so tisti, ki so zabiti, na drugi strani pa so oni, ki imajo tri imena. Ni sicer nujno, da so kaj manj zabiti, toda v svojem boju za obstanek, v svoji tekmi s konkurenco so pokazali ravno dovolj kreativnosti, da so se jih prijela... ee, umetniška imena. Recimo: Bullet Tooth Tony... Franky Four Fingers... Boris the Blade. Skratka, Tony s Svinčenim Zobom... Franky s Štirimi prsti... Boris z Rezilom. Dadaisti, Damien Hirst in Antonin Artaud bi bili ponosni na njih. Ko ustvarjajo, gre namreč za čisti performance: lomijo prste, sekajo ude, rešetajo telesa in jih ločujejo od glav, huh, in ko njihov navdih dokončno zgrabi Muza, imaš srečo, če te ne sfaširajo in po koščkih raztalajo prašičom.

Niso videti ravno kot tipi, ki bi šli po avtogram k princu Charlesu. A po drugi strani, niso videti kot tipi, ki bi jim princ Charles avtogram dal. Rekli boste, heh, umetnost si pač razlagajo malce po svoje. Ne, kapitalizem si razlagajo po svoje. Po svoje? Hočem reči - na edini pravilen način. Kapitalizem za njih ni stisk roke, ampak pljuvanje hitrih razlik, hitrih profitov in hitrih neenakosti. Marx & Engels tega ne bi povedala nič drugače. In na Anglijo - ter položaj angleškega delavskega razreda - sta se še posebej dobro spoznala, ne. Pljuni in jo stisni je obešenjaški protiglobalizacijski triler - film o mračnih efektih globalizacije. Film o svetu, ki je urejen in zaprt tako, da se mali podjetniki ne morejo več prebiti. Gangsterji v filmih Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki in Pljuni in jo stisni so natanko to - mali, nebogljeni, amaterski, ambiciozni, histerični podjetniki, ki bi radi našli svojo tržno nišo, a ne uspejo. Karte so že razdeljene. Nimajo infrastrukture, na katero bi lahko oprli svoje želje, svoje sanje, svoje ambicije, svoje egoizme. Imajo mrežo, toda pušča. Na smrt.

Je kdo rekel globalizacija? Vsekakor, Pljuni in jo stisni je prav film o tem, kako metulj, ki zaplahuta v Antwerpnu, vpliva na sivo ekonomijo Londona. Nirvano londonskega podzemlja namreč poruši orjaški, 84-karatni diamant, ki ga maskirani roparji na čelu s štiriprstim Frankyjem (Benicio Del Toro itd.) sunejo v belgijski židovski draguljarni in deportirajo proti New Yorku, toda kamen se zatakne v Londonu, kjer je vsem v hipu jasno - kdor ga bo dobil, bo zmagal. Nenadoma nikogar več ne zanima poker. Niti stara šibrovka. Tudi režirani boksarski dvoboji hitro padejo v pozabo. V mestu je diamant, ki je tako mogočen in tako nevaren, da spremeni družbene odnose. Kar ni težko. V igro pač vstopijo vse strani, vsi profiji, vsi gangsterji s tremi imeni in vsi še tako neznatni pozerji, luzerji, šarlatani, zabušanti, luftarji, lunatiki in oportunisti: Gypsy Mickey O'Neil (Brad Pitt), zagonetni, stoični, tetovirani irsko-ciganski boksar z ubijalskim udarcem... psihopatski, srhljivo zlovešči Brick Top (Alan Ford), ki prašiče futra s človeškim mesom... Turkish (Jason Statham) in Tommy (Stephen Graham), boksarska promotorja brez licence... lažni Žid Doug the Head (Mike Reid)... ameriški gangster Avi (Dennis Farina), ki hoče nazaj svoj diamant... Bullet Tooth Tony (Vinnie Jones), legendarni as londonskega podzemlja, ki ga v izogib nesporazumom s konkurenco angažira Avi... truma malih, ekstremno nesposobnih banan... celo pes... in seveda Boris the Blade, groteskno nezadržni ruski gangster s priročno, pogosto uporabljeno mačeto, ki ga igra zelo navdahnjeni Rade Šerbedžija (alias Rade Sherbedgia).

Ker gre za pravo kapitalistično tekmo, za izvrstno profitno margino potemtakem, uporabijo vse trike, ki so jih videli v poslovanju velikih korporacij: varanje, laganje, šikaniranje, rovarjenje, planiranje, prevzemanje, povezovanje. Jasno, kogar ubijejo, je le odpuščen - fired. No, Guy Ritchie na drugi strani združi vse vizualne in pripovedne trike, ki jih je videl v post-tarantinovski in post-MTV-jevski kinematografiji, tako da se pred nami rola ultra naspidirani, stripovsko kolažni, brutalno fantazmagorični, neo-noir kalejdoskopski non-stop prepih, v katerem trupla ostajajo daleč od svojih grobov, orjaški diamant pa se le veča in veča, dokler - tako kot oni nedoločno ogromni kup smeti na Filipinih - dokončno ne zgazi malih, neprespanih žrtev globalizacije. Kot je dahnil nekdo v Morilcih, tatovih in dveh nabitih šibrovkah: "Še pred minuto je bil to najbolj varen posel na svetu, zdaj pa se je prelevil v slab dan v Bosni!"

ZELO ZA

povezava