Gospodična Julija

Razredni boj je stresal množice, premikal kontinente, lomil gore, rušil sisteme, gradil ceste in proge, rojeval vojne, punte, stavke in puče, opijal utopije, pisal debele knjige, jezil elite, krhal meje, brcal riti, tiščal čevlje, srkal poete in drkal marksiste. Valil se je in kadil, grozil in ljudem v principu oko rosil - eh, bolj ali manj s strahom. Vsem je nekako jemal potenco. Zmagovalcem in poražencem. Hočem reči, nihče ni nikoli rekel - joj, kako seksi je pravzaprav razredni boj. Nikoli. Toda v resnici ni nič bolj seksi od razrednega boja. Nič ni bolj seksi od razredne razlike. Ne, niti sama spolna razlika ni bolj seksi od razredne razlike. Spomnite se le na Ljubimca lady Chatterly. Ali pa na katerikoli film oz. roman, v katerem se strast vname med dvema osebkoma iz dveh različnih razredov, aristokratskega in proletarskega. Bogatašinja skoraj omedli ob pogledu na potnega, zapacanega, razcapanega, napol oblečenega proletarca - ne, možganov ji nič bolj ne pošlje na jug kot tip, ki čemi na drugi strani železne razredne zavese, na drugi strani razredne barikade. Hej, ali pa se spomnite na vse tiste indijske pop filme, ki jih na leto posnamejo skoraj tisoč - hja, vse te filme poganja romanca med fantom in punco, ki prihajata iz različnih kast, iz dveh različnih družbenih razredov potemtakem. Vedno. Da so v indijskih filmih poljubljanja, šlatanja, slačenja in seksanja strogo prepovedana, ne preseneča - tega sploh ne potrebujejo. Zakaj? Oh, zato, ker je že sama razredna razlika, okrog katere se vrti film, tako blazno seksi in rajcig, da ji ne more konkurirati noben seks. Kaj šele poljub. Z eno besedo, razredna razlika je afrodiziak, mošus, španska muha, viagra - šit, razredna razlika je Pfizer osebno.

Kar nas odpelje na konec 19. stoletja, na Švedsko, če sem natančen, kamor je legendarni August Strindberg, ta trikrat ločeni, manično-depresivni viking, postavil svojo mračno, naturalistično, depresivno, predfreudovsko, prepovedano psihodramo Gospodična Julija (1888), bazično "enodejanko katastrofe", v kateri je "tri umetniške forme", monolog, mim in balet, prepletel z razrednim bojem, igro moči in vojno spolov. In da bi bilo vse popolnoma jasno, se drama - in Figgisov film tudi - odvrti v eni, zelo praznični noči, v kuhinji, se razume, kjer Julija (Saffron Burrows), muhasta, gospodovalna, nevarno frivolna hči lokalnega aristokrata, švedskega grofa, zapelje čvrstega, možatega, atraktivnega, zadržanega služabnika Jeana (Peter Mullan), ki mu ne preostane drugega, kot da na igro pristane. Kaj pa naj - bejba pač nastopa s pozicije moči. Šur, gospodična Julija je lady Chatterly pred lady Chatterly, kar pomeni, da je nihče ne rola bolj kot inferiorni tip z druge strani razredne razlike, še toliko bolj, ker živi v času, v katerem je bil medrazredni seks tabu. Z nikomer ji ne prihaja bolj kot z njim. Niti ni treba, da se je dotakne. Dovolj je že, da misli nanj... hja, da pusti, da ga gleda, da ga požira, da ga peca. Najprej, ko igro vodi Julija, sicer tuhtata, da bi preprosto zbežala, kar bi pa bila laž - ne moreš kar zbežati, z begom ne rešiš razrednega konflikta, beg ne bo zrušil rigidne razredne družbe. Toda ko mu Julija enkrat da, ko potemtakem prebije razredni zid, izgubi družbeno, razredno moč, tako da igro v svoje roke prevzame Jean. In švedska kuhinja postane brezupno bojišče, izčrpavanje gnusa, torture, nervoz, manipulacij in obupa, prizorišče male klavstrofobične vojne spolov, v kateri je vprašanje le, kdo bo prej naredil samomor - Julija ali Jean?

Zakaj je Mike Figgis (Zbogom Las Vegas) dogajanje premaknil za šest let naprej, v leto 1894, sicer ni jasno, toda zdi se, da je hotel poudariti, da gre za njegovo verzijo Gospodične Julije in da gre za bolj sodobno vojno spolov. Še manj pa je jasno, zakaj je začutil potrebo, da Strindbergovo katastrofično enodejanko, ki je v principu en sam non-stop klimaks, prekinja z zatemnitvami in podobnimi štosi, saj s tem ta klasika, ki je prva omenila menstruacijo, po nepotrebnem izgubi skoraj vso ostrino, udarnost, intenzivnost, surovost, angažiranost in navsezadnje tudi poanto.

ZADRŽAN

povezava