Njeni tastari

Ben Stiller igra tipa po imenu Gaylord "Greg" Focker. Prosim? Gaylord?! U-huh. In še Focker! Tako rekoč Fucker. Da bi bila mera polna, opravlja še zelo ženski poklic (medicinska sestra). In kot da to ni dovolj, sklene, da se bo poročil z učiteljico Pam (Teri Polo). Kar niti ne bi bilo katastrofalno, če ne bi pri tem sklenil, da bo pred poroko za dovoljenje vprašal njenega očeta, gospoda Jacka, ki je bivši agent CIE. In ki ga igra Robert De Niro. Jasno, Fockerju se zašibijo kolena, vse, česar se dotakne, se spremeni v ogenj, pepel in prah, še toliko bolj, ker sumničavi De Niro vsako njegovo besedo zvleče na poligraf. Tipična spontana komedija katastrofe pač, le da kljub vsemu deluje nekako sveže. Tudi zato, ker v njej - oh, enkrat za spremembo - nihče ne prdi, riga ali bruha. In ker v njej - hja, enkrat za spremembo - ni niti Adama Sandlerja niti Davida Spadea niti Ricka Moranisa niti Martina Shorta. Ne boste verjeli, niti Paulyja Shorea. Je pa v njej Blythe Danner, ki je v prostem času mama Gwyneth Paltrow. Kar seveda potrjuje znano pravilo: če se v življenju trudiš in hčerko spraviš do Oskarja, slej ko prej pristaneš v komediji, v kateri Robert De Niro potrebuje nevsiljivo, komaj opazno ženo.

Ja, ljudje, ko to berete, je Robert De Niro že zdavnaj klasika, del velike knjige sveta, neizogibni junak zgodovine umetnosti, večni kralj, tako da je povsem vseeno, kaj snema. In kaj bo še posnel do smrti. Nič mu ne more več pokvariti igre. Nič mu ne more več odvzeti mesta na Parnasu. Tam stoji, vlit v bron, himna sebi in filmom. Nič mu ne more več ukrasti imidža. Niti statusa. To vemo mi. In to ve on. Zato se zadnja leta obnaša tako kot oni dobri stari, v glavnem pokojni britanski filmski kralji... ee, vitezi, sir Laurence Olivier, sir John Gielgud in sir Alec Guinness, ki so najprej patriotsko odplačali svoj dolg Shakespearu, kraljevemu gledališču, nacionalni kulturi in domovini, potem pa so se lahko povsem mirno in brez skrbi - z bianco čekom, se razume - utapljali v h'woodskem šitu vseh sort in vseh kalibrov. Nihče jih ni dolžil izdaje ali pa slabega okusa - svoje so pač naredili. Pika. No, tudi Roberta De Nira ne bo nihče križal, ker v zadnjem času ne izbira niti sredstev niti filmov, ampak sprejme vsak šit, ki je celo za šit podpovrečen, kaj šele za De Nira. Je pa hecno to, da je De Niro prav v zadnjem času pridelal svoja absolutno največja hita. Še bolj hecno - oba hita sta komediji, Analiza pa taka in Njeni tastari. Povsem hecno, malone absurdno - prav obe komediji sta obenem njegova daleč najboljša filma zadnjih let. Ne, De Niro ni v sebi nikoli videl komika. A po drugi strani, tudi ljudje v njem niso nikoli videli komika. Nič hudega. To namreč lepo pojasni, zakaj ga imajo ljudje zdaj kar na lepem tako radi v komičnih vlogah. Iskreno rečeno, podobno je kot pri mučno zateženih, abotnih, smrtno resnih, zelo strogih, redkobesednih in formalnih vladarjih, predsednikih in premierih - ko enkrat, magari le za trenutek, pokažejo malce smisla za humor in prešernost, se ljudje začnejo valjati po tleh. Odleže jim. Hej, rad nas ima! To počne zaradi nas! Ha, naš človek! De Niro je bil vedno tak vladar - mrk, stresen, depresiven, izmučen, napet, zamorjen, psihotičen, borderline, na robu živčnega zloma. Dovolj je bilo, da pokaže malce dobre volje - in ljudem se je zmešalo. Rad nas ima! Točno, ni mogel zgrešiti. Ne da bi se pri tem enkrat samkrat nasmehnil. Ha!

ZA -

povezava