Šesti dan

Pa se zarolajmo v prihodnost. Avtomobili še vedno obstajajo, toda šofirajo sami. Kar je okej, če vprašate Arnolda Schwarzeneggerja, pilota helikopterja, ki se na hologramsko tehno prihodnost že tradicionalno dobro spozna. Nekako samoumevna se mu zdi. Ni čudno, vedno se je najbolje počutil prav v prihodnosti. Vedno je izgledal kot obiskovalec iz prihodnosti, ne. Rekli smo: prihodnost je Arnold Schwarzenegger. Kar nas pripelje do zadnjega krika prihodnosti - ja, do kloniranja. Živali že veselo klonirajo, saj veste, pse, mačke in kanarčke, kar pomeni, da ta prihodnost zelo diši po zraku, ki ga dihamo hic et nunc. A nikar ne mislite, da je dovoljeno tudi kloniranje ljudi. Ne, prepovedano je. Če skloniraš človeka, fašeš arest, klon pa gre pod radirko. Brez milosti. Kar pa nima nobene zveze z abortusom. Kloni niso ljudje, nimajo duše in predvsem - niso Božja bitja. Za kar se ne meni magnat po imenu Drucker - hej, tam je zato, da druka klone. Ni mu zastonj ime Drucker. In ne igra ga zastonj Tony Goldwyn, ki že od nekdaj slovi po svoji brezdušnosti (Duh). Ker ima vse in ker na polici nima le še nesmrtnosti, si omisli tajni laboratorij in največjega globalnega eksperta za kloniranje, ki mu je skoraj ime Weird (Weir, huh) in ki ga igra Robert Duvall, za katerega očitno ni več meja, ko gre za filozofske debate z anorgansko naravo. Ko se je v Dnevih grmenja pogovarjal z dirkalnim avtomobilom, je verjetno računal na Oskarja - tokrat očitno računa na Nobelovo nagrado. Embrio + DNK + spomin + dve uri + čira-čara = klon. Arni enkrat za spremembo v imenu nima črke r - ime mu je Adam. Hja, in že kar slutite lahko, da bo z njim nekdo hotel začeti novo Biblijo. Šesti dan je Bog ustvaril klon. Ko se nekega dne vrne domov, v grozi ugotovi, da njegovo družino že zabava drug Arni. Šit, klonirali so me! Predatorji! In Arni se prelevi v terminatorja z nepopolnim spominom.

Šesti dan je atentat na kloniranje. To namreč ni le film, ki kloniranje odsvetuje... to ni le film, ki je proti kloniranju... to ni le film, ki se mu zdi kloniranje pod nivojem - to je film, ki histerično svari pred kloniranjem. Ki straši s kloniranjem. Zelo paničen film. Kloniranje je kriminal. Več kot kriminal! Vojni zločin. Zločin proti človeštvu. Nacizem, evgenika, genocid. Še mnogo več - kloniranje je atentat na civilno družbo, na človekove pravice, na demokracijo, na ustavo. Na vse, kar nam je sveto. Šur, Arni je po tej logiki nekaj svetega. In bolj ko sem gledal Šesti dan, bolj se mi je zdelo, da je trik prav v tem - kloniranje je kriminal, ker svinje klonirajo Arnija. Kar se zdi filmu nezaslišano, srhljivo in povsem nedopustno. Razumete, ne - kloniranje velikega Arnija je nekaj takega kot nacistično sežiganje knjig, kot stalinistično cenzuriranje umetnosti, kot iransko križanje Salmana Rushdieja, kot pol-potovsko rušenje civilizacije, kot špansko posiljevanje južnoameriških kultur. Hudo. Hudo. In še enkrat hudo. Toda ko izračunate koren Šestega dne, se zdi, da je sporočilo povsem jasno: Arni je tako unikaten, tak original in tak prispevek umetnosti, da ga je nemogoče klonirati. Ne le nemogoče - prepovedano ga je klonirati! Zlasti brez njegovega pisnega dovoljenja. Le en Arni je prava stvar! Le en je Arni!

Kar je noro. Absurdno. Arni je proti kloniranju, toda prav on bi kloniranje najbolj potreboval. Prišel je pač do točke, ko je njegovo akcijsko gibanje že zelo, zelo smešno. Teče le še za silo, komaj, okorno - niti za hip ne verjamete, da bi lahko pobegnil atletskim poklicnim morilcem. In ko se meče po tleh in ko se skriva, to počne tako utrujeno, tako brez refleksa in tako mrtvo, da se ne bi izmaknil niti eni banalni svinčeni krogli, kaj šele množici futurističnih high-tech šusov. Da v filmu nabašete tudi na mnoge slow-motion posnetke, ne preseneča - s tem skušajo vsaj malce ublažiti vtis Arnijeve siceršnje upočasnjenosti. Ne, Arni ne izgleda kot akcijski junak, ampak kot išias. Plesne gibe akcijskega junaka le imitira. Fonetično. Okej, lahko bi rekel, da to ni več ničemur podobno, toda žal se ob tem avtomatično spomnim na Johna Waynea, ki je bil v zadnjih vesternih že tako utrujen, shiran in obnemogel, da ni mogel več zajahati niti konja. Zato ga je vedno najprej pokazalo pred konjem, češ, glejte, zdaj bo skočil na svojega iskrega vranca... sledil je rez... in takoj zatem je bil John že v sedlu. Jasno, vmes so ga nanj zvlekli s škripcem. Tudi Arni med škripcem in kloniranjem izbere škripec. Kar je tragično. Predvsem pa hinavsko, zlasti če pomislite, katere štiri filme najavlja Arni v bližnji prihodnosti, drugega za drugim - Terminatorja 3, Popolni spomin 2, Conana 3 in Resnične laži 2. Sama nadaljevanja - same klone potemtakem!

Toda prihodnost je zanj bleda in zelo negotova, kajti očitno je sklenil, da bo s Šestim dnem ubil dve muhi hkrati - dva žanra, ki ju je sam pomagal graditi, vetriti, napenjati in mojstriti, sci-fi in akcijski film. Še bolje, Arni, ki je s Terminatorjem, Predatorjem in Popolnim spominom oba žanra triumfalno poročil, jima skuša v Šestem dnevu zadati smrtni udarec. Z non-stop fušanjem. Tako kot smo si Johna Waynea težko predstavljali v Vojni zvezd, si Arnija težko predstavljamo v Matrici - vraga, kot da ni dovolj hudo že to, da si ga težko predstavljamo v Gladiatorju.

PROTI

povezava