Brodolom

Ljudje že dolgo niso bili tako obsedeni z naravo kot danes. Vsi živijo za sprehode v naravi... za odhode v naravo... za naravno življenje... za stik z naravo... in seveda - za življenje na kakem samotnem otoku. E, to bi bilo nekaj. To bi bil raj. Le manjši problem bi imeli: s samotnega otoka danes ni več vrnitve. Pa ne zato, ker se s samotnega otoka ne bi več mogli vrniti, ampak zato, ker se s samotnega otoka nimaš kam vrniti. In to dobesedno: čas namreč teče tako hitro, svet se tako hitro spreminja, tehnologija pa se tako hitro nadgrajuje, da bi bil svet za človeka, ki bi se recimo po štirih letih vrnil s samotnega otoka, povsem neprepoznaven, nesmiseln in neuporaben. Robinson Crusoe je imel še nekaj možnosti. Ne pozabite, da ga je Daniel Defoe napisal leta 1719, kar pomeni, da se dogaja še pred industrijsko revolucijo, ki je svet vrgla v precej višjo prestavo - Robinson Crusoe se je še imel kam vrniti. Za razliko od tipa, ki ga je Jules Verne kakih 150 let kasneje - ja, v času industrijske revolucije - poslal na Skrivnostni otok. Ker je svet med njegovo odsotnostjo - med njegovim dolgim bivanjem na samotnem otoku - prešaltal v bistveno višjo prestavo in se drastično spremenil, se tip praktično nima več kam vrniti, zato ne preseneča, da prihodnost - "nagli razvoj" - pride kar za njim, na samotni otok, jasno, v obliki kapitana Nema in njegove futuristične high-tech "utopije". Verne s tem kakopak ni hotel reči, da se svet v času industrijske revolucije spreminja s tako naglico, s tako specifično gostoto in s tako intenzivnostjo, da se mu ne more izmakniti niti samotni otok, ampak da lahko človek, ki v času industrijske revolucije leta in leta preživi na samotnem otoku, več najde na samotnem otroku kot pa v družbi, ki jo je zapustil, magari proti svoji volji.

Lahko si mislite, kakšne možnosti za vrnitev v sodobno družbo ima človek, ki na samotnem otoku preživi štiri leta. O tem bi lahko veliko povedal Tom Hanks alias Chuck Noland, ki se v Brodolomu po štirih letih vrne s samotnega pacifiškega otoka, na katerem je ždel izoliran, povsem odrezan od naspidiranega sveta, proti svoji volji, se razume, daleč od najnovejših tehnoloških, finančnih in socialnih trendov, ki so svet preoblikovali v novo povezavo, hitrejšo in bolj šifrirano od včerajšnje. Hanksu po vrnitvi ne pomaga več niti uporabniško niti geslo. Ugotovi lahko le, da se je ženska, Kelly (Helen Hunt), s katero je hodil, medtem poročila z drugim moškim, da ima z njim otroke, družino, budžet in kar je še teh reči. Mislila je pač, da je mrtev. Pika. Počuti se kot vsi tisti interniranci, ki so po vrnitvi iz nacističnih lagerjev smrti v grozi ugotovili, da je življenje medtem teklo povsem normalno naprej. Kljub njihovi agoniji. Kljub njihovemu trpljenju. Kljub njihovemu mučeniškemu žrtvovanju. Kljub njihovemu umiranju. Točno, Hanks lahko le ugotovi, da navkljub heroičnemu preživetju nazaj - k njej - ne more več. Pa četudi jo še vedno ljubi. In četudi ona še vedno ljubi njega. Z eno besedo, ugotovi lahko le to, kar je pred njim ugotovil že neki drugi Zemeckisov junak, Marty McFly (Michael J. Fox), ko se je v filmu Nazaj v prihodnost s časovnim strojem zavihtel v preteklost - ko je potemtakem skoraj spal s svojo materjo in skoraj spremenil prihodnost. Toda Martyju kapne: če bi spočel samega sebe, potem bi spremenil prihodnost... če bi spremenil prihodnost, potem iz prihodnosti ne bi mogel odpotovati v preteklost... in če ne bi mogel odpotovati v preteklost, potem se ne bi mogel spočeti. Za Martyja McFlyja je bilo 21. stoletje nekaj utopičnega, stvar časovnega stroja. Chuck Noland je Marty McFly 21. stoletja. Prvi brodolomec 21. stoletja. Marty McFy, ki išče Stik. In samotni otok je njegov časovni stroj, ki pa mu lahko pove le to, kar je povedal Martyju McFlyju - preteklosti ni mogoče spremeniti, preteklost je dokončna, neobrnljiva in predvsem neponovljiva.

Chuck ni kakopak nikoli bral Robinsona Crusoeja. Niti Skrivnostnega otoka. Še huje, nima pojma, da samotni otoki sploh še obstajajo. Chucku, menedžerju oz. "sistemskemu inženirju" Federal Expressa, letalsko-poštne firme, ki širi svoje imperialistične niti, pravemu globalistu torej, namreč ritem dajejo ura, beeper in roki, tako da nenehno, stresno, vročično šopa sem ter tja, od Malezije do Rusije, kjer retardirance, ki se ne zavedajo pomembnosti časa, uči umetnosti in smisla hitre dostave, jasno, tudi s slogani a la "We live or die by the clock". "Takoj se vrnem," dahne svoji punci, preden odleti proti Tahitiju. Šur, vrne se čez štiri leta. Brez fanfar. Vmes pač po letalski nesreči obtiči na neobljudenem tropskem otoku. Solo. Nikogar ni na spregled. Niti morskih psov. Le nekaj osnovnih živali, le nekaj osnovnih sadežev in le nekaj osnovnih, navidez neuporabnih paketov, ki jih naplavi na njegovo plažo. Ne, tako sam ni bil niti v Philadelphiji niti v Romanci v Seattlu niti v Apollu 13. Zanj geografija ne obstaja več, za samoto pa potrebuješ talent, ki ga Chuck nima, toda na voljo ima dovolj časa in dovolj skavtsko-japijevske just-do-it mentalitete, da si naredi orodje, orožje in obleko... da se nauči ranocelništva, zobozdravništva in darovanja krvi v umetniške namene... da se izmojstri v lovu, zbiranju vode in tehnikah preživetja... da si omisli WC... da vzljubi jamsko življenje... in da podoživi evolucijo človeka. Ko mu uspe zakuriti ogenj, se mu zdi, da je ogenj "izumil". Come on, baby, light my fire! Chuck je iz Memphisa. Kot Elvis. Toda na samotnem otoku ni muzike. Niti prave interakcije. Še kakega Petka ni na spregled. Le petki minevajo. Tako brezglasno in brezčutno, da je po štirih letih videti le še kot Forrest Gump, ki se pogovarja z nogometno žogo. Ko je slabe volje, ji da nogo - ko je dobre volje, ji pokaže fotko svoje bejbe. Chuck si ustvari svojo "družbo". Obnaša se tako, kot da ni sam - zato po otoku ne paradira gol... in zato nikoli ne masturbira. In seveda, zato se mu kljub vsemu nenehno mudi, tako da ne opazi, da z vsakim letom izgubi skoraj stoletje in da živi v preteklosti, huh, tam nekje okrog leta 1719.

Zemeckis je vedno slovel po hitrih filmih. Po toboganih a la Nazaj v prihodnost in Kdo je potunkal zajca Rogerja. Po tako hitrih in tako hiperaktivnih filmih, da v njih ni bilo prostora niti časa za sporočila. Tiste, ki so prišli po sporočila, je verjetno z velikim užitkom poslal na pošto. In vendar, bolj ko gledamo njegove nove filme, bolj se zdi, da ljubi sporočila, toda sporočila, ki potujejo zelo dolgo, magari celo večnost, in ki na koncu kljub labirintni poti pridejo na pravi naslov. V Stiku sporočilo prepotuje vesolje, v Potopljenih sencah onostranstvo, v Brodolomu pa zgodovino. In Brodolom je film o človeku, ki pošlje sporočilo samemu sebi. Pošlje ga - in čez štiri leta prispe na njegov naslov.

ZA

povezava