Plesalka v temi

Nimam pojma, zakaj se film Plesalka v temi, dobitnik lanske Zlate palme, dogaja v Ameriki. Nič v njem ne spominja na Ameriko. Niti hiše. Niti tovarna. Niti železniški tiri. Niti trava. Ne, nič v njem nima kake posebne zveze z Ameriko. Če seveda odštejem Davida Morsea, vedno zanesljivega ameriškega igralca, ki pa itak vedno gleda tako evropsko otožno, kot da je ravnokar zatajil mater - no, tokrat gleda tako evropsko otožno, kot da je z materjo spal. V tej Ameriki pač igra Evropa. Hočem reči, v filmu najdete same evropske igralce, Islandko (Bjork), Švede (Peter Stormare, Stellan Skarsgard), Francoze (Catherine Deneuve, Jean-Marc Barr), Nemce (Udo Kier) in celo Slovenca, Željka Ivanka (okej, v Sloveniji je bil le rojen). Film bi se lahko dogajal kjerkoli v Evropi, tudi na Danskem. In le zakaj ne - celo v Sloveniji. Je pa res, da še nekaj potegne na Ameriko: smrtna kazen. Točno, smrtne kazni v Evropi ne izvršujejo več, v Ameriki pač - in smrtna kazen je za dramaturgijo tega filma pomembna, da ne rečem usodna. V nekem smislu smrtna kazen ta film naredi. Daleč od tega, da bi bilo to treba razumeti kot željo po rehabilitaciji smrtne kazni. Prej narobe. Evropa je z ukinitvijo smrtne kazni pridobila. Za razliko od evropskega filma, ki je z ukinitvijo smrtne kazni očitno prikrajšan za mnoge infarktne melodramatične situacije. "Eksekucije so za režiserja božji dar," pravi Lars von Trier, ki ni bil še nikoli v Ameriki. A iskreno rečeno, tudi s tega vidika Amerika ni povsem in kategorično nujna - Plesalka v temi se namreč dogaja leta 1964, ko je bila smrtna kazen tudi v Evropi še nekaj povsem običajnega. Celo v Sloveniji, ki je prav tega leta izvršila svojo zadnjo eksekucijo. Ne, ni bil Slovenec.

Tudi Bjork, Plesalka v temi, ki je videti zdaj kot Rockyjeva sestra, zdaj kot kaka berlinska intelektualka, zdaj kot Lillian Gish s socialnimi očali, zdaj kot dementni eter, zdaj kot retardirana hči kake cherbourške dežnikarice in zdaj kot vrtoglava ptica v domu svobode, ni Američanka, ampak Čehinja, tovarniška delavka, samohranilka po imenu Selma, nora na mjuzikle a la Moje pesmi, moje sanje, ki v Ameriko, tja nekam v Washington (v državo, ne D.C.), emigrira zato, ker misli, da bo lahko v obljubljeni deželi s trdim delom, odrekanjem in mučeniškim samožrtvovanjem pomagala svojemu 12-letnemu sinu Geneu (Vladica Kostić), ki nezadržno izgublja vid. Kot ona. Reč je dedna. In pogubna. Selma si reče: če bom pridno delala in asketsko živela, lahko do svoje slepote zaslužim ravno toliko, da sinu z operacijo rešim vid. Ali on ali jaz. On. In Selma tako prešalta na non-stop žrtvovanje. Kot Bess v Lomu valov. Izvirni nesreči sledijo le nove in nove nesreče. Druga za drugo. Po tekočem traku. Tako rekoč industrijsko, hja, v ritmu tovarniškega stroja. Ker je Čehinja, je ne preseneti, da je vse proti njej - okolje, tovarna, zgodovina, kapitalizem, pravosodni sistem, stanodajalci, mali ljudje, stare filmske zvezde. Podobno kot Bess lahko ugotovi le, da živi v svetu, ki vzvišenosti in svetosti "žrtve" ne razume. Sistem, v katerem živi, je pač že tako ciničen, da si "žrtev" avtomatično prisvoji kot del svoje vzvišene banalnosti, kot moment svoje tragedije.

Selma ni tragična. Oziroma - tragična je v svoji banalnosti. V svoji direktnosti. V svoji transparentnosti. In banalna je v svoji tragičnosti. Tako kot je sam film kičast v svoji vzvišenosti - in vzvišen v svoji kičastosti. V Plesalki v temi, digitalni, specialistični, esejistični, minimalistični, angažirani, "dogmatični", toda senzacionalistični verziji antične tragedije, ki je mestoma videti kot slabo razvit in napačno formatiran video, lahko namreč začutite, kako zelo rad bi Lars von Trier, danski lomilec valov, delal tako kičaste in tako patetične melodrame, kot jih je nekoč delal Douglas Sirk, a ve, da to ne gre, ker bi se mu v teh ciničnih časih "okolje" smejalo. Zato vse velike, ključne, usodne, ekstremne trenutke, v katerih bi melodrama ob normalnem toku butnila čez plafon (umor, sodišče, eksekucija), potuji in sprosti z glasbenimi točkami. Vsi tisti trenutki, v katerih bi melodrama sicer spontano preskočila v kič, tu preskočijo v kič in pol, v ekscesni kič, v parodijo kiča & artificielnosti - v musical. Ja, v tisto, čemur se Larsova filmska vizija alias "Dogma" s svojim naturalizmom najbolj upira.

ZA

povezava