Vertikala smrti
Vertical Limit, 2000
Vertikala smrti s človeškim faktorjem nima sreče. Po njej namreč lazijo Chris O'Donnell, Scott Glenn in Bill Paxton, bazično dolgočasni tipi. Ker so že posamično dolgočasni, si lahko le v najbolj morastih sanjah predstavljate, kako dolgočasni so šele, ko so skupaj - v istem filmu. Kaj je selektorje gnalo, da so jih postavili v isti film, sicer ni jasno, toda očitno so si rekli: hej, Vertikala smrti je akcijska mašina, toboganski perpetum mobile, tako da je povsem vseeno, kdo v njej igra. Film res ves čas adrenalinsko gara: katastrofe, nevarnosti, napetosti, detonacije, samomorilska visenja, klimaksi, hiperventilacije, horror, kriki, stresi, kaskaderji in dublerji si namreč podajajo roke - kot džankiji iglo. Drži, film je tako hiter, da ni časa za igro. Kar lepo pojasni, zakaj je v njem Robin Tunney, ena izmed tistih bejb, za katere je itak vseeno, če v filmu so ali pa ne. Lahko bi igrala katerakoli druga bejba. Lahko bi jo ustvarili digitalno. In seveda, namesto nje bi lahko igral moški. Katerikoli. Magari digitalen. Iz Twisterja, recimo. Vertikala smrti je pač himalajski spektakel katastrofe, v katerem je veliko digitalnega sestavljanja. Ne bi nas presenetilo, če bi digitalno sestavili tudi igralce. Ni nujno, da bi bili kaj bolj dolgočasni, toda ko se spomnite na vse one digitalne like, ki so padali s Titanika, si rečete - uf, kako malo je pravzaprav treba, da ljudje niso dolgočasni. Točno, le v računalnik jih vržete.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Vertikala smrti s človeškim faktorjem nima sreče. Po njej namreč lazijo Chris O'Donnell, Scott Glenn in Bill Paxton, bazično dolgočasni tipi. Ker so že posamično dolgočasni, si lahko le v najbolj morastih sanjah predstavljate, kako dolgočasni so šele, ko so skupaj - v istem filmu. Kaj je selektorje gnalo, da so jih postavili v isti film, sicer ni jasno, toda očitno so si rekli: hej, Vertikala smrti je akcijska mašina, toboganski perpetum mobile, tako da je povsem vseeno, kdo v njej igra. Film res ves čas adrenalinsko gara: katastrofe, nevarnosti, napetosti, detonacije, samomorilska visenja, klimaksi, hiperventilacije, horror, kriki, stresi, kaskaderji in dublerji si namreč podajajo roke - kot džankiji iglo. Drži, film je tako hiter, da ni časa za igro. Kar lepo pojasni, zakaj je v njem Robin Tunney, ena izmed tistih bejb, za katere je itak vseeno, če v filmu so ali pa ne. Lahko bi igrala katerakoli druga bejba. Lahko bi jo ustvarili digitalno. In seveda, namesto nje bi lahko igral moški. Katerikoli. Magari digitalen. Iz Twisterja, recimo. Vertikala smrti je pač himalajski spektakel katastrofe, v katerem je veliko digitalnega sestavljanja. Ne bi nas presenetilo, če bi digitalno sestavili tudi igralce. Ni nujno, da bi bili kaj bolj dolgočasni, toda ko se spomnite na vse one digitalne like, ki so padali s Titanika, si rečete - uf, kako malo je pravzaprav treba, da ljudje niso dolgočasni. Točno, le v računalnik jih vržete.
Da Himalaje - in narave sploh! - nima več smisla osvajati brez računalnikov, vemo že od Humarja in Karničarja naprej, v Vertikali smrti pa jih je vse polno zato, ker jih v Himalajo zvleče zoprni, domišljavi, arogantni, grandomanski, s publiciteto obsedeni magnat Elliot Vaughn (Paxton), ki hoče čim bolj pompozno in čim bolj javno osvojiti K2, drugo najvišjo goro na svetu - in z nje pomahati ekipi, ki bo snemala reklamo za njegovo novo letalsko družbo. Zakaj K2, ne pa Mount Everest, ni skrivnost: prvič, K2 je težji, drugič, posut je z nesrečami, in tretjič, leži ob pakistansko-kitajski meji, kar je lepa priložnost, da film v akcijo vključi tudi topove lokalne vojne. Okrog se smukata tudi Peter (O'Donnell) in Annie (Tunney), brat in sestra, ki sta zelo zagrenjena in drug drugemu zelo odtujena, bolj ali manj zaradi očeta, ki ga je vzelo plezanje (heh, v Utahu), tam pa je tudi "legendarni alpinist" Montgomery Wick (Glenn), ki je odtujen vsem - plezanje mu je namreč vzelo ženo. Da ne bi kdo mislil, da gleda psihotriler o plezanju kot freudovski terapiji, s katero se skušajo ekstremni menihi znebiti svojega ekstremnega občutka krivde, se hitro vsuje plaz, ki osvajalce K2 zakoplje v ledeno jamo (Paxton, Tunney itd.), v akcijo pa butne reševalno ekspedicijo (O'Donnell, Glenn itd.), ki z nitroglicerinom poskrbi, da Plezalec dobi svoje Plačilo za strah.
Izraz vertical limit je žargonski, pomeni pa nekaj takega kot točko, onstran katere človek ne more več plezati sam, ampak si mora pomagati s tehnologijo. Točno, film si je pritaknil pravi naslov: vse nesreče, vse defekte in vse sprožilce katastrof junaki v Himalajo prinesejo sami. Naravi ni treba niti trzniti. Itak ne more trzniti. Ker je ni več. Narava je le še by-product kapitalizma. Narava se obnaša kot družba... ee, kot sodišče: poskrbi namreč, da na koncu vsak dobi natanko tisto, kar zasluži.
ZADRŽAN +
