Dajmo, punce
Bring It On, 2000
Glede na to, da je Slovenija na trenutni stopnji svojega razvoja dežela navijaških skupin, bo film Dajmo, punce zagotovo orjaški hit - med navijačicami, se razume. Že od najavne špice dalje je jasno, da so junakinje tega filma navijačice in da je navijačica št. 1 dinamična Torrance Shipman alias Kirsten Dunst, nova kapetanka šampionske navijaške skupine z elitne kalifornijske gimnazije Rancho Carne (San Diego). Drži, hecno, čudno, celo malce politično nekorektno ime za gimnazijo - Ranč mesa... Meseni ranč... ali nekaj takega. Morda so hoteli biti malce ironični, no, samoparodični, morda pa so hoteli dodati zrno zgodbi o oni razvpiti koloradski gimnaziji, na kateri sta dva ponorela dijaka poskrbela za dober ducat trupel in za gomilo razcefranega mesa. Hej, če so vietnamski hrib, na katerem so Vietnamci med vojno zmleli ameriške fante, lahko preimenovali v Hamburger Hill (ja, Hrib zmletega mesa), ni nobenega razloga, da ne bi po mesu posegla tudi kaka ameriška gimnazija, v katero hodi Kirsten, ki je bila v Intervjuju z vampirjem itak tako nora na meso, da se na njegov izvor sploh ni ozirala. Ha, ime šole je hommage njej. Toda tokrat ima vse razloge, da se ozre na meso, na carne svoje gimnazije, specifično - na samo navijanje. Kirsten namreč v grozi ugotovi, da je Big Red (Lindsay Sloane), prejšnja kapetanka navijaške skupine, vse gibe, vse točke, vse rutine, vse šablone, vse cheers gladko malo ukradla - in to navijaški skupini iz etničnega geta, ki je kakopak tako revna, da si ne more privoš''iti sodelovanja na državnem prvenstvu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Glede na to, da je Slovenija na trenutni stopnji svojega razvoja dežela navijaških skupin, bo film Dajmo, punce zagotovo orjaški hit - med navijačicami, se razume. Že od najavne špice dalje je jasno, da so junakinje tega filma navijačice in da je navijačica št. 1 dinamična Torrance Shipman alias Kirsten Dunst, nova kapetanka šampionske navijaške skupine z elitne kalifornijske gimnazije Rancho Carne (San Diego). Drži, hecno, čudno, celo malce politično nekorektno ime za gimnazijo - Ranč mesa... Meseni ranč... ali nekaj takega. Morda so hoteli biti malce ironični, no, samoparodični, morda pa so hoteli dodati zrno zgodbi o oni razvpiti koloradski gimnaziji, na kateri sta dva ponorela dijaka poskrbela za dober ducat trupel in za gomilo razcefranega mesa. Hej, če so vietnamski hrib, na katerem so Vietnamci med vojno zmleli ameriške fante, lahko preimenovali v Hamburger Hill (ja, Hrib zmletega mesa), ni nobenega razloga, da ne bi po mesu posegla tudi kaka ameriška gimnazija, v katero hodi Kirsten, ki je bila v Intervjuju z vampirjem itak tako nora na meso, da se na njegov izvor sploh ni ozirala. Ha, ime šole je hommage njej. Toda tokrat ima vse razloge, da se ozre na meso, na carne svoje gimnazije, specifično - na samo navijanje. Kirsten namreč v grozi ugotovi, da je Big Red (Lindsay Sloane), prejšnja kapetanka navijaške skupine, vse gibe, vse točke, vse rutine, vse šablone, vse cheers gladko malo ukradla - in to navijaški skupini iz etničnega geta, ki je kakopak tako revna, da si ne more privoš''iti sodelovanja na državnem prvenstvu.
Šur, film Dajte, punce premore vse tisto, kar sicer premore najstniški romp a la 10 razlogov, zakaj te sovražim, Ona je prava in Prvi poljub: nepričakovane poškodbe, ekscentrične novinke, mentalne mrhe, zarote, zafrkavanje luzerjev, dvotirne romance, geja, prdenje, bruhanje, komične sprostitve, alter pop soundtrack, izraze a la "Uber dyke", replike a la "Tvoja rit je tako velika, da bi lahko imela svojo spletno stran" in kakopak humanistično skrb za "drugačne", v tem primeru za navijačice iz etničnega geta, ki niso le socialno, politično in kulturno segregirane, ampak tudi okradene. Če Dajmo, punce, rahlo satirično hormonsko farso, razumete kot alegorijo, potem je sporočilo neizogibno: bela, elitna Amerika temelji na tatvini. Amerika je le kopija brez avtorskih pravic. "This is not a democracy - it's a cheerocracy," kot dahne Kirsten. V Ameriki, tej aerobični piramidi, šteje pač le zmaga. Kar pomeni: Amerika je izvirna le toliko, kot so izvirne reči, ki jih je sunila svojim diskriminiranim etničnim manjšinam. In dalje, bolj ko Amerika diskriminira, bolj izvirno izgleda. Kar vas seveda spomni na Elvisa, ki ni sam napisal niti ene pesmi, a je kljub temu postal temelj Amerike.
ZADRŽAN -
