Celica
The Cell, 2000
Pred kakimi desetimi leti je bend R.E.M. zažigal z vižo Losing My Religion. Da je hit postal mega hit, je poskrbel videospot, ki ga je posnel indijski režiser Tarsem Singh. Šur, tudi videospot je postal mega hit. In tedaj ste si gotovo rekli: uf, kako fino bi bilo, če bi Tarsem posnel tudi kak film. Če odmislite, da je minilo 10 let, vam lahko s terena pošljem veselo novico: Tarsem je končno posnel film, Celico. Žal, bi lahko dodal. Tarsem nas hoče namreč presenetiti s filmom, v katerem bejba, psihiatrinja po poklicu, zleze v glavo serijskega morilca. In kako je v glavi serijskega morilca? Oh, kako le - kot v kakem videospotu. Kot v kateremkoli malce bolj ambicioznem MTV spotu. Celica je triler, toda napeta in srhljiva je le toliko, kot so napeti in srhljivi videospoti. Ob njih morda kdaj pa kdaj vreščite toda iz povsem drugih razlogov. Tudi ob Celici lahko vreščite, če hočete: v glavi serijskega morilca se pač rola videospot.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pred kakimi desetimi leti je bend R.E.M. zažigal z vižo Losing My Religion. Da je hit postal mega hit, je poskrbel videospot, ki ga je posnel indijski režiser Tarsem Singh. Šur, tudi videospot je postal mega hit. In tedaj ste si gotovo rekli: uf, kako fino bi bilo, če bi Tarsem posnel tudi kak film. Če odmislite, da je minilo 10 let, vam lahko s terena pošljem veselo novico: Tarsem je končno posnel film, Celico. Žal, bi lahko dodal. Tarsem nas hoče namreč presenetiti s filmom, v katerem bejba, psihiatrinja po poklicu, zleze v glavo serijskega morilca. In kako je v glavi serijskega morilca? Oh, kako le - kot v kakem videospotu. Kot v kateremkoli malce bolj ambicioznem MTV spotu. Celica je triler, toda napeta in srhljiva je le toliko, kot so napeti in srhljivi videospoti. Ob njih morda kdaj pa kdaj vreščite toda iz povsem drugih razlogov. Tudi ob Celici lahko vreščite, če hočete: v glavi serijskega morilca se pač rola videospot.
In da bi bilo vse skupaj res povsem in do konca anekdotično, v njegovo glavo ne zleze nihče drug kot Jennifer Lopez. Ja, v glavi serijskega morilca se rola Jennifer, ki igra dr. Catherine Deane iz Los Angelesa, specialistko za direktno vstopanje v "nezavedno" drugih ljudi, pacientov, se razume, recimo otrok, padlih v komo. Tehnologija je tako napredovala, da je psihoanaliza čisti anahronizem: ni več ležanja na kavču in ni več tistega "pripovedujte mi o sebi". Psihoterapija zdaj poteka bolj preprosto: psihiater zleze v glavo pacienta. Telepatsko. Brezmadežno. In ker je dr. Jennifer zadnje leto in pol preždela v glavi komatoznega otroka, se dvema agentoma FBI-ja (Vince Vaughn & Jake Weber) zazdi, da je kot naročena za to, da zleze v glavo psihopata, Carla Stargherja (Vincent D'Onofrio), ki ima za sabo serijo sedmih zelo izvirno dekoriranih trupel. Njegov postopek je namreč čisti performance: pazite, bejbo najprej ugrabi, potem jo zapre v neke sorte stekleno cisterno, po nekaj dneh pa jo zalije z vodo in utopi, tako da je videti kot porcelanska inštalacija. Nesreča: ugrabil je tudi osmo. Sreča v nesreči: preden jo je zalil v vodo in preden ga je zgrabil FBI, je od umetniškega užitka padel v globoko komo, iz katere se ne kani prebuditi. Šur, vstopi Jennifer. V travmo. V vizualno baročno psihozo. Na krst. Po postfreudovski profil demona. Pazi, Jenny, tip je tudi shizo! Še malo, pa bi zapela: My love don't cost a thing! Toda hej, ko ti v glavo zleze Jennifer Lopez, si rečeš to, kar si reče serijski morilec: to doživeti in potem umreti!
Ko je Jacques Lacan ob svojem vračanju k Freudu prelomno oznanil, da je "nezavedno strukturirano kot govorica", je očitno podcenil MTV: nezavedno - okej, nezavedno serijskega morilca - je namreč strukturirano kot videospot. Disonantno, neobvezno, asociativno, kakofonično, alogično, nesmiselno, dezorientirano, psihedelično, nadrealistično. Hočem reči, videospoti so bolj montirani kot pa režirani. Hej, ljudje, tako kot nezavedno serijskega morilca, nas skuša prepričati Tarsem Singh.
Verjetno si je rekel: prvič, posneti hočem 100-minutni videospot, drugega nočem niti ne znam, drugič, zoprno je to, da bodo ljudje potem težili, da to ni film, ampak le 100-minutni videospot, in tretjič, zato bom film postavil v nezavedno serijskega morilca, kjer je svet že by default disonanten, neobvezen, asociativen, psihedeličen, kakofoničen, alogičen, nesmiseln, nadrealističen, dezorientiran. Pomeni, da je serijskega morilca izrabil le za alibi.
Nihče mi ne bo zameril, da sem posnel videospot - hej, itak se dogaja v morasti glavi najbolj zverinskega serijskega morilca! Ne, Kevin Spacey v filmu Sedem ni nikoli prišel do številke 7. In iskreno rečeno, tudi dr. Hannibal Lecter v Jagenjčkih ne. Celica je videti kot trip, na katerem se Damien Hirst, M.C. Escher in Jung prepirajo, kdo je glavni. A po drugi strani, če bi Tarsem svojo Jennifer poslal v onostranstvo, mu ne bi bilo treba spremeniti ni kadra. Svet, v katerega pade Jennifer, izgleda kot onostranstvo, v katerega je padel Robin Williams v Življenju po življenju. Še bolje rečeno, svet, v katerega pade Jennifer, izgleda kot vizualna izkušnja kateregakoli junaka, ki ga zaprejo v računalnik... ee, virtualno realnost.
Zato naj vas ne preseneti, da gre Jennifer nad vodnarskega serijskega morilca brez pištole. Vidite, vprašanje ni, ga bo ubila ali ne, ampak - se bo asimilirala ali ne? Kajti Celica je v resnici film o problemu asimilacije. Ne, Tarsem?
ZADRŽAN -
