Prava frekvenca
Frequency, 2000
Če je v h'woodskem filmu junak kak Rus, ki skuša prebegniti v Ameriko, in če pri tem otožno oznani, da bi rad vsaj enkrat v življenju videl Disneyland, potem že vnaprej veste, da bo na koncu umrl. In da Disneylanda ne bo nikoli videl. Isto velja kakopak za junaka, ki mu je ime Billy the Kid ali pa Jesse James. Disneylanda mu sploh ni treba niti omenjati. No, če je junak v h'woodskem filmu po poklicu gasilec, pa že vnaprej veste, da bo umrl zelo kmalu, običajno takoj na začetku filma. Ne vem, kaj ima Hollywood proti gasilcem, toda gasilci ponavadi ne dočakajo drugega dejanja. Mirno bi lahko ustanovili lobi, ki bi začel minirati h'woodsko diskriminacijo, češ - gasilci smo v h'woodskih filmih premalo zastopani, če pa se že pojavimo, nas hitro vržejo iz filma. V vodoravni legi. Kar ni politično korektno.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Če je v h'woodskem filmu junak kak Rus, ki skuša prebegniti v Ameriko, in če pri tem otožno oznani, da bi rad vsaj enkrat v življenju videl Disneyland, potem že vnaprej veste, da bo na koncu umrl. In da Disneylanda ne bo nikoli videl. Isto velja kakopak za junaka, ki mu je ime Billy the Kid ali pa Jesse James. Disneylanda mu sploh ni treba niti omenjati. No, če je junak v h'woodskem filmu po poklicu gasilec, pa že vnaprej veste, da bo umrl zelo kmalu, običajno takoj na začetku filma. Ne vem, kaj ima Hollywood proti gasilcem, toda gasilci ponavadi ne dočakajo drugega dejanja. Mirno bi lahko ustanovili lobi, ki bi začel minirati h'woodsko diskriminacijo, češ - gasilci smo v h'woodskih filmih premalo zastopani, če pa se že pojavimo, nas hitro vržejo iz filma. V vodoravni legi. Kar ni politično korektno.
Prava frekvenca je v tem smislu na frekvenci s Hollywoodom. Kar pomeni, da je junak, Frank Sullivan (Dennis Quaid), po poklicu gasilec in da kmalu na začetku filma umre - jasno, junaško, na dolžnosti, v silovitem požaru. No, umre - in ne umre. Težko je namreč reči, v kakšno agregatno stanje se spremeni. Po eni strani ni več živ, po drugi strani pa še ni mrtev, kajti v odsotnosti boljših idej se zadrži v Coni somraka, v neke sorte paralelnem svetu, v katerem preteklost in sedanjost obstajata sočasno. Kul, ne. In med njima je mogoča povsem normalna komunikacija. Ha. Ne potrebuješ high-tech pripomočkov, ne potrebuješ futurističnih scenarijev, ne potrebuješ portalov, ne potrebuješ sci-fija. Ne, skozi čas ti ni treba kopati tunelov. Še specialnih efektov ne potrebuješ. Kar je pravo olajšanje, huh.
Zadostuje le prgišče radioamaterskega entuziazma - in že lahko sin, John Sullivan (James Caviezel), ločeni, nesrečni, zagrenjeni policaj, prestreže signal, ki ga je njegov oče poslal pred 30 leti... že lahko sin pomaga očetu spremeniti preteklost... že lahko sin očetu reši življenje... in že lahko oče in sin, gasilec in policaj, stebra družbe, magari 30 let in nekaj agregatnih stanj narazen, družno stopita na prste serijskemu morilcu, ki v newyorškem Queensu terorizira ženske, vključno z mamo Sullivan (Elizabeth Mitchell). Šur, če bi oče umrl danes, bi s sinom čez 30 let verjetno ircala, toda leta 1969 na žalost še ni bilo interneta, tako da sta prisiljena časovno zanko futrati s sončnim pojavom po imenu aurora borealis, kratkimi valovi in intenzivnimi radioamaterskimi šiframi.
Prava frekvenca je film o očetih in sinovih, pravzaprav o idilični romanci med očetom in sinom, ki se nimata časa spreti. Z drugimi besedami, Prava frekvenca je čisti anti-Ojdip, antiojdipska nostalgija po idilični, brezkonfliktni utopiji, po moški romanci, po moški potenci, po močni, čvrsti, potentni, transčasovni heteroseksualni koaliciji, po času, ko so bili moški še junaki, ko so bile ženske še v nevarnosti in ko so lahko ženske zaščitili le moški. Toda ironično, sam film se začne leta 1969, ko je med generacijama zazijal prepad, ko se je mladina uprla starim vrednotam, starim normam in starim režimom, ko so se otroci uprli staršem, ko so se sinovi uprli očetom. Pa predmestni nirvani. In bejzbolu. To je bil čas, ko so sinovi netili požare, očetje pa so jih gasili - bolj ali manj na silo. Včasih z gasilskimi cevmi. Včasih tudi z dum-dumkami. In dalje, to je bil obenem tudi čas, ko so se ženske uprle moškim, ko so ženske začele svoj osvobodilni boj, ko so ženske začele skrbeti zase, ko moških niso več potrebovale in ko je moške začel mučiti občutek ogroženosti. Prava frekvenca je pravzaprav alegorija o moški paniki, alegorija o nujnosti moške povezanosti. Sporočilo je namreč očitno: moški lahko preživijo le, če se povežejo. Dennis Quaid preživi, ker dobi iz prihodnosti - od sina, se razume - informacije, ki mu v zadnjem trenutku rešijo življenje. Toda s tem, ko se moški povežejo, ogrozijo ženske - ja, prav Quaidovo preživetje lansira pohod serijskega morilca, ki ga lahko ustavi le močna moška koalicija, le patriarhalna policijsko-gasilska sprega. In vendar se film zaveda, da je ta potentna, patriarhalna moška koalicija le še iluzija - da je možna le še v Coni somraka.
ZADRŽAN