Dekle na mostu

Moški in ženska, ki sta si usojena, se vedno srečata po naključju. Ne glede na žanr. Naj si bo v melodrami, filmu noir, pravljici, screwballu ali pa romantični komediji - logika je vedno ista. Še toliko bolj v črno-belem Dekletu na mostu, ki je kombinacija vseh teh žanrov.

Usoda se pač vedno zgodi po naključju, par t bi rekli Francozi. In Daniel Auteuil je le Francoz. Kar pomeni, da na nekem pariškem mostu sreča zbegano, obupano, zelo promiskuitetno dekle po imenu Adele (Vanessa Paradis), ki ima za sabo serijo propadlih, agoničnih zvez in ki hoče zdaj narediti samomor. Prav res, kakšno naključje! Auteuil je namreč showman, specifično: cirkuško-varietejsko-kabaretni metalec nožev, ki je padel iz forme in ki bi mu dobro prišla nova asistentka... ee, bejba, ki bi bila voljna postati tarča za njegove nože. In lepo prosim, le katera bejba lahko metalcu nožev asistira tako idealno in tako naravno kot samomorilka? Ne, boljše profesionalke ni. Hej, mala, kaj pa lahko izgubiš? Delaj zame! Čakajo te potovanja, eksotični kraji, zanimiva služba in slej ko prej tudi smrt - nikoli ne veš, kdaj se mi bo met ponesrečil. Za Gaborja, kot je ime Auteuilu, je tako avdicije konec. Padle ženske so njegov material. In Adele je it-girl. Angažira jo. Na licu mesta. In novi tandem jo mahne na turnejo.

Dramatični angažmaji ju vodijo od cirkusa do varieteja, od šotora do gledališča, od ladij do igralnic, od francoske riviere do Istanbula. Svet je njun. In seveda, tudi žanr je njun. Kar pomeni, da sta si usojena, toda le naključno. Hočem reči, drug drugega nenehno mučita. Ona njega z drugimi moškimi, ki jih menja kot obleke. On njo z metanjem nožev, s svojo cirkuško točko potemtakem, ki jo prelevi v erotično igro zapeljevanja, pettinga, romantičnega sadizma, penetracije in dominacije. Svojega odnosa kakopak ne konzumirata. Seks je zanju performance. In da bi bilo vse skupaj še bolj očitno, menjata tudi poze... ee, figure, pa četudi le figurativno. Recimo: ko jo Gabor priveže na Kolo smrti. Ali pa: ko si Gabor čez oči zaveže trak. Šur, njeno stokanje ob šviganju nožev je na robu orgazma. Ali pa onstran orgazma. Seksata, ne da bi se drug drugega dotaknila. Ko jo z nožem nehote rani, se zdi, da je stekla prva kri - da jo je defloriral. Na daljavo. Razumeta se onstran tega, kar rečeta, zato bi bil fizični stik odveč in nesmiseln.

Film Dekle na mostu vam bo sicer potegnil na stare evropske filme, recimo na kakega Fellinija, pa na stare filme noir, recimo na kako Gildo, in kakopak tudi na Velikega Flamariona, film o ostarelem metalcu nožev, Erichu von Stroheimu, ki ga obsede in pogubi fatalna tarča, Mary Beth Hughes, toda Patrice Leconte, ki obvlada tako voyeurizem (Gospod Hire, 1989) kot fetišizem (Frizerkin mož, 1990), da svoji reciklaži klasičen, delikaten, kompakten izgled, vključno s cigaretnim dimom, ki ustvarja vtis, da gledate črno-beli film, ki sanja o barvah.

ZA