Nezlomljivi

Bruce Willis alias David Dunne se z vlakom vrača domov, v Philadelphio. Za sabo ima neuspešen naskok na novo službo. Šel je na razgovor, heh, v New York, toda ni mu šlo, tako da bo še naprej ostal mali, nepomembni, slabo plačani varnostnik na kolidžu. Nima razloga, da bi se smejal. Sedi žalostno. Gleda žalostno. Izgleda žalostno. Kar pa vas naj ne zavede - Bruce je res žalosten. Če bi na vlakih vrteli filme, bi se na ekranu zagotovo prikazal Šesti čut - za primerjavo, se razume.

Ne, Bruce tokrat ni mrtev. Vsaj ne klinično. Kar pomeni, da se mu ponesreči tudi naskok na bejbo, ki prisede. Poslovne ženske pač takoj zavohajo, kdaj imajo opraviti le z žalostnim varnostnikom, ki se mu pravkar ni uspelo prebiti. V boljših trenutkih bi ji sicer siknil, hej, če misliš, da si tako superiorna, zakaj se potem voziš z vlakom, ne pa s svojim letalom, toda tokrat ni mož trenutka, ampak le deklasiranec, ki skriva poročni prstan in igra svojo verzijo Bonjour, tristesse. A iskreno rečeno, četudi bi jo zapecal, ne bi prišla niti do stranišča, kajti že v naslednjem trenutku se vlak katastrofalno raztrešči.

In Bruce nehote postane mož trenutka: medtem ko so vsi drugi bodisi mrtvi ali pa absolutno mrtvi, jo sam odnese brez praske. Brez sledi. Kot da se ni nič zgodilo. Kot da ni bil na vlaku najhujše žalosti. Kot da ni bil del tega srhljivega razčefuka. Nič mu ni. Kot da je mutiral v Jeffa Bridgesa - in kot da se je preselil v film Fearless. Zdravniki so kakopak clueless. Če bi to, kar vidimo, videl CNN, ne bi odkupil le pravic za ekskluzivno poročanje o njegovi "resnični zgodbi", ampak bi ga odkupil v naravni velikosti - z vsemi njegovimi problemi, neuspehi in žalostjo vred. Še huje, Bruce bi lahko priredil licitacijo, saj ne dvomim, da bi njegovi zgodbi - še bolj pa njegovim genom - z veseljem prisluhnili vsi inštituti, ki trenutno kopljejo po človeškem genomu.

Toda Bruce kakopak ne bi bil Bruce, če mu ne bi potegnilo, da je nekaj narobe. Vse potnike je zmlelo v sončni prah, on pa sije - kot sonce? Edini preživeli! To, da mu ni nič, se zdi srhljivo tudi njegovi ženi Audrey (Robin Wright Penn), ki pa mu je itak tako odtujena kot ona bejba z vlaka. In res, ko Bruce malce pomisli, se spomni, da pravzaprav še nikoli v življenju ni fasal praske. In dalje, da sploh še nikoli ni bil bolan. Kar ga seveda pripelje do vprašanja - kdo sem? Toda Bruce igra tipa, ki je prebral premalo stripov, da bi vedel, kdo je. Dokler se ne prikaže Elijah Price (Samuel L. Jackson), ki ima že v imenu Biblijo in biznis, v kosteh redko, a hudo genetsko bolezen (samo zakašlja, pa se mu že zlomi rebro), v lasti ekskluzivno stripovsko galerijo, v svoji perverzni glavi pa fiksno idejo, da je David Dunne prišel na svet z "nadčloveško" misijo, ki je tako skrivnostna, presenetljiva in unikatna kot finale Šestega čuta. Ja, režiser je isti: M. Night Shyamalan. Ja, zvezdnik je isti: Bruce Wilis. Ja, tudi mesto je isto: Philadelphia. In ja, spet so tu zbegan otrok (Davidov sin), frustrirana ženska (Davidova žena), morbidna, negotova, nemirna, mrka, škrtajoča, zelo zadržana, obešenjaška noir atmosfera in zelo angažirana zgodba o lakoničnem človeku, ki se ne prepozna.

Nezlomljivi je intimistični triler o človeku, ki skuša ugotoviti, zakaj je preživel nesrečo in zakaj je nezlomljiv, še bolje, zakaj je tako nenaraven - in navsezadnje, zakaj je tako irealen. David Dunne ima pač očiten problem: premalo je realen. Nikoli ne zboli, nič se ga nič ne prime, apokalipso preživi brez praske. Tip je tako irealen in nečloveški, da se zdi fiktiven. Zdi se kot fiktivni lik, ki že celo življenje igra v napačnem filmu. Zato ni čudno, da ni zadovoljen s službo. In zato ni čudno, da družina z njim ne ujame kontakta. Nezlomljivi je film o stripih. O stripovskih filmih. O stripovskih junakih. O stripovski kulturi. O kulturi, ki je ostala brez družbe, na kateri temelji. O stripovskem odnosu do sveta. O stripovski identiteti sodobnega človeka. In predvsem o postfeministični tesnobi sodobnega moškega, ki se mu zdi, da ga agonija industrijske tekme, negotovost trga, piramida razredne predestinacije, ogrožena, deklasirana, zgolj še ornamentalno-dekorativna "moškost", virus sterilnosti in telepatsko-fantazijska obsedenost s heroiko, nezlomljivostjo, viagro, portfelji, steroidi, tupeji, kozmetiko, glamurjem in slavo spreminjajo v fikcijo, v fiktivni lik, za katerega ima Bog-Usoda-Delodajalec zjutraj le eno samo vprašanje: kolikokrat v karieri boš bolan? Nezlomljivi ni film o družbi, ki ji manjka junak, ampak film o junaku, ki mu manjka družba. Film o junaku, ki ga nima več kdo spoštovati.

ZA +

povezava