Zadnja večerja

Kekec je bil prvi slovenski superman, ki je videl filmski trak. Zadnja večerja pa je prvi slovenski film, ki ni videl filmskega traku. Ne le da je v celoti posnet z digitalno kamero, ampak ga tudi v kinu vrtijo digitalno - z diska.

Zavestno se je odrekel železni tradiciji in starim običajem - filmskemu traku. Kekec je kakopak junak te tradicije. Zadnja večerja je zato lepa priložnost, da se demontira tudi Kekca, malega, alpskega, popkulturnega fašista, fanta od fare, aparatčika, slovenskega političnega komisarja, junaka revolucije in novega, povojnega, socialističnega, osvobojenega kolektiva, dvornega norca, anti-Ojdipa, ki se ni uprl Očetu, ampak "drugačnim", nonkonformistom, opoziciji.

Hja, Kekec je mučil, strašil in preganjal "drugačne", predvsem Bedanca in Pehto, pripadnike socialnih manjšin, ljudi s težko, disfunkcionalno, agonično mladostjo, ki jim je pustila sledi. Zakaj se Bedanc tako boji sove in zakaj je postal divji lovec, bi morali vprašati njegovega očeta - heh, ali pa očetovega psihiatra.

Kot bi rekel Lenin - vsaka revolucija potrebuje "koristnega idiota". In Kekec je bil iz tega testa. No, čar Zadnje večerje pa je prav v tem, da ga vzame dobesedno - kot koristnega idiota. Kekec (Matjaž Javšnik) je namreč zdaj le še idiot. Okej, kakor pač hočete: nor je... mentalno hendikepiran... retardiran... z drugega planeta... drugačen. Stari Kekec je preganjal drugačne - novi Kekec je sam drugačen... ee, tako zelo drugačen, da ga je bil njegov slovenski Oče pripravljen takoj zamenjati za psa, medtem ko je njegova slovenska Mati raje umrla kar na licu mesta, pri porodu, kot pa da bi gledala to drugačnost.

Ne, za Amsterdam še ni slišal. Kar pa ni najhuje. Tudi za Jezusa še ni slišal. Pomagati mu ne more niti Država niti Partija niti Cerkev. "Nič ni narobe, če narediš samomor - jaz ga delam vsak dan, pa mi nič ne fali!" Ja, Kekec, ki mu je v resnici ime Tinček in ki si analni humor razlaga zelo po svoje (anus kot camera obscura), ima le štiri razrede narečne osnovne šole, s prijateljem Hugom (Drago Milinović) pa je pravkar zbežal iz norišnice - z digitalno kamero. Ker se ne more upreti užitku, moči in samozavesti, ki jih človeku nudi kamera, sklene, da bo posnel "film o junaku, ki reši žensko svojega srca". In junak tega filma hoče biti sam Kekec - idiot hoče biti pač koristen.

Čakajte, kdo je že po njegovem slovenski junak? Bojan Križaj, ker je poznal Stenmarka - čovek, ki gre čez rdečo do sredine ceste, potem pa se vrne nazaj - človek, ki drugega nategne, da skoči v Ljubljanico - fant, ki reši punco, potem jo pa še kušne.

Ha, Kekec! In še preden rečete "Zgodilo se je čisto blizu vas", že uživa v straniščnem špeganju in drugih delikatesah skrite kamere, kar ga pripelje do Mojce (Aleksandra Balmazović), mučene, agonične, pogosto tepene, sodomizirane, maltretirane, razdejane, obupane, socialno slepe bejbe, alias Magdalene, poklicne cipe, ki hoče narediti samomor. Jasno, Kekec začne takoj kopati luknjo. No, Zadnja večerja, satirična, novokomponirana, tevedoberdanska travestija sit-koma, reality TV, skrite kamere, Dogme in Odklopa, pa skoplje luknjo Kekcu, nacionalni ikoni. Kekec = idiot, ki hoče biti Jezus. Mojca = cipa, ki hoče družino & dom. Bedanc = zvodnik, ki hoče v Evropo. Slovenija, skrita kamera so tvoji joški!

ZA