Na Kitajskem jedo pse

Fant in punca, Arvid (Dejan Cukic) in Henne (Trine Dyrholm), se zbudita v svojem malem, povprečnem, enoličnem, predvidljivem danskem stanovanju. Toda še preden se lahko Arvid ustrezno uglasi z novim jutrom, mu Henne že na ves glas razloži, da je najbolj dolgočasen človek na svetu. Nikoli ne preseneti. Enoličen je. Pasiven, povprečen in predvidljiv. Ne, tip ni ravno njen junak. Le kako bi lahko bil? Preživlja se kot nižji bančni uradnik. Mali urbani desperado. Nima jajc. Toda junak ne potrebuje jajc - le v pravem trenutku se mora znajti na pravem mestu. Kar se Arvidu posreči: ko v banko plane ropar Franz (Peter Gantzler), ga Arvid malone nehote mahne po glavi - z loparjem za squash. Ki niti ni njegov. Šur, Arvid postane junak dneva, človek trenutka, medijska atrakcija. Končno zmaga. Kar pa ne pomeni dosti: ko se vrne domov, najde le grafit "Jebi se", ki mu ga je - ob televizorju, huh - pustila Henne... kmalu zatem ga s svinjo ozmerja gnevna roparjeva žena Astrid (Line Kruse), ki je hotela s plenom plačati umetno oploditev... in da bi bila mera polna, ga na cesti zbrca še lokalni goth-rock bend. Ker hoče napako popraviti, obišče svojega brata Haralda (Kim Bodnia), edinega gangsterja, ki ga pozna, in ga poprosi: pomagaj mi oropati bančni kombi in osvoboditi Franza. Haraldu, ki je tako cool, tako sociopatski in tako sadističen kot katerikoli Tarantinov gangster, ni treba dvakrat reči. S svojo bando, v kateri so pretežno komaj kompetentni kuharji in še manj kompetentni kuharski pomočniki iz njegove restavracije, namreč kmalu poskrbi, da je Danska videti le še kot ultra testosteronski, hiper kinetični, zelo dogmatični citat Šunda. Nič hudega. Hej, na Kitajskem jedo pse. Hočem reči - na Kitajskem jedo Reservoir Dogs.

Film Na Kitajskem jedo pse je še en dokaz, da je Quentin Tarantino najvplivnejši režiser zadnjih desetih let. Imitatorji ga preprosto ne morejo preboleti, pa četudi jim je s svojim zadnjim filmom, Jackie Brown, pobegnil drugam. In četudi filmi, ki na trgu brez pridevnika "tarantinovski" ne bi preživeli niti prve noči. Kar pa ni čudno - Tarantino je v teh filmih le pridevnik. Na Kitajskem jedo pse je danski film. Pravzaprav danski hit, celo danski mega hit. Ja, med drugim je zrušil tudi Grozečo prikazen. Toda hit je bil predvsem na Danskem. Zelo slabo se prevaja na druge trge. Iz preprostega razloga: vsaka država ima zdaj svojega "Tarantina", tako da po kakem drugem "Tarantinu" ni niti najtanjše potrebe. A da smo si takoj na jasnem: danski "Tarantino", Lasse Spang Olsen, ni nič slabši od drugih lokalnih "Tarantinov", vraga, še celo boljši je, toda njegov problem je v tem, da s svojim filmom prihaja prepozno - Tarantina so namreč medtem že obrali do kosti. Oziroma: zreducirali so ga na gole kosti. Ni kaj, po Šundu, ki je razrajcal in obsedel popkulturo, je širom sveta zraslo več "tarantinovcev", kot je bilo v samem Šundu citatov in mrtvih. Ostali so le še klišeji, poze in kloni, s katerimi ni več mogoče nategniti niti tistih, ki niso videli niti enega Tarantinovega filma. Kar seveda pomeni, da je za Lasseja ostalo bolj malo milosti. In še manj potrpljenja. Prevečkrat v zadnjih letih smo namreč videli salve irealnega nasilja, absurdnih trupel, grotesknih ropov, adrenalinskih šutingov (ja, z dvema pištolama), črnega humorja, citiranj starih filmov in sarkastičnih replik, da bi še trznili. Na Kitajskem jedo pse je tipični "tarantinovski" film. Pomeni, da pozabi, da Tarantinovi filmi niso anekdote, ampak romani. Je pa res, da si bo ob filmu Na Kitajskem jedo pse marsikdo rekel - kul, končno danski film, ki ni posnet pod okriljem "Dogme". Kar je točno. Ta film ima z "Dogmo" toliko zveze kot Ben Hur. Še manj. Lasse Spang Olsen je med dvema najbolj udarnima filmskima šolama, "tarantinovsko" in dansko-dogmatično, izbral tujo, ki pa je že zdavnaj postala dogma.

ZADRŽAN +

povezava