Škandalozno pero

Pravega umetnika ne ustavi nič. Niti zapor. Še več - niti umobolnica. Niti najbolj ekstremna umobolnica. Vraga, niti umobolnica, ki je videti tako, kot da so jo izdelali po najbolj sadističnih načrtih - po njegovih načrtih.

Škandalozno pero je kakopak film o slovitem markizu de Sadeu, francoskem soldatu, hedonističnem libertinu, apokaliptičnem provokatorju in strupenem pisatelju, ki je napisal nekaj škandaloznih romanov (npr. Justine, Juliette), dal svetu novo besedo, ja, sadizem, in potem večino svojega odraslega življenja - 27 let! - preždel v najbolj bednih francoskih arestih ter nič manj srednjeveških mentalnih inštitucijah. Markiz ni le mežikal družbi, v kateri je živel. Ne, ni se ji podrejal. Ni se ji prilagajal. Ni ji le laskal. Niti ni le flirtal z njo, kot so to redno in vedno počeli predmoderni pisatelji. Bil je drastičen avtor, ki je živel v drastičnih, paničnih, agoničnih, genialnih časih - hja, ob koncu 18. stoletja, v času giljotin, amputacij, bičanj, nekrofilije, gorečih postelj in "konstantne erekcije", v času francoske revolucije. In pred njo. In po njej. V času, ko se je stari družbeni red krhal, lomil, trgal, rušil. Markiz je računal na revolucijo.

Živel in pisal je tako, kot da se je revolucija že zgodila. Ni se. In tudi ko se je, se ni. Računal je na revolucijo, ki bo vrgla stari red. Šur, vrgla ga je. Ni pa računal na to, da bo srce revolucije puritansko in da revolucija ne bo trpela ideologije, ki bolečino, trpljenje in mučenje razume kot užitek. Ni šans! Taka ideologija je za vsak revolucionarni režim prehuda konkurenca. Če bi ljudem ob mučenju prihajalo, potem represija, teror, inkvizicija, policija, zapori in norišnice ne bi imeli več nobenega smisla - bili bi le še viri ugodja. Nihče se jih ne bi več bal. In lepo prosim - le kaj ti bo še politika, če ljudje ne živijo v strahu? Le kaj ti bo ideologija, če ljudje uživajo? Le kaj ti bo družbeni red, če obstaja markiz de Sade? Ruk, pa so se ga znebili. Ni sedel le zaradi svoje literature. Včasih je sedel zaradi svoje prakse... ee, seksualne prakse. Oh, kot da je sam ločil med teorijo in prakso, med literaturo in dejanji, med umetnostjo in življenjem. Ker je bil pred svojim časom, si ni zastavljal tistega večnega, klasičnega, klišejskega, upehanega, dolgočasnega vprašanja, ki bega umetnike - ali lahko življenje postane umetnost? Še manj je opazil pogrošno vprašanjce, ali lahko umetnost postane življenje? Preveč je bil pač zaseden z drugim, bolj usodnim vprašanjem: ali lahko umetnost sploh še postane umetnost? Še zlasti, ko je ugotovil, da življenje ne more več postati življenje, huh. Ko je markiz de Sade leta 1814 umrl, je bil kronski dokaz, da se revolucija v resnici ni zgodila.

No, ko markiz (Geoffrey Rush), niti zdaleč fan Biblije, v Škandaloznem peresu, posnetem po drami Douga Wrighta, pade v slovito pariško norišnico Chareton, polno duhovitih srednjeveških prijemov, mu duhovnik Coulmier (Joaquin Phoenix), sicer prijateljsko nastrojeni šef tega kompleksa, pusti dokaj proste roke, toda kljub vsemu pristane med tipi, ki mislijo, da so ptiči. Vem, kaj ste si rekli - to so idealni bralci njegove literature. Za hip se tudi njemu zdi, da je na pravem mestu, še toliko bolj, ker med pacienti najde tudi tipa, ki iskreno uživa v njegovi literaturi. Zakaj tudi ta tip ne napiše romana, je misterij. Očitno ne ve tega, kar ve de Sade: da norca od umetnika loči le umetnina. Norec, ki svoje življenje - svoje blodnje, svoje ekscese, svoje fantazije - popiše v romanu, ni več le norec. Norec, ki svoje življenje le živi, ostane norec. Pika. Markiz je videti tako, kot da je bral Foucalta. Zato s svojim pisanjem nadaljuje tudi v norišnici, toda ko s pomočjo nove fanice, bujne, a deviške perice Madeleine (Kate Winslet), svoj rokopis prešverca ven, vse do založbe in tiskarne, se vse skupaj zavrti. Ko namreč roman Justine vidi Napoleon, se mu skoraj zmeša. Ne od užitka, ampak od besa: vse izvode sežgite, avtorja pa usmrtite! Takoj! Ne nujno v tem vrstem redu! To se sicer ne zgodi, toda norišnica dobi novega firerja, doktorja Royer-Collarda (Michael Caine), priznanega specialista za torturo, inkvizitorja sans merci, ki skuša najti racnijo za markiza. Jasno, markiz si doktorja nekajkrat mastno privošči, med drugim inscenira tudi farso, s katero skuša diskreditirati njegov ego, ki seks razume predvsem kot posilstvo. Razlog več, da ga doktor, ki itak ne verjame v terapevtsko vrednost pisanja in drugih umetniških praks, takoj sleče. Pobere mu pisala, papir - vse. Konec je pisanja, markiz! Fino, si reče markiz - ko ti vse vzamejo, se umetnost šele začne. Ko nimaš več s čim ustvarjati, šele začneš misliti. Šele ko markiza povsem zaklenejo, postane zares kreativen - izmisliti si mora pač nove, izvirne, domiselne, alternativne, krvave, tako rekoč avantgardne načine za pripovedovanje svojih obscenih štorij. To ni več pisanje - to je performance.

Philip Kaufman, ki se je imel vedno za črno ovco Hollywooda, hoče očitno reči: Markiz de Sade, to sem jaz! Kaufman je vedno delal v Hollywoodu, bil pa nad njim. Vedno se je imel za duhovnega aristokrata in intelektualca med infantilnimi barbari, tudi ko je snemal vesterne (Tolpa Jesseja Jamesa in Cola Youngerja, 1972), pustolovske filme (Strahote bele zore, 1974), grozljivke (Invazija tretjih bitij, 1978), filme o osvajanju vesolja (Pot v vesolje, 1983) in trilerje (Vzhajajoče sonce, 1993). Vedno se je imel za odraslega, za avtorja v boju z režimom, represijo, torturo, mentalnim totalitarizmom in politično korektnostjo - ja, za avtorja v boju s h'woodskim sistemom. Vedno se je izogibal kompromisom. Raje je imel inteligenco kot popularnost. Vedno je hotel več, kot je smel. S filmom Henry in June (1990) je razbesnel ameriško cenzuro. Kaufman se zato zlahka identificira z markizom de Sadeom, ki je v njegovih očeh itak bolj boemsko mučeniški borec za svobodo govora in umetniškega izražanja kot pa izumitelj sadizma. Markiz namreč bolj potegne na Lennyja Brucea, Larryja Flynta in podobne izzivalce petega amandmaja kot pa na aristokrata, ki je rad rekel, da je v imenu seksa dovoljeno tudi ubijati. Bolj je podoben avtorju Leta nad kukavičjim gnezdom kot pa avtorju Justine. Kaufman se torej kljub radikalnosti odloči za romantično vizijo markiza de Sadea. Kar pa ne preseneča: že velike ameriške pop junake, bodisi izobčence ali astronavte, je vedno prikazoval romantično - kot žrtve kapitalistične mašine. In markiz je bil v nekem smislu prav to - le član razreda, ki je leta 1789 crknil.

ZA

povezava