Billy Elliot

Znanost trdi, da so ločitve staršev gorje za otroke. Umetnost dokazuje, da ni nič dlje od resnice: ločitve staršev so blagor za otroke. Šele otrok ločenih staršev je dovolj motiviran, da iz sebe kaj naredi. Šele otrok iz "disfunkcionalne" družine čuti potrebo po tekmi, po nastopanju, po oboževanju, po publiki, po fanih - šele tak otrok zna pritegniti pozornost. Šele tak otrok ve, da mora do konca in da glede svoje želje ne sme popustiti. Težko boste našli filmskega zvezdnika, ki prihaja iz "funkcionalne" družine. In 11-letni Billy Elliot (Jamie Bell), sin samskega očeta (Gary Lewis), je iz tega testa.

Okej, mama resda ni le odšla, ampak je umrla, toda Billy raste na severu Anglije, v rudarskem Durhamu, ki ga bašeta depresija in recesija. Ni čudno, piše se leto 1984 in na oblasti je železna Margaret Thatcher, ki je regulacijo družbe, vključno s socialo, prepustila trgu. Naj odloča trg! Fino: mama je umrla, ata štrajka, babica je senilna. No, na voljo je še starejši brat, za katerega pa je profani ata že zdavnaj sklenil, da bo rudar. Kar nas pripelje do Billyja, za katerega je ata sklenil, da bo boksar. A kot rečeno, Billy je iz disfunkcionalne družine, zato je potreben tako krepke sublimacije, da ga ring preprosto ne poteši. Le kako bi ga lahko? Boksarski ring je pač preveč direktna metafora sveta, v katerem živi. In ker mu kmalu kapne, da boksar ni boksar, če nima smisla za balet, sklene, da bo raje postal baletnik s smislom za boks. Prestop k baletni skupini gospe Wilkinson (Julie Walters), magari ilegalen, je zato samoumeven, še toliko bolj, ker boksarji in baletniki trenirajo v isti dvorani.

Kar pomeni, da je meja med baletom in boksom, med baletniki in boksarji, med žensko mistiko in testosteronskim mačizmom, med socialnim prostorom, apriorno rezerviranim za ženske, in socialnim prostorom, apriorno rezerviranim za moške, izgubila težo in smisel. In seveda, fraze a la "ta reč ni za moške, ampak le za ženske" so absurdne. V "seksualni politiki" in politiki družbe se je nekaj usodno spremenilo - in Billy je šifra te spremembe. Mali hoče postati baletnik, pa čeprav mu oče, ujetnik seksizma, šovinizma in homofobije, razlaga, da to ni za moške: "Pravi moški ne plešejo!" Točno, Billy ni pravi moški, ampak moški, ki ve, da ne more biti pravi moški, če ni vsaj malo tudi prava ženska. Navsezadnje, le cinično lahko gleda, kako moški nemočno, nebogljeno, patetično, groteskno štrajkajo in protestirajo proti Margaret Thatcher, fatalni Ženski, ki jih je kastrirala in jim vzela delo, moč, potenco, samozavest, čast, moškost, glamur. Mali ima razlog, da glede svoje želje ne popusti, da vztraja pri baletu - ja, razlog ima, da hoče videti, kako je, če si ženska.

ZA +

povezava