Plačilo vnaprej

V Spielbergovem Imperiju sonca se je fantič, Christian Bale, dobesedno še otrok, baziran v Šanghaju, ponoči igral s svetilko. Prižigal jo je in ugašal, kot da oddaljenim ladjam pošilja neke sorte signale. In glej, no, glej, v tistem trenutku so japonske ladje udarile po Šanghaju. Malega je zgrabila panika: prepričan je bil, da je znak za napad dal on sam, da je s svojimi signali spremenil tok zgodovine in povzročil II. svetovno vojno. Kot kaže, je ta Božji kompleks zdaj že del človeškega genoma. Mulci, ki mislijo, da so Božja prioriteta, se namreč zadnje čase množijo kot filmi o prvi poti na Mars. Tak je bil Simon Birch. In tak je 11-letni Trevor McKinney (Haley Joel Osment), ki se mu v Plačilu vnaprej zazdi, da je usoda sveta v njegovih rokah. Da ga igra mulo, ki je v Šestem čutu "videl rtve ljudi", je kakopak le del igre, ki se jo gre film z nami, tako da je vprašanje le, kdo bo prej odnehal - mi ali film? Film ne odneha. Svoj humanizem namreč tako vztrajno, tako fanatično in tako brezdanje nateguje, da na koncu pade v drug film - specifično, v Field of Dreams. Vključno z neskončno kolono avtomobilov, med katerimi ni niti enega s pregorelo žarnico. Lahko bi ga tožili. Če ne zaradi kraje konca, pa zaradi emocionalnega izsiljevanja.

Trevor, sin kultivirano zapite, proletarsko obupane, konstruktivno odrezave samohranilke (Helen Hunt), dobi novega učitelja za družbene vede, Eugenea (Kevin Spacey; v romanu je učitelj črnec!), lasvegaškega intelektualca, "moža brez obraza", ki je očitno zrasel v tako disfunkcionalni družini, da je še vedno ves opečen in plastičen. Njegov picast obraz je tako monumentalen simptom, da mu ne bi pomagal niti Freud, kvečjemu kak eksorcist z ogromno prostega časa in velikim smislom za dolge tišine. Kar je verjetno razlog, da svoje dijake vzpodbuja h kreativnosti - hej, najdite v tem svetu kako reč, ki vam ni všeč, in jo spremenite! Popravite jo, fiksirajte, heh, odrešite. Jasno, v ameriških šolah je vedno dovolj idiotov, ki v takih situacijah najprej pomislijo na to, da bi pisali predsedniku. Trevor ni idiot, čeprav sumim, da bi tudi on zelo rad pisal predsedniku (raje kot Jonu Bon Joviju), toda žal je bil v času, ko so snemali ta film, v Beli hiši še Bill Clinton, ki je imel premalo zgleden in občutno preslab imidž, hja, slabšega od učitelja Eugenea. Ker malega Busha še ni bilo doma, vzame usodo sveta v roke mali Trevor, novi up telemarketinga, ki si izmisli neke sorte piramidno igro, Pay It Forward (Plačilo vnaprej), no, humanitarno verzijo piramide. Ergo, pomagal bo trem pomoči potrebnim ljudem, vsak izmed teh treh ljudi pa bo potem pomagal novim trem pomoči potrebnim ljudem - in tako dalje, v neskončnost, progresivno, eksponentno, vnaprej. Mali odrešitelj začne s svojo invazijo dobrih dejanj, njegova ameriška mati pa oskarjevsko odkoraka k Eugeneu: Kaj se pa greste! Saj Trevorja sploh ne poznate!! Vi ne veste, da bo vztrajal toliko časa, dokler tega ne doseže!!! Ha.

Marx, Engels, Lenin, Fidel, Ivo Godnič in Rosa Luxemburg so se trudili, da bi spremenili in izboljšali svet, a so se ga očitno lotili na napačnem koncu - pri revoluciji. Pri korenu, heh. Ciniki. Niso pač vedeli, da je rešitev precej bolj enostavna in cenejša - piramidna igra. Implementacija zajamčena! Samo magnata prepričaš, da sosedu enkrat v življenju porine avto, pa je svet že pravljica, udejanjena utopija. Republikanska pravljica. Invazija dobrih dejanj? Drži, to je zelo republikanska poetika: dobra dejanja so boljša od socialne reforme. Dobrodelne akcije so rešitev, ne pa sprememba. Sprememba so dobrodelne akcije, ne pa sprememba sama. Republikanec si reče: hej, če filantropija ne ruši statusa quo, ampak ga zagotavlja in legitimira, potem z veseljem plačam vnaprej. Ne, ta film, sicer delo Spielbergove protežiranke Mimi Leder (Zadnji udarec), ni plačilo vnaprej. Kar pomeni, da vas odvezuje dobrih dejanj.

PROTI

povezava