Film, da te kap

"Ko sem šel v Jugoslavijo, sem imel črne lase - ko sem se čez devet mesecev vrnil domov, so bili sivi. Čisto zares. Za začetek, let do tja je zelo dolg, letalo pa pristane kar med koruzo. Ker da to ublaži pristanek. Ponoči nimaš kaj početi, ker je cel Beograd razsvetljen z eno samo desetvatno žarnico. Pa tudi nikamor ne moreš, ker se z edinim avtom, ki ga imajo, vozi Tito. Hrana je ali zelo dobra ali pa zelo slaba. Nekega dne smo na snemanje prišli zelo pozno in že precej sestradani, pa so nam servirali pečene verige. Ko smo prišli v hotelske sobe, so nas pričakali komarji, ki so bili veliki kot George Foreman. Sedeli so v naslanjačih - s prekrižanimi nogami," se je bivanja v Jugi spominjal Mel Brooks, ki je leta 1969 tam snemal komedijo Dvanajst stolov. Ni imel ravno bajnega budžeta, Juga pa je bila poceni. Kot da je to kaj pomenilo. Dvanajst stolov - sicer zgodba o ruskem plemiču, ki leta 1927 išče družinske dragulje, skrite v enem izmed dvanajstih stolov - je namreč povsem propadlo. Tako kreativno kot finančno. Na obeh straneh Atlantika, se razume. Že naslednji dan se jih ni več nihče spomnil. Izginili so brez sledu. In tudi Mel Brooks je mislil, da si je s to komedijo podpisal smrtno obsodbo. Povsem jasno mu je bilo, da ima režiser le dve možnosti: da ljudi udari po glavi ali pa da ostane doma in še naprej futra svojega kanarčka. Ne, s svojo komedijo ljudi ni udaril po glavi. Daleč od tega. Bil je na tleh. Rekel si je, huh, moja naslednja priložnost bo morda zadnja. Vedel je, da bo moral ljudi udariti po glavi. Še več, po glavi bo moral udariti tudi njihovega kanarčka.

Kar je potem storil. Komediji, s katero je čez nekaj let ljudi lopnil po glavi, se je reklo Vroča sedla (1973), šlo pa je za spoof - za divjo, vulgarno, anarhično, agresivno, kaotično, ofenzivno, obešenjaško parodijo vesterna, ameriške nacionalne ikone... ee, ameriškega kanarčka. Šefi studia so obnemeli. Ne, ni jim šlo na smeh, ampak na kap: glejte, tip se analno posmehuje našemu paradnemu žanru, naši tradiciji, naši klasiki, našim sanjam! Šur, to je bilo tako, kot bi se posmehoval Ameriki. Imel je srečo, da ga niso razglasili za komunista. Ameriki je vestern zabil v rit. A po drugi strani, tudi sam Brooks ni mislil, da je posnel kaj nosnega - le ezoteričen filmček, ki ga bodo razumeli kvečjemu cinefili. Razumeli so ga. In razumel ga je cel svet, ki je ob njem cepetal, vreščal in padal s stolov. Vroča sedla so postala hit epskih dimenzij. Do leta 1973 so se ljudje vesterna in njegovih večnih klišejev naveličali - čas je bil, da se ga vrže v zrak. Preveč je bil že transparenten. Hja, bil je čas, da mu kdo prdne v obraz. Brooks ni skrival, da je odkril nekaj velikega, novo, prelomno, udarno formulo - že naslednje leto je posnel Mladega Frankensteina, parodijo starih grozljivk a la Frankenstein, ki sta ji sledili parodiji nemih filmov (Tišina, smejemo se) in Hitchcockovih filmov (Visoka napetost). No, parodiranje filmov je kmalu postalo industrija: ja, prišli so spoofi Ali je pilot v letalu... Napihnjenci... Gola pištola... Nabriti kanoni... Mafija... Tajni agent 000... in kar jih je še... heh, in kakopak I'm Gonna Git You Sucka in Don't Be a Menace to South Central While Drinking Your Juice in the Hood, parodiji črnskih filmov, ki ju je posnel Keenen Ivory Wayans. Brez kakega uspeha.

Kar nas pripelje do njegovega novega spoofa, do Filma, da te kap, ki je postal huronski globalni hit. Ker si spoofi za rdečo nit vzamejo kak hit in ga potem sparodirajo do kosti, se Film, da te kap obesi na Krik, njegovo prvo nadaljevanje, Krik 2, in njegovega bližnjega sorodnika, Vem, kaj ste zagrešili lansko poletje, na neo-slasherje potemtakem. Kar seveda pomeni, da je maskirani psycho (iz Krika), ki ne jenja in ne jenja terorizirati kretenske mladine, tudi ponosni lastnik ribiške kljuke (iz filma Vem, kaj ste zagrešili lansko poletje). In ko bežečo, vreščečo blondinko, Carmen Electra, ki nadomešča Drew Barrymore, zabode v prsi, mu na konici bodala ostane silikon. Ha! Kdo je naslednji? Koga briga. No, ker pa njeni prijatelji mislijo, da je to povezano s prometno nesrečo, ki so jo zagrešili lansko poletje, kvocient trupel naglo zraste, medtem ko inteligenčni kvocient naglo pade, tako da kmalu zazeva vakuum, ki ga filajo s parodičnimi referencami na Matrico, Izganjalca hudiča, Titanik, Amistad, Šesti čut, Šund, Carrie, Igro solz, Osumljenih pet, Simpatije in Čarovnico iz Blaira. Če je le mogoče, tudi kdo prdne. Če je le mogoče, komu uho prebije tič. Če je le mogoče, se prizor sprevrne v imitacijo oralnega seksa, masturbacije, erekcije ali pa ejakulacije. In če je le mogoče, se kdo komu zazdi gej.

Ja, Film, da te kap je še ena bebava, postmodernistična "mati filmov". Ne, tega filma ni mogoče parodirati - ker ga ni! Pogosto se vam bo itak zdelo, da gledate Krik, Krik 2 ali pa Vem, kaj ste zagrešili lansko poletje. In to dobesedno - razlike ne boste opazili. Iz preprostega razloga: že same grozljivke Krik, Krik 2 in Vem, kaj ste zagrešili lansko poletje, ki jih parodira Film, da te kap, so namreč parodirale in karikirale same sebe, nenehno so se sarkastično, obešenjaško, cinično posmehovale same sebi, niso se jemale resno, niti za hip - izgledale so kot samoparodije. Tako zelo so se zavedale svoje transparentnosti, da so nam same sproti recitirale "zakone" svoje transparentnosti. Le zakaj bi jih sploh še dodatno parodirali? Same sebe so parodirale bolje, kot jih parodira Film, da te kap. Šur, Film, da te kap je smešen, toda Krik je bolj smešen. Film Ali je pilot v letalu je smešen, toda Letališče '75 je bolj smešno. Napihnjenci so smešni, toda Rambo je bolj smešen. Tajni agent 000 je smešen, toda James Bond je bolj smešen.

Mel Brooks je parodiral stare, klasične, mitske filme. Pred njim so to počeli tudi drugi - Roman Polanski (Ples vampirjev), John Huston (Udari vraga), Russ Meyer (Onstran doline lutk), Abbott & Costello (A & B Meets...), Blake Edwards (Pink Panther), Joseph Losey (Modesty Blaise), Robert Altman (M*A*S*H) in Burt Kennedy (Pomagajte svojemu šerifu). Novodobni napihnjenci parodirajo le še najnovejše hite - in to takoj, sproti, histerično, instant. In seveda, Brooks je parodiral filme, ki so jih vsi jemali resno, medtem ko novodobni napihnjenci parodirajo le še filme, ki jim itak nihče ne verjame. Ko gledaš Film, da te kap, se vprašaš: kaj je to - bi se rad avtor komu maščeval? Hoče izraziti svoj bes do industrije, ki ga ne prizna in mu ne pusti, da bi posnel "svoj" film? Ali pa se hoče maščevati publiki, ki je postala tako skeptična in cinična, da "njegovemu" filmu itak ne bi verjela, tako da mu ne preostane drugega, kot da snema filme, v katerih se posmehuje "neverjetnosti" drugih filmov? Ker so novodobni spoofi le filmi, ki jih ni, iščejo le dobro pretvezo za svoj obstoj. Ne, le pretvezo, ampak opravičilo. Njihova tragedija pa je v tem, da si jih zapomnimo le po filmih, ki jih parodirajo.

PROTI

povezava