Razsodnost in rahločutnost po Kitajsko

Američani so se bali atomske bombe. In še vedno se je bojijo. Bali so se komunistov. In še vedno se jih bojijo. Bali so se špijonov. In še vedno se jih bojijo. In seveda, bali so se Boga. In se ga še vedno bojijo. Točno, Američani živijo v strahu. Toda nič, čisto nič, niti njihov monumentalni strah pred atomsko bombo, komunisti, špijoni in Bogom, se ne more primerjati z njihovom strahom pred tujimi filmi. Ne, nič se ne more primerjati z njihovim strahom pred filmi, ki imajo težke, čudne, alegorične, eksotične in predvsem nezapomnljive naslove. Nič se ne more primerjati z njihovim strahom pred filmi, v katerih ljudje ne govorijo anglo-ameriško. Z eno besedo, nič se ne more primerjati z njihovim strahom pred filmi, ki imajo podnapise. Zelo slaven h'woodski rek se glasi: Če hočeš, da tvoj film propade, potem naj ima čuden naslov in podnapise. In res, tujejezični filmi - filmi s podnapisi - v Ameriki niso imeli šans. Brcali so v prazno. Ves trud je bil zaman. Uspeli so le v nekem relativnem smislu. Specifično, zbrali so le nekaj milijonov dolarjev, včasih 10 ali 20, če so kakopak sneli tudi tujejezičnega Oskarja, kot recimo Cinema paradiso, Mediterraneo, Ženske na robu živčnega zloma ali pa Življenje je lepo, za katerega se je zdelo, da je v Ameriki prekosil samega sebe.

Legendarna je zgodba o tem, kako so se mučili s francoskim mega hitom Obiskovalci, ki je v Franciji zrušil vse rekorde. Eh, pa so ga poslali tudi v ameriška kina, jasno, s podnapisi - nihče se ni prikazal. Dobesedno. Potem so rekli, okej, pa ga sinhronizirajmo. In so ga. S sinhronizacijo glasov se je več kot eno leto mučil Mel Brooks, toda na testnih projekcijah je bila publika tako apatična, da so obupali in vse skupaj preprosto vrgli v koš. In Obiskovalci tako Amerike niso obiskali. A po drugi strani, tudi britanski Trainspotting so v Ameriki vrteli s podnapisi - in ni potegnil.

In potem je lani decembra prišel film, na katerega ni nihče računal. Le kako bi lahko? Bil je tajvanski. Dogajal se ni tu, v Kitajski četrti, ampak tam, na Kitajskem. Ne danes, ampak pred mnogimi leti. V njem niso govorili angleško, ampak kitajsko... ee, mandarinsko. In imel je čuden, eksotičen, težko zapomnljiv, nekomercialen naslov: Crouching Tiger, Hidden Dragon. Po naše: Prežeči tiger, skriti zmaj. In na veliko presenečenje vseh je postal hit. Toda ne hit v kakem omejenem, relativnem smislu, ampak absolutno, kompletno, totalno. Prežeči tiger se je valil, hja, kot skala, nezadržno in triumfalno, in blagajne dobesedno izropal. Še več, prebil je tudi magično koto 100 milijonov dolarjev. Ne le da kaj takega v Ameriki ni uspelo še nobenemu tujejezičnemu filmu - noben tujejezični film se tej koti ni niti približal. Bolje rečeno, nihče si sploh ni upal pomisliti, da bi lahko kak tujejezični film v Ameriki pobral 100 milijonov dolarjev, še toliko bolj, ker celo h'woodski spektakli, nabutani z bajno publiciteto, bajnim marketingom, bajnimi zvezdami, bajnimi specialnimi efekti in bajnim budžetom, ponavadi o koti 100 le sanjajo. Ali pa fantazirajo.

Ne, kar takoj pozabite - film Prežeči tiger, skriti zmaj ni postal hit zato, ker je nekaj snobov potrebovalo dobro temo na cocktail-partyjih, ampak zato, ker je o njem začela govoriti ulica. Pa ne le ameriška ulica. Tudi vse druge ulice sveta. Mali tajvanski film je namreč planil povsod. Ni postal le hit. Ni postal le tema. Ni postal le senzacija. Postal je prvi kontakt: če sta za mizo sedla dva poslovneža in uvodoma ugotovila, da imata zelo specialno skupno točko, namreč občudovanje filma Prežeči tiger, skriti zmaj, sta se kmalu strinjala tudi o ostalih rečeh. O poslu. In o Kitajski. Pa tudi atomske bombe, komunistov, špijonov in Boga sta se zdaj manj bala. Upam. Prežeči tiger je postal fenomen.

Dandanes filmom hitro pritaknejo izraz fenomen. Problem je seveda v tem, da so mnogi filmi zdizajnirani in pozicionirani kot fenomeni - in to že kar vnaprej, pred faktom, industrijsko, preden se sploh kaj zgodi, preden jih ljudje prebavijo, preden sploh komu kaj pomenijo. Kot da gre le za žanrsko oznako a la triler, sci-fi, romantična komedija, grozljivka, drama, vojni film, "resnična zgodba", sit-com ali "komedija, ki greje srce". No, s fenomeni pa je tako kot s kulti. Tako kot ne moreš reči, hej, fantje, pridite, posneli bomo kultni film, ne moreš reči, hej, včeraj sem sklenil, da posnamem fenomen. Noben film ni narejen zato, da bo fenomen. Fenomen ni programiran. Prej narobe, fenomen je zmaga nad diktatom. Publika ga sama odkrije, magari na posvečen, napol mističen, tako rekoč subkulturen način. Šur, Prežeči tiger, skriti zmaj, mali tajvanski film, posnet za 15 milijonov dolarjev, kar je za sodobne h'woodske budžetne standarde drobiž, je postal fenomen. Globalni fenomen. Preživel je naravno selekcijo, snobe, partyje, ulico in mainstream odnos do filma. Vsakemu gledalcu se je zdelo, da ga je sam odkril.

Razsodno in rahločutno

Naslov Prežeči tiger, skriti zmaj je pravzaprav citat iz kitajske mitologije, nanaša pa se na ljudi, ki svojo moč pred drugimi skrivajo, na ljudi, ki so skriti - v preži. Hja, ti ljudje se obnašajo kot Kitajska, ki se nenehno skriva, obenem pa tudi nenehno preži. Izraz Prežeči tiger, skriti zmaj bi ji lahko nabili na vrata. "Ta film je neke sorte sen o Kitajski, o Kitajski, kakršna verjetno ni nikoli obstajala, o Kitajski, ki je obstajala le v moji mladostni fantaziji na Tajvanu," je rekel 47-letni Ang Lee, zelo čislani in nagrajevani tajvanski režiser, v zahodni hemisferi še najbolj znan po Razsodnosti in rahločutnosti (1995), bogato nominirani adaptaciji slovitega romana Jane Austen. Da je Tajvanec ekraniziral ta "ženski" roman, ta roman o treh ženskah, sestrah, sicer klasično britansko komedijo nravi, se je mnogim zdelo ironično, toda Lee je takoj zatem posnel Ledeni vihar (1997), film o času, ko je sixties nonkonformizem mutiral v svojo karikaturo in ko je seksualna revolucija že bušnila v ameriško predmestje, malce kasneje pa še vestern - Ride With the Devil (1999).

Ang Lee, očitno nor na velike pop forme in preteklost, si je rekel: čas je, da se vrnem domov. In res, film je posnel na Kitajskem. Ne da bi se odrekel svojim velikim obsesijam: preteklosti, trem ženskam in akcijskemu idiomu, le da je divje-zahodne revolveraške dvoboje zamenjal z divje-vzhodnimi borilnimi veščinami, z naspidirano mešanico mečevalske akrobatike, kung-fuja in konfucijanske elegance, ki jo je brezhibno, spektakularno in praktično antologijsko koreografiral Yuen Wo Ping, martial arts master, brez katerega ne bi bilo ne Matrice ne mnogih hongkonških akcijskih filmov, vključno s tistimi, v katerih je briljiral Jackie Chan, in klasiko Bilo je nekoč na Kitajskem. Drži, tudi akcijske prizore v Prežečem tigru, posnetem po neskončnem romanu Wang Du Luja, so podprli z digitalnimi efekti, toda ko graciozni dvobojevalci zaplavajo po zraku in potem v žaru borbe kot svileno jeklo drsijo po strehah, stenah, drevju in bambusih, izgledajo bolje in bolj seksi kot Michael Jordan v najboljših reklamah. Ne da letenja po zraku svet ni videl v starih mečevalskih in kung-fu filmih, v tistih iz šestdesetih in sedemdesetih (Enoroki mečevalec), toda optični efekti, s katerimi so ga skušali pričarati, so pri publiki izzvali le salve smeha. In dalje, ne da mojstrsko koreografiranega in nadvse inventivnega mečevanja svet ni videl v filmih Tsui Harka (Chinese Ghost Story), toda pri Leeju so akcijski air-fuji, vertikalne levitacije in breztežnostni swordplay videti kot taoistične meditacije o tradiciji, generacijah, tiranskih režimih, korupciji, lojalnosti, kodeksu časti, aroganci, uporništvu, tigrih, zmajih, prežanju in skrivanju moči. "Moja želja, da bi režiral borilni film, je sad nostalgije po Kitajski. Največji čar kung-fu sveta so njegove abstrakcije. To je konceptualni svet, ki temelji na imaginarni Kitajski. Ta svet v realnosti ne obstaja, zato je osvobojen vseh omejenosti." Ja, Prežeči tiger je fantazija o osvobojeni Kitajski. Toda ironično, le na Kitajskem ta film ni vžgal.

Ang Lee je vedel, kaj govori, ko je rekel, da je Prežeči tiger le borilna verzija Razsodnosti in rahločutnosti. Razsodnost in rahločutnost po Kitajsko. Gre pač za zgodbo o treh ženskah, o rahločutni vojščakinji, nerazsodni hčerki visokega politika in njeni razsodni guvernanti, ki bi lahko bile sestre, če ne bi med njih prišel slavni, reformirani bojevnik, ki se hoče pacificirati in svoj magični meč, "Zeleno usodo", odložiti. V Razsodnosti in rahločutnosti so se mečevali z besedami. Tu, v tem ljubezenskem pismu Kitajski, se mečujejo s pogledi. Tu se lahko zgodi vse. Karkoli. In ko spregovorijo, se na vsako besedo zvrne dolga zgodovina, tona kulture. Kot je poudaril scenarist James Schamus: "Vsaka kitajska beseda ima plasti in plasti pomenov, ki za zahodno uho preprosto ne obstajajo. In kar je najbolj ironično - napisal sem scenarij za ta film, pa kljub temu ne bom nikoli razumel vseh pomenov." Schamus je scenarij napisal v angleščini... tajvanski scenarist Wang Hui Ling ga je predelal v kitajščino... potem so ga spet prevedli v angleščino, da ga je Schamus še enkrat predelal... in na koncu so ga prevedli nazaj v kitajščino. Tako so dobili zahodni pogled na Kitajsko skozi vzhodne oči. S podnapisi, huh.

Jasno, Ang Lee je Prežečega tigra zapakiral z azijskimi zvezdami: fu-bejbe, ki skrivajo svojo moč, igrajo malezijska tigrica Michelle Yeoh (hja, Bondovo dekle, Jutri nikoli ne umre), kitajska krasotica Zhang Ziyi in hongonška diva Cheng Pei Pei, kung-fu kraljica šestdesetih, medtem ko velikega vojščaka igra Chow Yun Fat, največji azijski akcijski zvezdnik, karizmatični junak hongkonških klasik Johna Wooja (Killer, Hard-Boiled), ki se je moral po angleščini (Elitni morilci) in tajščini (Anna in kralj) naučiti še mandarinščino. Ko je priletel v Peking, so carino za 45 minut zaprli, da je lahko carinikom raztalal avtograme. Vprašanje, če je kdaj kak igralec toliko garal. Ja, vprašanje, kdaj bo kak igralec spet toliko časa preživel na štrikih. Kdo ve, morda on - v nadaljevanju Prežečega tigra.

Dokler ne posnameš borilnega filma, nisi filmar

Prežeči tiger je pobral 10 oskarjevskih nominacij, tudi za film, tujejezični film, režijo in scenarij (heh, in celo za song "Ljubezen pred časom"), Zlate globuse ter kopico nagrad cehovskih združenj, britanske filmske akademije (BAFTA), festivalov in elitnih združenj filmskih kritikov. Nič novega za Leeja, ki je že za svoja zgodnja filma, Svatba (1993) in Jedača, pijača, moški, ženska (1994), dobil kopico nagrad, tudi nominaciji za tujejezičnega Oskarja, toda Prežeči tiger je tako obnorel svet, da je kmalu tekmoval le še sam s sabo. Testiral je svoje meje in meje vakuuma, v katerem se je znašel sodobni film. Trg se je namreč v zadnjih desetih letih naravnost epsko razprostrl, tako da je v ekonomskem, medijskem in marketinškem smislu večji kot kdajkoli, toda filmi so po drugi vse bolj lokalni, heh, tako lokalni, da so za dimenzije tega trga preprosto premajhni in neuporabni. Dodaten problem je v tem, da so tudi h'woodski filmi, ki so sprogramirani za globalni trg, vse bolj lokalni, tako lokalni, da pogosto niso več dobri niti za samo Ameriko. H'woodski spektakel, ki se dogaja v Chicagu, je morda dober za Chicago, ne pa tudi za San Diego ali pa Austin, Teksas. Da je obisk lani v Ameriki padel, ne preseneča.

Kakor ni mogoče tajiti, da je Prežeči tiger prišel ravno v pravem času, tudi ni mogoče zanikati, da so mu teren več kot opazno pripravili mnogi sijajni kitajski filmi, okej, kitajski, tajvanski in hongkonški filmi, ki so v zadnjih letih osvajali najbolj elitne filmske festivale (Cannes, Benetke, Berlin, Toronto ipd.) in publiko specializiranih art kinodvoran, kjer so jih običajno vrteli - ja, s podnapisi. Po Zadnjem kitajskem cesarju, sicer h'woodskem filmu, ki je leta 1988 pobral trumo Oskarjev, so namreč kitajski filmi dobesedno eksplodirali. Od Kitajske križani in prepovedani Ju Dou, za katerega so se zavzeli Woody Allen, Martin Scorsese, George Lucas in Stephen Spielberg, Živela ljubezen, Zgodba o Qiu Ju, Živeti, Ženske z Jezera dišečih duš, Mesto žalosti, Zbogom, moja konkubina, Niti eden manj, Pot domov, Dvignite rdečo svetilko - vsi ti filmi, zgodbe o malih rečeh, obupu, izoliranosti, represiji, birokraciji, hladni racionalnosti, potrtih ženskah in žalostnih mestih, so postali sodobne klasike, njihovi avtorji, režiserji a la Hou Hsiao-Hsien, Zhang Yimou in Chen Kaige, pa sodobni klasiki.

In če upoštevate, da je kung-fu spet zelo vroč, kar potrjuje globalni uspeh Matrice, Charliejevih angelčkov in filmov Jackieja Chana, potem lažje razumete, zakaj so s Prežečim tigrom stvari padle na svoje mesto. Kot pravi Lee: "Dokler ne posnameš borilnega filma, nisi filmar. Borilni film je film čiste energije - surov, kul, zabaven. Zato se odločiš, da boš filmar." Res, lepo je gledati, kako minorni, tako rekoč subkulturni film postane masovni fenomen, poplavi mainstream in obnori ljudi, ki nanj niso bili pripravljeni.

povezava