26. 3. 2001 | Mladina 12 | Kultura | Film
Dokaz življenja
Proof of Life, 2000
Če se film začne v latinski Ameriki, to lahko pomeni le dvoje - da se bo zmešalo ljudem ali pa živalim. Recimo kakim dinozavrom, čebelam ali pajkom, ki bodo potem uprizorili svojo malo, zoprno, histerično, napol apokaliptično invazijo na ZDA. No, Taylor Hackford, ki je pred mnogimi leti blestel s Častnikom in gentlemanom, ne tako daleč nazaj pa s Hudičevim odvetnikom in Dolores Claiborne, je očitno sklenil, da bo v svojem novem filmu, Dokaz življenja, ubil obe muhi na en mah. Tokrat se namreč tam spodaj, v južni Ameriki, zmeša obojim hkrati, ljudem in živalim. Kar ni posebej težko - film nam ves čas dokazuje, da tam spodaj, v Tretjem svetu, med ljudmi in živalmi ni nobene razlike. Ljudje so živali. Razumete, ne. Šur, najebejo pa vedno nedolžni, nič hudega sluteči, poročeni, filantropski Američani.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
26. 3. 2001 | Mladina 12 | Kultura | Film
Če se film začne v latinski Ameriki, to lahko pomeni le dvoje - da se bo zmešalo ljudem ali pa živalim. Recimo kakim dinozavrom, čebelam ali pajkom, ki bodo potem uprizorili svojo malo, zoprno, histerično, napol apokaliptično invazijo na ZDA. No, Taylor Hackford, ki je pred mnogimi leti blestel s Častnikom in gentlemanom, ne tako daleč nazaj pa s Hudičevim odvetnikom in Dolores Claiborne, je očitno sklenil, da bo v svojem novem filmu, Dokaz življenja, ubil obe muhi na en mah. Tokrat se namreč tam spodaj, v južni Ameriki, zmeša obojim hkrati, ljudem in živalim. Kar ni posebej težko - film nam ves čas dokazuje, da tam spodaj, v Tretjem svetu, med ljudmi in živalmi ni nobene razlike. Ljudje so živali. Razumete, ne. Šur, najebejo pa vedno nedolžni, nič hudega sluteči, poročeni, filantropski Američani.
Debelo knjigo o tem bi lahko napisal Peter Burman (David Morse), ameriški inženir, ki v Tecali, neke sorte fiktivni južnoameriški državi (posneto v Ekvadorju), gradi orjaški jez. Da se ne bi vlačil z živalmi, mu družbo dela žena, Alice (Meg Ryan), ki je že rahlo naveličana Tretjega sveta. To kakopak ni dobra novica za Petra, ki je levičar in ki razume protislovja Tretjega sveta, ujetega v kaos, puče, korupcijo, šlampasto birokracijo in socialno bedo, zato je izgradnja jezu zanj misija. Kar pa niti zdaleč ne pomeni, da ga je tja dol poslal Fidel Castro. Ne, izgradnjo jeza, večjega od T-Rexa, financira naftna družba, večja od jeza. Petru zakon morda celo malce škripa, toda razloga za kako paniko ni, saj kmalu pade v zakon, stkan v nebesih - ugrabijo ga namreč lokalni gverilci... ee, Osvobodilna armada Tecale. Fino, si rečete, levičarja ugrabijo levičarji. Si bodo imeli vsaj kaj povedati. Lahko bodo skupaj brali Kapital, še enkrat premleli, kje ga je polomil Che Guevara, primerjali zapiske - huh, Petra čaka nova duhovna rast. Toda ugrabitelji, ki ga po hitrem, brutalnem, dobro uigranem postopku zvlečejo v oddaljene, neprehodne, vlažne andske planine, so le tolpa fanatičnih primitivcev, ki za Cheja še niso slišali. Od Kapitala niso pobrali nič, od kapitalizma pa le to, da je treba poslovati z dobičkom. Osvobajanje Tecale je pač podjetje, ki zahteva hitre investicije... ee, venture capital. Sovjetske zveze in Jugoslavije pa ni več, huh. Še vedno bi se verjetno utrujali z razpečevanjem mamil, če ne bi z ugrabitvami odkrili nove, efektne tržne niše - ugrabiš pomembnega tujca, visokega uslužbenca kake multinacionalke, in zavarovalnice ti takoj izplačajo bajno odkupnino. Nič osebnega ali pa ideološkega ni v tem, le biznis. Le še en stranski produkt globalizacije.
O tem, da so ugrabitve v Tretjem svetu postale industrija, pa bi lahko knjigo napisal Terry Thorne (Russell Crowe), če ne bi bil tako redkih besed. A le zakaj bi izgubljal besede - firma Luthan Risk International ga plačuje, da se v takih čečenskih situacijah pogaja z ugrabitelji, da preda odkupnino in da ugrabljenca potem pripelje domov, po možnosti v enem kosu. Jasno, Alice ga pokliče... Terry, pogajalski as, ki je na začetku nategnil Ruse in Čečene, se začne pogajati... priskrbi dokaz, da je njen mož še živ... in kmalu se pred nami zariše trikotnik, ki ne pušča niti najmanjšega dvoma, kaj hoče biti Dokaz življenja - hja, točno, Casablanca. Lakonični, zadržani Terry = Humphrey Bogart. Levičarski, ogroženi Peter = Paul Henreid. Zvesta, neodločna Alice = Ingrid Bergman. Casablanca je bila precej bolj romantična in precej bolj napeta, pa četudi se Dokaz življenja trudi, da bi bil oboje, romanca in akcijski triler. Pred nami se rolata dva filma, ki zdrsneta tako narazen, da kmalu ni več jasno, kdo je komu pretveza - romanca akciji ali akcija romanci. Še toliko bolj, ker trikov pogajalske retorike zvemo manj kot v Pogajalcu, vraga, manj kot v Metroju, in ker Meg Ryan ob vsakem telefonskem pogovoru med pogajalcem in ugrabitelji sopiha tako, kot da gre le za telefonski seks. Bogart je gospo Bergman na koncu pustil Henreidu, šefu odporniškega gibanja, to pa zato, ker moški pri osvobajanju sveta in rušenju Hitlerja potrebuje muzo. Petra ne potrebuje niti Alice niti svet. Edini, ki ga potrebujejo, so ugrabitelji, gverilci, osvoboditelji Tecale. Mhm, Terry, častnik in gentleman, bi jim ga moral pustiti.
PROTI