Portoroški tigri

"Joj, nimam kasete, pa tudi filma ne morem zavrteti, ker še ni kopije. Nared bo šele tik pred festivalom - še toplo jo bom prinesel v Portorož." Na drugi strani telefonske linije je bil Franci Zajc, šef firme Arsmedia, producent Sladkih sanj, enega izmed najtežje pričakovanih slovenskih filmov zadnje dekade. Lahko si mislite, da je glavni favorit za najvišje nagrade na portoroškem Festivalu slovenskega filma, ki se bo odvrtel od 28. do 31. aprila. Portoroški festival je vse boljša odskočna deska, tako rekoč lansirna ploščad, zato je nujna postaja vsakega slovenskega filma. Vsi hočejo biti tam, vsi lovijo skrajne roke. Film je treba spraviti tja, pa naj stane, kar hoče. Odtod vročica. In odtod logistični stres. V teh zadnjih tednih pred festivalom mnogi slovenski filmarji doktorirajo iz logistike. Podobno kot h'woodski - pred začetkom poletne sezone. Eh, tudi sam sem se vidno prestopal, kar Zajcu ni ušlo. "Mudi se, ne." Urgentno. Pišem antropološko-raziskovalni članek o novi bateriji slovenskih filmov. O generaciji 2001. O portoroških tigrih. "Prvo projekcijo lahko organiziram šele v nedeljo, toda morala bova v Zagreb, kjer poteka postprodukcija." Prepozno, v nedeljo smo že zunaj.

Sladke sanje

Ni mi preostalo drugega, kot da vtipkam novo številko. Klic je kakopak bušnil čez mejo, v Zagreb, v laboratorije legendarnega Jadran filma, kjer je tipko "Yes" kliknil režiser Sladkih sanj, Sašo Podgoršek, ki je pred leti s kratkim filmom Koza je preživela pobral več nagrad, kot jih je, potem pa leta 1999 končno debitiral tudi s celovečernim filmom - s Temnimi angeli usodi. "Evo, ravno miksam ton, Sven Pepeonik, direktor fotografije, v sosednji zgradbi čita in izboljšuje sliko, paralelno se montira negativ filma, bližamo se nulti kopiji." Šele. Šit, kaj pa sreda, četrtek, petek? "V sredo bomo miks tona zakodirali za Dolby Digital, v četrtek bomo vse skupaj odpeljali v Nemčijo, v studio Bavaria, kjer bodo ton zapekli, tako da dobimo negativ tona, v petek reč pride nazaj v Zagreb, v soboto se bo rodila korekcijska kopija - če se bosta direktor fotografije in čitalec svetlobe strinjala, da je vse v redu, bo ta kopija tudi distribucijska." Ergo, v nedeljo. "V nedeljo."

V Temnih angelih usode je šlo za mračno, hladno, cinično, črno-humorno štorijo o odraščanju petih mladostnih prijateljev, ki se razvijejo v bleferske, skorumpirane, oportunistične politike. Ne, njihova mladost ni bila razlog za nostalgijo. Temni angeli usode so bili čista anti-nostalgija. Sladke sanje, film o odraščanju v sedemdesetih, so po drugi strani čista nostalgija. "Ne, nikoli nisem niti pomislil, da med filmoma obstaja tovrstna zveza." Ampak? "Temni angeli usode so bili bolj eksperiment, bolj neke sorte raziskava filma. Pravzaprav nič zares usodnega." Heh, le priprava na Sladke sanje. "Ja, priprave na pravi film. Hotel sem posneti pravi film - hotel sem se ukvarjati z zgodbo, z igralci, z emocijami. In mislim, da mi je uspelo najti izgubljene emocije naše generacije. Čutim zelo dobre vibracije." E, tokrat gre za nekaj precej bolj usodnega. Za sedemdeseta. Čakajo nas Goli v sedlu, Drava brez filtra, Iskrafon 1003, Slade in nizozemski wunderkind Heintje s svojim nenadjebljivim hitom "Heidschi Bumbeidschi". Hja, v teh sedemdesetih bo veliko odmevov šestdesetih. A po drugi strani, to bo film o odraščanju generacije, ki jo je določil prav oni čudni miks šestdesetih in sedemdesetih, miks radikalnosti in kiča, strasti in smeti, kaosa in energije, depresije in manije, realizma in romantike, gumijevk in čikgumijev, slow-motion nasilja in point-blank Lune, usode in igre, nevarnosti in instinkta, masakra in komedije, eksperimenta in prave stvari. Okej, in kdaj natanko se dogajajo Sladke sanje? "Natanko tedaj, ko je Olimpija v 25. kolu I. zvezne nogometne lige doma izgubila s Crveno zvezdo - dva ena." Gol za Olimpijo je dal Popivoda, za Zvezdo pa sta zadela Filipović in Karasi. In da boste lažje locirali čas: v istem kolu je Veležev centerfor Duško Bajević, princ z Neretve, v Banja Luki dosegel hat-trick.

Oda Prešernu

Sladke sanje so najdražje med letošnjimi portoroškimi tigri. Oda Prešernu sodi med cenejše. Uganili ste, tudi Martina Srebotnjaka, režiserja, sem dobil v studiu. Ne v Zagrebu, ampak v Ljubljani, na Metelkovi 6, v štabu E-Motion filma (Porno film, V leru ipd.). Za računalnikom. Šur, glancal je Odo, svoj režijski debi, štorijo o tipu, ki mu je dovolj tega, da Slovenijo muči, gnjavi in ubija Prešernov kompleks. "Ne misli, da je kaj drugače v Nemčiji ali pa na Madžarskem - filmarji povsod pred nacionalnimi festivali lovijo zadnje roke." Vedno bolj. Odo sem pred časom že videl, toda Martin je dosnel še nekaj scen. "Film je zdaj končan. Čaka nas le še zadnje čitanje kopije, izdelava kopije pravzaprav. Hočeš videti nove scene?" Šur. Kliknil je in zagledal sem voditelja oddaje 24 ur, ki poročata o tem, da slovenske norišnice sprejemajo vse več ljudi, ki trdijo, da so France Prešern. Novi klik: novinarka poroča, da po Ljubljani straši zakrinkani psycho, ki z nožem terorizira ženske, pri tem pa jih sili... heh, ne v seks, ampak v poslušanje Prešernove poezije. Še en klik: v oddaji 24 ur gostijo slovenskega ekstremnega umetnika (Jan Cvitkovič), ki se bo inštaliral na Mt. Everest. Jasno, smeri bo krstil po Prešernovih klasikah. Oda Prešernu je parodija, satira, farsa, komedija in pamflet hkrati. Sebe jemlje bolj resno kot Prešerna.

"Prešeren je za Slovence breme... inštitucija... ideološki aparat. Nočem reči, da je treba rušiti spomenike, le zavedat se je treba, da je breme." Tudi za slovenski film. "Prešernov sindrom je slovenski film obremenil predvsem z jezikom. Na eni strani imaš knjižni, Prešernov jezik, na drugi pa pogovorni jezik - oba sta seveda tako daleč narazen, da je potem na filmu zelo težko gledati ljudi, ki govorijo knjižni jezik." Ni kaj, Srebotnjak v Odi Prešernu izžene hudiča - na svoj lahkoten, eleganten, duhovit, luciden način. Še toliko bolj, ker tega tipa, Mihata, mladega poeta, ki mu minister za kulturo naroči, da naj napiše monumentalno Odo Prešernu, igra kar sam režiser, Martin Srebotnjak. Ne, vaš trud je zaman, v zgodovini slovenskega filma ne boste našli celovečernega filma, v katerem bi glavno vlogo igral kar sam režiser. "Saj sem imel avdicije, pa nisem našel pravega obraza. Nisem se mogel odločiti. Iskal sem prazen obraz, nič posebnega." In ga našel - v ogledalu. "Ko sem pisal scenarij, nisem mislil nase. Nisem mislil, da vlogo pišem zase. Sploh pa - nisem mislil, da bom po tem scenariju kdaj posnel film. Nič ni bilo jasno. Nobenih zagotovil ni bilo. Nič ni kazalo na film. Denarja ni bilo. Zato je film tudi tako sproščen. Ker sem ga pisal povsem neobremenjeno. Nisem vedel, kaj bo. Vedel pa sem, da ima človek po diplomi le dve možnosti - da jamra ali pa da napiše scenarij in posname film."

Film je posnel v devetnajstih dneh. Kar je malo. Ni čudno, posnel ga je za majhen denar. Nimate tega občutka - film namreč izgleda tako, kot da je stal desetkrat več. Zelo razkošno. In lokacijsko razgibano. Zdi se, kot da so vsako sekvenco posneli na drugi lokaciji. "Ne ravno vsako, toda če malce pomislim - film ima 65 sekvenc, uporabili pa smo kakih 30, morda celo 40 lokacij." Okej, vsako drugo, kar pa je kljub temu nadpovprečno veliko, zlasti za nizkobudžetni film. "Iskal sem neizkoriščene lokacije. Recimo center Ljubljane. Vsi paradiramo po centru - a ga kdo kdaj pokaže? Je kdo kdaj pokazal Šiško?" Vse to je na ogled v Odi. In Martinovo stanovanje tudi. "Ko imaš malo denarja, se pač prilagajaš. Izkoristiš vse, kar je mogoče." Vse. "V filmu nastopajo moje stare igrače. Obleke, ki jih nosim, so res moje. No, plašč je očetov." In lučka, ki jo razbije Petko, novi fetiš slovenskih filmov? "To je moja lučka. Ikea." Ko razbiješ jajce, dobiš palačinko. Ko razbiješ Ikeo, dobiš slovenski film. "Vse je bilo ves čas na kocki, toda vedno se je vse izšlo." Kul, čisti anti-Murphy. "Kdaj drugič se morda ne bi, zato to ni najboljši način snemanja filmov."

Kruh in mleko

Še na bolj izviren način je do svojega režijskega prvenca prišel Jan Cvitkovič, ki je - kot Dizi, se razume - briljiral v Burgerjevem hitu V leru. "Filmski sklad mi je odobril denar za kratek film, ki naj bi trajal 15, 20 minut. Ker pa nisem še nikoli režiral, sem se pripravljal tako, kot da snemam celovečerni film. Med vajami smo mnoge prizore tako obogatili, da sem imel materiala za 40 minut. Poti nazaj ni bilo več - izgubil bi ritem, emocije, intenzivnost. Zato sem čez pol leta dosnel še nekaj nujnih, ključnih prizorov." In rodil se je celovečerec Kruh in mleko, film, ki ga ni... film, ki ni bil planiran... heh, nezakonski film... pankrtski, ortonaturalistični film o zdravljenem alkoholiku, ki se vrne domov in zbudi jagenjčke. Film je videti tako, kot bi bil posnet po kaki zgodbi Frana Govekarja. "To je film o družini - o tem, kako si vsi želimo topline in kako potem delamo napake, da ta občutek topline le ne bi trajal."

Ironično, Cvitkovič v filmu ne igra. "Igranje mi ni preveč všeč. Zelo nehvaležen poklic. Sploh pa - ne bi mogel režirat, pa še igrat. Zato sem že med pisanjem scenarija mislil na Petra Musevskega." In na Tolmin. "Ko sem bil še mulc, sem zahajal v oštarijo Taverna, kjer sem nekoč ob štirih zjutraj zagledal možakarja, družinskega človeka, ki je držal vrečko, v kateri sta bila kruh in mleko. Ta lik sem skombiniral še z enim možakarjem, alkoholikom iz Tolmina, in ko sem tako dobil nov lik, mi je v glavo skočil Musevski." Poti nazaj zdaj res ni več. "Film sem posnel tako, kot sem si ga zamislil. Drugače ne znam. Nikoli mi ne bo žal, pa četudi ga ne bo nihče gledal."

Zadnja večerja

Še daljše predavanje o gverilskem snemanju bi lahko imel Vojko Anzeljc, ki je Zadnjo večerjo, svoj režijski debi, posnel v sedmih dneh. In to triumfalno. Kot ste namreč opazili, je Zadnja večerja za razliko od ostalih petih filmov, ki se bodo zavrteli v Portorožu, že v kinu, do sedaj pa jo je videlo več kot 30.000 ljudi. In še derejo. Vedno bolj. V Mariboru je že zrušila Outsiderja. Ni čudno, Zadnjo večerjo pilotira odbiti, manični, hiperaktivni Matjaž Javšnik, Štajerec, doma iz Ruš, zvezdnik serije TV dober dan. Kot pravi Anzeljc: "V Sloveniji sicer ni zvezdniškega sistema, toda v tem primeru očitno deluje. Težko z besedami razložim, kaj za Štajerce predstavlja Javšnik - v Mariboru ni le zvezdnik, ampak car. Ko pride tja, se ljudem zmeša. Dobesedno derejo za njim. Ko pride v Ruše, pa sploh. Karizmo ima." Kar naju pripelje do vprašanja: kako daleč je od Maribora do Ljubljane? "Ne ravno daleč. Tudi Ljubljana ga je sprejela. Najpogosteje slišiš tale stavek: Meni je Kavšnik kul. To pove vse. Prijel se je."

Zadnja večerja, ki se ne dogaja v Mariboru, se bo marsikomu zdela kot nadaljevanje serije TV dober dan z drugimi sredstvi, toda ne po strukturi publike. "To ni ista publika, ki gleda TV dober dan. Še več, tisti, ki se nad serijo zmrdujejo, film hvalijo. Je pa res, da film gledalce emocionalno angažira bolj kot serija, saj smo šli prav v emocionalnem doživljanju korak naprej." Definitivno. V filmu je prizor, ki bo postal klasika slovenskega filma: Matjaž Javšnik in Aleksandra Balmazović sedita v gozdu, se hecata in pogovarjata, potem pa v enem samem, dolgem, 8-minutnem kadru preideta iz čiste, evforične komedije v popolno, bolečo tragedijo. Skratka, v istem kadru izvedeta emocionalni salto mortale, česar so sposobni le veliki igralci. "Bila sta zelo dobro pripravljena, tako da smo ta - tudi po mojem antologijski - kader ponovili le štirikrat. Vedeli smo, kaj hočemo, toda na koncu smo bili tudi sami presenečeni. Mnogi veterani slovenskega filma so mi rekli, da tako dobro pripravljenih igralcev še niso videli." Fakt. A po drugi strani, tudi tako motiviranih igralcev slovenski film ni vajen. "Vzor za ta prizor mi je bil film Skrivnosti in laži, saj veš, smeh skozi solze, solze skozi smeh." Vem. "Pa veš, da publika po koncu filma ploska?" E, to je pa v Sloveniji novo.

Barabe

Matjaž Javšnik in Aleksandra Balmazović sta uigrana kot Cimerotič in Rakovič. No, zelo nogometno uigrani so tudi igralci v Barabah, brutalni dramediji o štirih prijateljih, liderju Kovaču (Marko Mandić), maničnem Biku (Primož Bezjak), divji Kobri (Mateja Pucko) in retardiranem Bambiju (Aljoša Koltak), ki so kontakt med mariborsko-ruskim podzemljem in zunanjim svetom. Po prihodu delikatne, neubranljive Dare (Katarina Stegnar), Kovačeve mladostne muze, pa začnejo kontakt naglo izgubljati - tudi kontakt drug z drugim, se razume. "Z igralci film stoji in pade," pravi režiser Miran Zupanič, prav tako kino debitant, ki je imel pri castingu tudi nekaj sreče: "Marku Mandiću, Kovaču torej, sem rekel, da potrebujem tudi malega, igralca, ki bo njegova otroška verzija. A imaš kakega sorodnika, ki ti je podoben? Ja, je odvrnil, moj brat je star 13 let. Toda Janko ni bil idealen le zaradi podobnosti - ima tudi blazno kondicijo in zelo hitro se vživi." Razlog več, da se je takoj preselil tudi v Sladke sanje - v glavno vlogo, v Egona (ee, malega Mazzinija). Vsi igralci v Barabah so šolani, profiji, toda debitanti. "Hotel sem pokazati, da naturščiki niso edini odgovor. Je pa res, da sem hotel mlajše, neznane, še čiste igralce, ker gledalca nisem hotel obremenjevati z njihovo avro."

Barabe se dogajajo v Mariboru, ni pa nujno, da bodo Mariborčani ta Maribor kupili. "Filma nisem postavil v Maribor iz kakega lokal-patriotizma. Nisem Mariborčan. Če se kdo prepozna, je to njegov problem. Sploh pa, to ni realen Maribor. Svoj filmski Maribor razumem kot imaginarno mesto, v katerem je verjetno, da bi se kaj takega zgodilo. Bolj sem se igral s slovensko percepcijo Maribora." Maribor v Barabah je divje, kaotično, mračno, nevarno, brutalno mesto - ruski gangsterji prevzemajo mariborsko podzemlje, režejo prste, roke, glave, lokalne "barabe" so le žetoni, policija je skorumpirana. Fakt ali fikcija? "Živimo v zelo nasilnem času. Ker pa živimo v navidez urejeni družbi, se nam zdi, da ni tako hudo. Moje barabe živijo v mejnem svetu, kjer so v nenehnem stiku z nasiljem. Kaki gospodinji se bo to zdelo sicer absurdno, toda če jo mož maltretira, bo zaman tajila, da tudi sama ni žrtev nasilja. Nasilje je povsod. Ne moremo ga kontrolirat."

Še huje, nasilje je postalo irealno. "Nasilje na Hrvaškem in v Bosni nas je prizadelo, zdaj ob nasilju v Makedoniji pa niti ne trznemo - obrabili smo se, pregoreli, ne reagiramo več. Prag bolečine se je povečal. Nasilje nas ne prizadene več." O, še huje, pregoreli smo do te mere, da se nam zdi nasilje v filmih bolj realno od realnega nasilja. "Nasilje je vedno zadnja oblika konflikta. Da se v filmih vsi konflikti reducirajo na nasilje, pa ne preseneča. Kot gledalci smo namreč že tako zasičeni s konflikti, da z blagimi rešitvami preprosto nismo več zadovoljni - zahtevamo radikalne, nasilne rešitve konfliktov." In jih dobimo. Vedno znova. "Nasilje je pač postalo komunikacija. Tudi v filmih in ostalih medijih. Mediji z nami komunicirajo prek nasilja. Če nas ne ranijo, ne trznemo več," pravi Zupanič, ki trdi, da pri snemanju Barab ni mislil na noben film, niti na Peklensko pomarančo. "Hotel sem posneti film, v katerem bi bilo veliko fizičnega gibanja, ki bi imel emocionalni naboj in ki bi se dogajal med mladimi. Hotel sem narediti film, ki se ga bo gledalo. Če se ga ne bo gledalo, bo to strel v prazno in o sebi bom moral resno razmislit." Le.

Vincijev Poker

Lahko si mislite, kako bodo reagirali Slovenci, ko bodo nasilje zagledali v slovenskem filmu. Povsem mogoče je, da se jim bo zdelo bolj realno od nasilja v Makedoniji. Če ne ob Barabah, pa zanesljivo od Pokru, besni, črno brutalni krimi-drami o blond luzerju, ki pospravi poklicnega pokeraša, prevzame njegovo identiteto, potem pa krene na mega partijo pokra... s trupli, huh. Vinci Vogue Anžlovar je v svojo klavnico odpeljal zvezdniško ekipo (Borut Veselko, Pavle Ravnohrib, Aljoša Rebolj, Roberto Magnifico, Branko Đurić - Đuro), ob tem pa poskrbel, da se mladi hostesi (Urša Božič) zgodi to, kar se bejbam običajno dogaja v porničih, le da penis zamenja do vrha nabita pištola, ki ji usta napolni s svincem. "Ženske, ki so film gledale, niso imele nobenih pripomb. Ne vem pa, kako bo to sprejela široka publika." Hja, v najboljšem primeru jo bo zgrabil občutek krivde. Če se bo publika čutila sokrivo, je zmagal. In če se ne bo čutila sokrive? Bo tudi zmagal. "Nasilje je v filmu zato, da se o njem polemizira. Glej, nasilje v družbi je samo sebi namen, ničemur ne služi - in o tem hoče polemizirati film." Poker se itak začne z znanim citatom: Kdor živi od meča, bo z mečem pokončan. "Ljubše mi je, da ljudje moj film zasovražijo, kot pa da jim je vseeno. Tako je tudi delan. Ni sivih področij. Ko se Poker konča, moraš o njem polemizirat, ne pa iti spat."

Za lažje razumevanje: Vinci, čigar zadnji film, Oko za oko, so prodali v 54 držav (!), je Poker napisal pred šestimi leti, ko je za TV Slovenija režiral Nikar, serijo o prometnih nesrečah, polno mrtvih, ubitih, iznakaženih, zmletih ljudi. Poker je zelo jezen, mračen, ciničen, brezupen, brezizhoden, kafkovski. Ne brez razloga. "Osem let se že bodem z državo in inštitucijami, pa se ne premakne. Ignorirajo me. Kot da me ni." Tudi snemanje Pokra se je tako vleklo, da je zamenjal pet punc. "V času, ko sem delal ta film, sem izgubil vse, tudi tri stanovanja in motor." Vzeli so mu ga sponzorji. "Ker filma nisem dokončal v roku. V roku pa ga nisem dokončal zato, ker ni bilo denarja." Upnikov je morje. "Rubijo mi avto, rubijo mi račune. Vmes sem delal celo samomor!" Avtentičnega? "Pravega!"

Vse je postavil na kocko, na partijo Pokra. "Hazarderji so znanstveniki, ki se ukvarjajo z vplivi spremenljive vrednosti na stvari, ki bi nam morale biti načelno logične in samoumevne.V igralnici lahko vidiš vse vrste emocij in to v blazno skoncentrirani obliki. Hazard je laboratorij za opazovanje človeške vrste." In vendar nam obljublja: "Če boste šli gledat Poker, bo moj naslednji film komedija. Če pa ga ne boste šli gledat, bo moj naslednji film še bolj morbiden." In še bolj jezen. Kar je itak njegov modus vivendi. Jezi ga, ker Poker v Portorožu pade na četrtek: "Četrtek ni dan za kino." Jezijo ga nagrade: "Če bom dobil kako nagrado, mi ne bo kaj dosti pomenila. Če je ne bom dobil, se bom pa sekiral." Jezijo ga bivalni pogoji: "Spet nisem dobil kadrovskega stanovanja."

In seveda, jezi ga, ker ve, da svojega antropološko-raziskovalnega članka ne bom začel z njegovim filmom... ker ve, da Pokra ne bom razglasil za genialno umetnino... ker ve, da bom zatajil, da je Tarantino le njegov imitator... in ker ve, da bom nekje omenil, da je njegovo pravo ime Tomaž. A po drugi strani, če bi Vinciju dali Oskarja, bi na podelitvi najprej protestiral, ker so druge sploh nominirali. Vinci je vedno proti, toda na svoj unikaten način. Brez njega ni slovenskega filma. Tudi če mu bo kdaj samomor uspel, ne bo šel stran. Kot Prešeren.

povezava

povezava

povezava