Sopranovi

Sopranove imamo na nacionalki in na videu (Ja-Mi). Da gre za najboljšo TV serijo zadnjih let, ni dvoma. Sopranovi so klasika. Imajo vse tisto, kar imajo najboljši filmi: nasilje, seks, drame, emocije, komedije, odnose med družbenimi razredi, odnose med generacijami, odnose med kulturami, družinske odnose in odnose med "družinami"... ee, mafijskimi družinami.

Če bi bili Sopranovi roman, bi se brali tako dobro kot Boter. In bolje kot vsi gangsterski romani, ki so prišli po Botru. Vraga, Sopranovi, ki jih v Ameriki vrti kanal HBO, so morda najboljši roman zadnjih let. Kakšni Emmyji neki - zaslužili bi Nobelovo nagrado za literaturo. Še toliko bolj, ker gangsterji v tej monumentalni seriji nimajo nobenih iluzij: tretji Boter je šit. Prva dva sta kul. Ne preseneča, da Tony Soprano, "il Padrino" (James Gandolfini), svoji hčerki, ki bi rada med zajtrkom debatirala o seksu, sikne: "Zunaj so morda res devetdeseta, toda v naši hiši je leto 1954!"

Tony živi po knjigi. Ve, da med sadizmom in družinskimi vrednotami obstaja zveza. Ve, da se mafijski kodeks in katoliška vera ne izključujeta. Ve, da so ubijanja le sodobne moralitete. In ve, da je treba kriminal furati kot podjetje. Kot korporacijo, kot US Steel, bi rekel don Corleone. Zato ne preseneča, da ga udarijo vsi simptomi sodobnih poslovnežev: stres, depresija, panika, impotenca. Si pa poišče terapevtko... ee, Freudovko (Lorraine Bracco). Tony je pač mafiozo, ki ve, da geni in vera niso vse. Bolj verjame Freudu kot Bogu. Celo bolj kot sebi. Ne podcenjuje nezavednega, ki mu ne pusti, da bi živel po knjigi.