Možje časti

Kaj se je zgodilo pred petindvajsetimi leti, veste - Robert De Niro je postal Taksist. Paranoja in mesijanski stresi so mu jemali spanec. Svojo novo punco, aktivistko predsedniškega kandidata, je peljal v kino - na pornič. S tem je ni ravno zapeljal. Je pa skušal zapeljati sebe - in sicer tako, da je pred ogledalom sikal: "Are you talkin' to me?" No, na koncu je še sklenil, da bo spremenil svet in posvojil 12-letno cipo. Če bi tedaj v računalnik vrgli njegove osebne podatke, bi ven prišla fotka Jezusa Kristusa z nasmeškom Charlesa Mansona. Največ, kar lahko rečem, je, da je bil srhljivo izviren. Najmanj, kar lahko rečem, pa je, da je bil izviren. Kaj se je potem zgodilo, ni skrivnost: čez noč so začeli vsi igralci in vsi liki in vsi barski komiki imitirati Roberta De Nira... ee, Travisa Bicklea. In ne dvomim, da ga bodo imitirali še 2.000 let. Kar nas pripelje do zelo hecnega vprašanja: kako se počuti Robert De Niro, ko igra v filmu, v katerem imitira druge igralce - ali pa druge, že stokrat videne, ofucane like? Kako se počuti, ko igra lik, ki je postal že tak kliše, da se igralcu ni treba več niti vživeti? Za začetek, De Niro v Možeh časti igra divjega, bučnega, sadističnega, profanega, drakonskega, arogantnega, konfliktnega hardcore vojaškega inštruktorja, kakršnega je v Častniku in gentlemanu igral Louis Gossett, jr., le da v njegovem drillu ni bilo rasne nestrpnosti. Belega častniškega kandidata, Richarda Gerea, je vzel na piko zato, ker se mu je zdelo, da gre le za parazita, ki ni na ravni, niti moralno niti mentalno, in ki bi letalo ameriške vojne mornarice že ob prvi priložnosti prodal Kubancem. De Niro - alias Billy Sunday - vzame na piko temnopoltega Carla Brasheara (Cuba Gooding, jr.), ki kandidira za elitnega potapljača ameriške vojne mornarice. Vprašanje, zakaj ga diskriminira, je kakopak retorično: točno, ker je črnec. Ker med potapljači ni črncev. Ker je taka tradicija. Črnci ne morejo noter, med elito, ker so črnci. Louis Gossett, jr. je bil prepričljiv - ker je bil izviren. Tudi De Niro je prepričljiv, toda avtomatično. Hočem reči - prepričljivost tu pride s teritorijem. De Niro igra pač rasista. In rasisti, naj jih igrajo še taki amaterji, so vedno prepričljivi, ne. Kaj takega, kot je neprepričljiv rasist, ne obstaja. Razen v tem primeru. Razen v Možeh časti. Specifično, De Niro, prvak introspekcije, ki bi nam verjetno z veseljem razložil, da je za igralca, ki ni rasist, vživljanje v vlogo rasista prava drama, se skuša od svojega lika rahlo distancirati in ustvariti vtis, da hoče temnopoltega Carla s svojo strategijo zavračanja pravzaprav zaščititi pred rasističnim, šovinističnim, klinično nestrpnim elitno-vojaškim okoljem (e-heh, čakajte, da slišite razlog za njegov rasizem!).

Hja, De Niro fuša. Ne zato, ker govori s koncem ust, po južnjaško, ampak zato, ker skuša politično korektnost hliniti v situaciji, ki je politično nekorektna. A po drugi strani, če ga v tem filmu ne bi bilo, bi romal naravnost na TV. Formatiran je namreč kot "resnična zgodba". Ne naključno: res je posnet po "resnični zgodbi" - po zgodbi prvega črnca, Carla Brasheara, ki se je v petdesetih zlagoma prebil med vojaško potapljaško elito. Trik je preprost: če hočeš "resnično zgodbo" formatirati za kino, potem ji moraš dati težo - dva Oskarjevca (De Niro & Gooding). Evo, pa imaš film o tipu, ki premaga sistem. Film o tipu, ki ljudi prepriča, da živijo v zmoti. V vojsko pride leta 1948, ko je Harry Truman desegregiral ameriško vojsko, toda noče biti le kuhar ali pa sluga. Hoče več - postati hoče vojaški potapljač, strup za ruske podmornice, celo inštruktor, magari brez ene noge, Master Chief. Hja, pred nami je film o tipu, ki je, kot bi rekli Američani, "navdih za druge". Da Možje časti v naša kina prihajajo le teden po filmu Ne pozabite Velikanov in le slab mesec po filmu Pay It Forward, ne preseneča - iz meni neznanih razlogov Hollywood na trg pošilja vse več filmov o tipih, ki so hurikanski navdih za nacijo. Možje časti bi bili lahko model za "film inspiracije. Tu imate junaka, ki ga krasijo močna volja, vztrajnost, odločnost in pogum... ki mazohistično trpi... ki je očetu obljubil, da ne bo nikoli obupal... in ki mu je oče rekel - Bodi najboljši! Tu imate ovire, ki jih mora premagati. Tu imate predsodke, ki jih mora poraziti. Tu imate nasprotnike, ki jih mora razsvetliti. Tu imate obvezno prigodo na sodišču. In tu imate morje klimaksov.

Carl Brashear je junak našega časa. Zakaj? Ker izpolni sen svojega očeta. Kot mali Bush. Film Možje časti je bil sicer posnet v času Clintonovega režima, toda anticipiral je nov, Bushev režim. Bill Clinton svojega očeta ni kaj dosti videl, tako da mu ni mogel reči: Bubba, nočem, da obtičiš na tem jebenem bombažnem polju, zato mi obljubi, da boš uspel in izpolnil moj sen! Mali Bush je kakopak izpolnitev sna - očetovega sna. Ni kaj, film je res posnet po "resnični zgodbi". In ni kaj, v popolni rimi je z novim, patriotskim časom, ko Amerika potrebuje heroje in ko klevetanje nacionalnih herojev velja za levičarsko, protidržavno sabotažo. Ni čudno, da so desničarji ponoreli, ko se je nedavno razvedelo, da naj bi bil Abraham Lincoln v nekem bližnjem filmu, za katerega je scenarij napisala Doris Kearns Goodwin, dobitnica Pulitzerjeve nagrade za knjigo o predsedniku Rooseveltu (No Ordinary Time), prikazan kot "manično depresivni rasist" in "disfunkcionalni oče", ki je "skoraj izgubil vojno". Desničarji so histerično kriknili: Lincolna hočejo degradirati, da bi dvignili ugled Clintonu.

ZADRŽAN