Oda Prešernu

Oda Prešernu je film o mladem slovenskem pesniku, Mihatu (Martin Srebotnjak), ki živi ob prehudi konkurenci. Kaj prehudi! Prešeren se mu ne zdi le prehuda konkurenca, ampak nelojalna konkurenca. Z drugimi besedami, Miha nima namena pasti za domovino in do konca svojega življenja upati, da bo ponovno vstal. S še bolj drugimi besedami, Prešeren ima na svoji strani celo Slovenijo, kar že itak ni fair niti objektivno, medtem ko Miha na svoji strani nima niti bejbe, s katero živi - v svojem stanovanju! In da bi bila mera polna, jo v postelji najde z drugim tipom. In ker mera ni nikoli dovolj polna, mu minister za kulturo (Brane Grubar) gladko malo naroči, da naj za potrebe Kulturnega praznika napiše mogočno, monumentalno, nenadjebljivo Odo Prešernu. Mihata kakopak zmrazi. A po drugi strani, ko tipa enkrat nategne bejba, je le še korak do tega, da začne pisati šlagerje po naročilu. Šlagerje za teraso... ee, za teraso Cankarjevega doma. Huje bi bilo le to, če bi ga poklical Michael Bolton in mu rekel, da naj napiše novo besedilo za njegovo priredbo pesmi "When a Man Loves a Woman", ki jo kani na otvoritvi olimpijskih iger v Pekingu žgoleti ob spremljavi Kennyja G in Richarda Cleydermana. Mihata popadejo tesnoba, groza, depresija, preganjavica. Le koga ne bi, če bi se zanj zvalili vsi spomeniki, ki jih je Slovenija postavila Prešernu. In če bi ga ob tem rubil Petko. Če bi mu ob tem težil Đuro. Če bi mu ob tem svoje verze ponujal tudi sam minister. In če mu ob tem ne bi bilo jasno, zakaj Prešeren sploh potrebuje Odo. Woody Allen bi se ob gledanju te komedije tresel od strahu. Jamčim. Zdelo bi se mu namreč, da gleda grozljivko. Zanj bi bil to Psiho. Tuš! Janet Leigh! Kri! Hja, na lastne oči bi se lahko prepričal, da obstajajo hujše in bolj srhljive reči, kot so kompleks Franza Kafke. Hej, ali pa kompleks Ingmarja Bergmana.

Oda Prešernu je zelo atipičen slovenski film: gre pač za prvi slovenski film, v katerem glavno vlogo igra ta, ki ga je režiral. Martin Srebotnjak. Jože Bevc je sicer vedno igral v svojih malih, kratkih, genialnih filmih, burlesknih skečih o občanu Urbanu, toda ko je posnel komedijo To so gadi, svoj edini celovečerec, je glavne vloge prepustil drugim. Srebotnjak je sklenil, da bo glavno vlogo prepustil sebi. Na srečo. Ne, ni videti kot Elton John, ki se boji, da mu bo Michael Bolton s priredbo njegovega hita speljal fane, ampak kot Bono, ko mu Michael Bolton naroči, da naj napiše visoko mašo v čast Eltonu Johnu. Vse njegove notranje dileme, ki jih je prinesel v film, dileme o tem, ali je prav, da igra v filmu, ali ne, so v dobrem kontrapunktu z njegovo veliko dilemo v samem filmu, dilemo o tem, ali naj po naročilu ministra za kulturo napiše mogočno Odo Prešernu, ali ne. Nič ni bolj naravnega. Srebotnjak govori tako, kot bi govorili Slovenci, če bi celo življenje gledali filme, v katerih junaki govorijo tako, kot govori Srebotnjak. Ne da ne pretirava. Ne da ni ležeren. Toda hej, to ni drama o osvobajanju Slovenije. To je komedija o osvobajanju Slovenije. Kot rečeno, atipična. Po drugi strani pa je Oda Prešernu zelo tipičen slovenski film - tipičen predvsem za zadnje obdobje. Lahkoten je, zelo duhovit in anekdotičen, sodoben in podbudžetiran, mestoma briljanten in luciden, obenem pa režijski prvenec - hja, podobno kot filmi Outsider, Ekspres ekspres, Temni angeli usode, V leru, Jebiga, Zadnja večerja in davno pred tem, kot anticipacija vsega tega, Babica gre na jug. Noben izmed teh filmov, vključno z Odo Prešernu, ni bil posnet po kakem romanu. In seveda, noben ni videti, kot da ga je posnel režiser, ki je svojo filmsko tehniko pobral v slabem slovenskem romanu.

ZA +

povezava